VSRS Sklep II Ips 830/2007

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1S sodbo takratnega Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Škofji Loki P 215/93 z 31. 8. 1994 je bilo očetu sedanjega dolžnika naloženo, da mora tožnici (sedanji upnici) izročiti v sodbi natančno opredeljena dva dela parc. št. ... k.o. ... v skupni izmeri 47 m² s tem, da mora dovoliti katastrsko odmero tega zemljišča in po opravljeni odmeri izdati za vpis tožničine lastninske pravice v zemljiško knjigo sposobno listino. Toženčevo pritožbo je pritožbeno sodišče s sodbo I Cp 1403/94 z 21. 11. 1995 zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, vendar je toženec vse svoje nepremično premoženje z izročilno pogodbo z 29. 5. 1995 izročil svojemu sinu. Zato je upnica proti toženčevemu sinu vložila predlog, ki mu je Okrajno sodišče v Škofji Loki s sklepom I 1176/96-20 s 17. 4. 1997 na podlagi 22. člena (pasivna legitimacija dolžnika) in 187. člena (sodni penali) takratnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ugodilo. Dolžniku je dalo dodatni osemdnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, v primeru neizpolnitve pa določilo, da mora dolžnik za vsak zamujeni dan po izteku tega roka plačati upnici 4.000 SIT sodnih penalov, pri zamudi s tem plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti. Proti temu sklepu je za dolžnika vložil pritožbo odvetnik, ki pa kljub pozivu sodišča ni predložil pooblastila. Zato je prvostopenjsko sodišče pritožbo s sklepom s 3. 12. 1997 zavrglo, pritožbi odvetnika in dolžnika proti temu sklepu pa je pritožbeno sodišče s sklepom III Cp 1238/98 s 6. 1. 1999 zavrnilo in potrdilo izpodbijani prvostopenjski sklep. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s sklepom Up-238/2004-6 z 11. 5. 2004 zavrglo dolžnikovo ustavno pritožbo proti navedenemu sklepu pritožbenega sodišča in tudi proti sklepu prvostopenjskega sodišča o sodnih penalih s 17. 4. 1997. Enako je odločilo še s sklepom Up 576/2004-3 s 23. 9. 2004, ker je presodilo, da v novi ustavni pritožbi dolžnik ne izkazuje, da naj bi šlo za posebno utemeljen primer za obravnavanje prepozne ustavne pritožbe.

2Upnica je 26. 7. 2000 vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov v znesku 4,724.000 SIT (za 1181 dni zamude) s pripadki in v njem zatrjevala, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil niti v dodatnem roku. Predlagala je izvršbo na dolžnikovo nepremičnino. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom In 2000/00052-2 z 21. 8. 2000. Kasneje je upnica vložila tudi izvršilni predlog za izterjavo sodnih penalov za drugo obdobje, ki mu je sodišče s sklepom In 2002/00099 s 13. 12. 2002 ugodilo, vendar je dolžnik temu sklepu pravočasno ugovarjal in z ugovorom uspel, zato je bil ta del pridruženega izvršilnega postopka s sklepom s 17. 1. 2005 in dopolnilnim sklepom z 20. 1. 2005 ustavljen.

3Proti prvemu sklepu o izvršbi In 2000/00052-2 z 21. 8. 2000 zaradi izterjave sodnih penalov za prvo obdobje pa dolžnik ni vložil niti pravočasnega niti prepoznega ugovora. Braniti se je začel šele pol leta po pravnomočnosti sklepa o izvršbi z drugačnimi sredstvi (predlog za znižanje sodnih penalov, predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o sodnih penalih, predlog za ustavitev postopka), s katerimi pa ni uspel. Nazadnje je prvostopenjsko sodišče s sklepom In 2000/00052-46 s 5. 7. 2006 dolžnikov predlog za ustavitev izvršbe zavrnilo, ker niso izkazani niti razlogi iz 76. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za ustavitev, niti ne gre za to, da izvršba dejansko ne bi bila (več) mogoča. Pritožbeno sodišče je s sklepom III Cp 6740/2006 s 4. 4. 2007 dolžnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča in navedlo, da je izvršilni naslov v tej zadevi sklep o sodnih penalih, da za njegovo izvršitev zadostuje formalna pravnomočnost, da ne gre za primer, ko izvršba zaradi pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoča, pri čemer bi bilo mogoče upoštevati le tiste razloge, ki so nastali po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, pomanjkljivosti, ki jih očita dolžnik, pa so brez dvoma obstajale že takrat, ko bi jih dolžnik lahko uveljavljal ali v pritožbi proti sklepu o sodnih penalih ali v ugovoru proti sklepu o izvršbi zaradi izterjave sodnih penalov.

4Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) proti nazadnje navedenima sklepoma nižjih sodišč o neutemeljenosti dolžnikovega predloga za ustavitev izvršbe uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, in sicer 17., 19., 21., 24., 26., 212. in 238. člena ZIZ in v zvezi z 294. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) in napačno materialnopravno uporabo vseh navedenih določb. Po kratkem povzetku razlogov obeh sodišč zahteva poudarja, da je izvršilno sodišče ne glede na pravnomočnost sklepa o izvršbi ves čas postopka po uradni dolžnosti zavezano paziti na obstoj substančnih in procesnih – formalnih predpostavk za dopustnost izvršbe (primerjaj Triva, Belajec, Dika: Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb, 1984, stran 209 in naslednje). Zato bi morali obe sodišči obravnavati dolžnikove ugovore:

- da sodba, ki je podlaga sklepu o sodnih penalih, ni izvršilni naslov v smislu 17., 19. in 21. člena ZIZ, ker ni dajatvene narave, obveznost dolžnika je le dopustiti geodetsko odmero. Res gradivo spisa omogoča zaključek, da dolžnik ne dovoljuje te odmere, vendar po 238. členu ZIZ velja, da je njegova obveznost podati izjavo volje izpolnjena s pravnomočnostjo sodbe;

- da je toženec iz pravde druga oseba, v spisu pa ni listine po 24. členu ZIZ, zaradi česar ni procesne predpostavke za izvršbo proti dolžniku;

- da sklep o določitvi sodnih penalov ne vsebuje predmeta, obsega in časa izpolnitve obveznosti, višina denarne terjatve ni navedena, saj takrat še ni bilo gotovo, ali bo sploh nastala, ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato ta sklep ne vsebuje obveznih sestavin iz 17., 19. in 21. člena ZIZ, ni primeren za izvršbo, ni izvršljiv, ni postal pravnomočen, kljub temu pa je bil izvršilni naslov za sklep o dovolitvi izvršbe z 21. 8. 2000, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 212. člena ZIZ;

da iz sklepa o sodnih penalih izhaja, da je dolžnikova obveznost plačati

upnici sodne penale za vsak dan zamude po 4.000 SIT vezana na pogoj, da v naknadnem roku ne bo izpolnil obveznosti. Zato bi moralo sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi upnico pozvati, da o nastopu tega pogoja predloži dokaz v smislu prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ.

Zahteva zatrjuje zmotnost stališča, da vseh teh zatrjevanih pomanjkljivosti ni mogoče obravnavati zaradi pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Zato predlaga razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

5Zahteva je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

6Zahteva ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da se vsi razlogi, s katerimi se je dolžnik upiral izvršbi, nanašajo na čas izdaje sklepa o sodnih penalih s 17. 4. 1997 in na čas izdaje sklepa o izvršbi z 21. 8. 2000. Zato bi jih moral dolžnik uveljavljati ali v pritožbi zoper prvi sklep ali v ugovoru zoper drugi sklep. Da je temu tako, izhaja že iz ugovornih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZIZ (2. točka – primernost izvršilnega naslova; 3. točka – neizvršljivost; 6. točka – nedospelost terjatve) in le na nekatere od njih mora izvršilno sodišče v ugovornem postopku paziti tudi po uradni dolžnosti. Obstoj zatrjevanih nepravilnosti v samem sklepu o sodnih penalih pa bi bilo treba ugotavljati po drugih členih drugega zakona, kot zatrjuje zahteva, saj je bil sklep izdan še v času, ko se je uporabljal ZIP.

8Po 76. členu ZIZ izvršilno sodišče poleg v drugih v zakonu določenih primerih izvršbo ustavi tudi, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Dolžnik je svoj predlog za ustavitev izvršbe utemeljeval z istočasno vloženim predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o sodnih penalih, pa tudi z nekaj drugimi razlogi, ki skupaj s kasneje dodanimi razlogi tvorijo ugovore, ki jih povzema zahteva. Vendar dolžnik s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in o izvršljivosti ni uspel ne v postopku na prvi in tudi ne na drugi stopnji. Zato ta razlog za ustavitev izvršbe ni podan, čemur zahteva niti ne ugovarja. V nadaljevanju postopka pa sta sodišči presojali tudi, ali ostali dolžnikovi ugovori utemeljujejo predlog za ustavitev izvršbe. Njun odgovor je bil negativen. Upoštevali sta sicer stališče, da se lahko izvršba po uradni dolžnosti ustavi tudi v primeru, ko iz dejanskih in pravnih razlogov ni mogoča, vendar sta presodili, da v tej zadevi ne gre za tak primer. Vrhovno sodišče taki presoji pritrjuje. Razloge, ki jih uveljavlja zahteva, bi moral dolžnik uveljavljati delno v pritožbi proti sklepu o sodnih penalih, delno pa v ugovoru zoper sklep o izvršbi zaradi izterjave teh penalov. Kako je potekal postopek v obeh zadevah, je vrhovno sodišče povzelo v prvih treh točkah te odločbe. Dolžnik v prvem postopku s pritožbo ni uspel iz procesnih razlogov. V drugem postopku pa ugovora sploh ni vložil, zato je sklep o izvršbi postal pravnomočen z iztekom ugovornega roka. Pravnomočnost je sanirala morebitne zatrjevane materialnopravne nepravilnosti, saj so po pravilnih razlogih pritožbenega sodišča vse obstajale že takrat. Zato o dejanskih in pravnih ovirah za izvedbo izvršbe oziroma o nemožnosti izvršbe kot razlogu za njeno ustavitev ni mogoče govoriti. Nasprotno stališče bi pomenilo obid instituta pravnomočnosti sodne odločbe.

9Zahteva sicer zatrjuje, da je izvršilno sodišče dolžno ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na obstoj substančnih (materialnopravnih) in procesnih predpostavk za dopustnost izvršbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da to velja le za nekatere formalne predpostavke (na primer sposobnost biti stranka postopka). Zahteva svoje stališče utemeljuje le z besedilom v oklepaju, kjer se sklicuje na delo avtorjev Triva, Belajec, Dika: Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb, 1984, stran 209 in naslednje. Takšno sklicevanje je samo pavšalno, torej nekonkretizirano. Vrhovno sodišče se mora pri odločanju o zahtevi po prvem odstavku 391. člena ZPP omejiti samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja zahteva. To uveljavljanje mora biti konkretizirano in obrazloženo. Na pavšalno sklicevanje zahteve zato vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati, saj bi sicer lahko prestopilo okvir preizkusa, ki ga je zahteva začrtala. V tej zadevi lahko odgovori samo na splošno, da prav navedeni avtorji na naslednjih straneh navedenega dela zastopajo stališče, da se preizkus izvršilnega sodišča po uradni dolžnosti nanaša le na formalne predpostavke, v tej zadevi zatrjevane nepravilnosti pa niso take narave (vsebinska primernost izvršilnega naslova, dospelost, izvršljivost, obstoj pogoja itd.).

10Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ odločilo kot v izreku tega sklepa.