VSRS Sodba I Ips 52/2009

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolžena R.G. in K.U. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i t a o b t o ž b e ,

I) R.G., da je:

1.) dne 26.6.1951 skupno s K.U. sestavil pod imenom Izobraževalnega umetniškega društva L. prošnjo na SAP v Maribor za odobritev avtobusne vožnje na progi Maribor – Kumrovec, navajajoč v prošnji, da hočejo društveniki L. obiskati rojstni kraj Maršala Tita, dasi je bil njun namen organizirati izključno le romarsko potovanje na Svete gore ter s temi lažnimi navedbami v prošnji dosegel pri SAP v Mariboru izdajo potnega naloga vozečemu šoferju – javne listine – , za odobreno vožnjo na relaciji Maribor – Kumrovec, dasi je bil cilj vožnje Svete gore, tedaj spravil pristojnega organa v zmoto, da je ta potrdil v javni listini nekaj lažnivega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu,

2.) dne 21.8. v svoji vlogi, naslovljeni na Javno tožilstvo LRS v Ljubljani, navajal o upravi državne varnosti, zlasti o njenih organih:

a) da so določili Z.L., naj mu nastavlja zanjke, da pošiljajo k njemu k spovedi ljudi, ki naj bi mu podtikali in potem njim javljali, da so se zakleli, da bodo pri njem nekaj našli, pri čemer je lažno zatrjeval, da mu je vse to pripovedovala Z.L.;

b) da so organi UDV brutalno in surovo postopali v preiskavi zoper V.R. in žalili njeno dekliško sramežljivost;

c) da so organi UDV na P. silili vernike, kako mu naj pri spovedi podtikajo to ali ono, da bi na ta način morda ujeli možnost, da bi ga spravili s poti, da ve o teh namenih UDV-eja zlasti povedati R.Z.;

č) da so mu organi UDV podtaknili protiljudske in protidržavne letake, ki so bili najdeni ob priliki romanja na Svetih gorah;

d) da so ob priliki nove maše patra Š. organi UDV-eja podtaknili lažne protiljudske letake, hoteč vreči sum na patra Š. kot razpečevalca istih, tedaj o upravi državne varnosti in organih trdil nekaj neresničnega, kar utegne škodovati njihovi časti in dobremu imenu.

II) Obsojeni K.U.,

da je dne 26.6.1951 skupno z obdolženim R.G. sestavil pod imenom Izobraževalnega umetniškega društva L. prošnjo za SAP v Mariboru za odobritev avtobusne vožnje na progi Maribor – Kumrovec, navajajoč v prošnji, da hočejo društveniki L. obiskati rojstni kraj Maršala Tita, dasi je bil njihov namen organizirati izključno le romarsko potovanje na Svete gore in s temi lažnimi navedbami v prošnji dosegel pri SAP-u v Mariboru izdajo potnega naloga vozečemu šoferju – javne listine – za odobreno vožnjo na relaciji Maribor – Kumrovec, dasi je bil cilj vožnje Svete gore, tedaj spravil pristojnega organa v zmoto, da je ta potrdil v javni listini nekaj lažnivega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu;

s čimer naj bi pod točko I/1 obdolženi R.G. storil kaznivo dejanje zoper javni red in pravni promet po prvem odstavku 308. člena, pod točko I/2 pa kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika -51, obdolženi K.U. pa pod točko II kaznivo dejanje po prvem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika-51.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki ter potrebni izdatki in nagradi zagovornikov obeh obdolžencev proračun.

A.

1Okrajno sodišče Maribor Mesto je s sodbo K 1276/51 z dne 4.12.1951 obdolžena R.G. in K.U. spoznalo za kriva, prvega pod točko I/1 kaznivega dejanja zoper javni red in pravni promet po prvem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika - 51 (v nadaljevanju KZ-51), pod točko I/2 kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime po prvem odstavku 169. člena KZ-1 ter mu na podlagi teh določb z uporabo 2. točke prvega odstavka 46. člena KZ-51 izreklo kazen osem mesecev zapora. Pod točko II pa je K.U. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 308. člena KZ-51 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 45. člena KZ-51 je obsojencema v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu in preiskovalni zapor, obdolženemu R.G. od 17.8.1951, obdolženemu K.U. pa od 9.8.1951 dalje. Obema pa naložilo tudi v plačilo stroške kazenskega postopka. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo R.G. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožnika pa oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v pritožbenem postopku.

2Pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, ..., je zoper navedeno pravnomočno sodbo zaradi kršitve zakona (očitno iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) in zaradi bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz 5 in 11. točke prvega odstavka ter po drugem odstavku 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo zoper obsojenega R.G. spremeni tako, da ga oprosti krivde in kazni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena kolikor se sklicuje na procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve materialnega zakona.

4Vložnik in njegov pooblaščenec se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5Pritrditi je treba vložniku , ko s trditvijo, da v ravnanju obdolženega R.G., opisanim pod točko I/1 izpodbijane pravnomočne sodbe niso podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 308. člena KZ-51 je storil tisti, ki je spravil pristojni organ v zmoto in s tem dosegel, da je ta v javni listini, zapisniku ali knjigi potrdil karkoli lažnivega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu. Šlo je za kaznivo dejanje tako imenovanega intelektualnega falsifikata, pri katerem listina kot taka ni bila lažna, saj jo je izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj, vendar je bila njena vsebina neresnična in ni ustrezala dejstvom. V konkretni zadevi je bil obdolženi spoznan za krivega zaradi overitve neresnične vsebine javne listine. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi potni nalog opredelilo kot javno listino, čeprav to ni bila. Že po takratni sodni praksi listine, ki so jih izdajale gospodarske organizacije pri opravljanju gospodarske dejavnosti, niso bile javne listine, če jih ti pravni subjekti niso izdajali pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki je pomenila tudi opravljanje neke javne službe. Že na tej točki je zato treba ugotoviti, šlo je namreč za odplačen prevoz, da potni nalog ni bil javna listina in da zaradi pomanjkanja tega zakonskega znaka kaznivo dejanje po prvem odstavku 308. člena KZ-51, za katero je bil obdolženi R.G., ni podano. V izpodbijani pravnomočni sodbi je sodišče tudi ugotovilo, da je šlo za prevoz na relaciji Maribor – Kumrovec, le da je šlo v prvi vrsti za obisk Svetih gor, podrejeno pa obisk Titovega doma v Kumrovcu Iz teh dejanskih sklepov nazorno izhaja, da je bila relacija navedena v potnem nalogu resnična. Vprašanje, kakšen je bil prvenstveni namen obdolženega R.G. in članov društva, v ničemer ne vpliva na resničnosti podatkov v potnem nalogu. To dejstvo bi kvečjemu utegnilo biti pomembno pri odločanju o prošnji za odobritev avtobusnih prevozov, kar pa sega že izven okvira zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ima vložnik prav, ko trdi, da pri dejanju obsojenca niso podani vsi znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 308. člena KZ-51 in ga je zato na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obtožbe za to kaznivo dejanje oprostilo.

6Razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obdolženega R.G., so podani tudi v korist soobdolženega K.U., glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 424. člena ZKP ravnalo po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena in tudi tega obdolženca na enaki podlagi oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 308. člena KZ-51 pod točko II izpodbijane pravnomočne sodbe.

7Vložnik navaja, da obdolženi R.G. ni storil kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 169. člena KZ-51 s tem, ko je v svoji pritožbi, naslovljeni na javno tožilstvo, navajal le tisto, za kar je bil prepričan, da je resnično. Poudarja, da je obdolženec opisoval delovanje organov UDV s tem, da je pristojne opozoril na nepravilnosti, zato navedbe v njegovi pritožbi ne pomenijo kaznivega dejanja obrekovanja po 169. členu takrat veljavnega Kazenskega zakonika.

8Po prvem odstavku 169. člena KZ-51 je kaznivo dejanje obrekovanja storil tisti, ki je o drugem trdil ali raznašal nekaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali ugledu, torej kadar je navajal izjave, ki so tako objektivno, kot subjektivno neresnične. V konkretni zadevi je obdolženi R.G. dejanske očitke, razvidne v opisu dejanja, navedel v pritožbi javnemu tožilstvu, s katerimi je skušal izpodbiti utemeljitev v sklepu preiskovalnega organa o odreditvi pripora. Svoje trditve, ki so funkcionalno značilno obrambne, je podal v pritožbi, naslovljeni na organ, ki je bil pristojen odločiti, kar kaže na obdolženčevo zavest, da je napisal tisto, za kar je menil, da je resnično. Obdolženčeve navedbe so bile tudi take narave, da niso presegle meje dopustnega navajanja pri uresničevanju svoje materialne obrambe. Glede na postopkovno ureditev preiskovalne faze postopka v Zakonu o kazenskem postopku iz leta 1947, v katerem sta bili vlogi javnega tožilca in preiskovalnega organa močno zraščeni, je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, ki v odgovoru na zahtevo v bistvu utemeljeno navaja, da zaprto sporočilo ni bilo namenjeno tretjemu, ampak domnevnemu oškodovancu ter da tudi iz tega razloga kaznivo dejanje, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega, ni podano. Zato se je treba strinjati z vložnikom, da dejanje, kot je opisano pod točko I/2 izpodbijane sodbe, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 169. člena KZ-51 ter da je treba obdolženega R.G. tudi za to kaznivo dejanje po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in je zato izpodbijano sodbo zoper obsojenega R.G., glede obsojenega K.U. pa po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

10Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je tudi odločilo, da po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov proračun.