VSRS Sodba in sklep II Ips 243/2009

Revizija se zavrže v delu glede zneska 62,59 EUR s pripadki in v delu, s katerim se izpodbija del sodbe o začetku teka zamudnih obresti od zneska 2.921,05 EUR, ter v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka.

V ostalem delu se reviziji delno ugodi in se zavrnilni del izpodbijane pravnomočne sodbe tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o zamudnih obrestih tako spremeni, da te tečejo od zneska 1.796,29 EUR od 21. 7. 2004 dalje do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh poleg že izplačanega nespornega dela odškodnine plačati še 1.796,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.796,29 EUR od 27. 7. 2004 dalje do plačila, od zneska 0,25 EUR pa od 1. 7. 2004 dalje do plačila; ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.921,05 EUR za čas od 27. 7. 2004 do 2. 12. 2004 in od zneska 12,25 EUR za čas od 1. 7. 2004 do 2. 12. 2004. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 609,76 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper zavrnilni del te sodbe je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da ji poleg že prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 6.375,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2004 dalje. Poudarja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. Tožnica meni, da - upoštevajoč poškodbe, ki jih je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, obdobja in intenzivnost telesnih bolečin (določene bolečine bo trpela tudi v bodoče) ter številne neugodnosti, ki jih prestala v času zdravljenja - njen zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 5.842,10 EUR nikakor ni pretiran. V zvezi z odškodnino za strah revidentka opozarja, da je izvedenec M. ocenil, da jo je ob sami nezgodi obšel hud primarni strah, ki je trajal eno uro in kateremu je sledil intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je trajal štirideset dni. Sodišči nižjih stopenj sta tudi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta delno zavrnili zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica ima postkomocijski stresni sindrom, zaradi česar je bolj nagnjena h glavobolom in občasnim slabostim, hitreje se razburi, ima tudi motnje spomina in koncentracije, je lažje anksiozno depresivna. Tožničine delovne sposobnosti so zmanjšane za pet odstotkov, poleg tega je omejena pri zasebnih aktivnostih. Izvedenec M. je navedel, da je pri tožnici prišlo do trajnega petodstotnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica smatra, da prisojena odškodnina kot celota ni niti primerna niti pravična, pri čemer se sklicuje na zadevi II Ips 331/2002 in II Ips 563/2002, v katerih sta bili oškodovancema prisojeni bistveno višji odškodnini. Na to je opozorila že v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do tega ni opredelilo. Na koncu tožnica graja tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede začetka teka zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pošiljanje in vročanje odškodninskega zahtevka na pristojno območno enoto je popolnoma pravilno in velja, da je poslano in vročeno toženki.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija v delu glede zneska 62,59 EUR s pripadki in v delu, s katerim se izpodbija del sodbe o začetku teka zamudnih obresti od zneska 2.921,05 EUR, ter v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka, ni dovoljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja; zakon je ne dopušča v vseh primerih. Omejuje jo glede na vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, dovoljuje pa jo v nekaterih (taksativno naštetih) vrstah sporov ne glede na vrednost. Konkretna pravdna zadeva med te izjeme iz tretjega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne spada, zaradi česar bi bila revizija v tej zadevi v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena, če bi vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Pri tem je treba upoštevati, da se pri denarnih zahtevkih kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka; obresti se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP).1 Poleg tega v obravnavani zadevi tožnica uveljavlja dva zahtevka - enega za povrnitev premoženjske škode in drugega za povrnitev nepremoženjske škode -, ki imata različno pravno in dejansko podlago, in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. V takšnem položaju se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 62,59 EUR s pripadki (ki za vprašanje dovoljenosti revizije niso relevantni). Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, tožničina revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

7Tožnica v reviziji graja tudi odločitev sodišč nižjih stopenj o zamudnih obrestih. V zvezi z zneskom 2.921,05 EUR (že plačano odškodnino za nepremoženjsko škodo) je (tudi) na revizijski stopnji (lahko) sporna le še ta odločitev, to je odločitev o začetku teka obresti. Ustaljeno stališče tega sodišča2 je, da revizija le proti odločitvi o obrestih, ki se uveljavljajo kot postranska terjatev, ni dovoljena, ker po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče revizijo tožnice (tudi) v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

8Poleg tega revidentka (izrecno) izpodbija odločitev o stroških postopka. Odločba o stroških v sodbi se po določbi petega odstavka 128. člena ZPP šteje za sklep, revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (primerjaj 384. člen ZPP). Ker sklep o stroških postopka ni končne narave, revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena3 in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP (tudi) v tem delu zavrglo.

9V ostalem (dovoljenem) delu je revizija delno utemeljena.

10Ko revizijsko sodišče preizkuša materialnopravno pravilnost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, je vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede posameznih oblik nepremoženjske škode (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te so v konkretnem primeru razvidne iz razlogov na tretji do osmi strani prvostopenjske sodbe, ki je prestala pritožbeni preizkus. Vse revizijske navedbe, ki takšno dejansko stanje presegajo (na primer o obstoju tožničinega primarnega strahu, itd.), so zato neupoštevne.

11Tožnica je utrpela pretres možganov, nateg vratnih mišic, udarnini prsnega koša na levi strani in leve goleni ter zlom prsnice. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je bilo prisojenih 2.300,00 EUR. Poudariti je treba, da so bila vsa pravno relevantna dejstva, na katera revidentka (ponovno) opozarja in obstoj katerih sta sodišči prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovili (trajanje in intenzivnost bolečinskih obdobij, več kot enomesečna nezmožnost za delo, itd.), primerno ovrednotena že v pravnomočni sodbi. Revizijsko zavzemanje za dodatno odškodnino iz tega naslova je zato neutemeljeno.

12Revizijsko sodišče nadalje v celoti soglaša z odločitvijo sodišč nižjih stopenj glede odškodnine za pretrpljeni strah. Ob dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na to obliko nepremoženjske škode (neobstoj primarnega strahu, sorazmerno kratek strah za izid zdravljenja), je zanjo pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 1.300,00 EUR po oceni revizijskega sodišča v skladu s kriteriji iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in v okvirih, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Drugačne revizijske navedbe tega stališča ne morejo omajati.

13Neutemeljena je tudi revizijska graja pravnomočno prisojene odškodnine za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta oblika nepremoženjske škode, ki je (praviloma) trajne narave, zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Odločilne za prisojo odškodnine so konkretne omejitve pri vsakodnevnem delu in drugih življenjskih aktivnostih posameznega oškodovanca, pri čemer je pomembno tudi pričakovano trajanje teh omejitev. Revizijsko sodišče poudarja, da so po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah trajne posledice obravnavanih poškodb tožnice lažje omejena gibljivost vratne hrbtenice, večja nagnjenost h glavobolom in nekoliko slabše čustveno stanje, zaradi česar svoje delo opravlja nekoliko težje. Pri tem ni mogoče prezreti, da sta sodišči nižjih stopenj ugotovili - revizijsko sodišče pa je na to vezano -, da je bila življenjska aktivnost tožnice že pred obravnavanimi poškodbami pomembno omejena zaradi degenerativnih sprememb njene hrbtenice in kolkov ter drugih bolezni. Prisojena odškodnina v znesku 1.500,00 EUR je ob vsem ugotovljenem ustrezna in primerljiva s podobnimi škodnimi zadevami. Tudi v tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.

14Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s škodnimi zadevami, predloženimi za primerjavo. Zadevi, na katere se sklicuje tožnica, je pregledalo tudi revizijsko sodišče. Pri tem je ugotovilo, da nobena od v primerjavo ponujenih zadev ni ustrezna; oškodovanca v teh primerih nista utrpela prav takšnih poškodb kot revidentka, v obeh je (bil) obseg škode večji.4 Zato tudi tožnici prisojena odškodnina ne more biti (prav) tolikšna, kot je bila prisojena v teh zadevah. Razlogi sodišča druge stopnje, da ne gre za primerljive zadeve in da je treba pri tožnici upoštevati le škodo, ki je posledica obravnavane nezgode, so zato pravilni, čeprav so sorazmerno kratki; sodišče z njimi ni storilo nobene procesne kršitve. Poudariti je treba, da primerjava s prisojenimi odškodninami v tožničinem podobnih primerih, ki jo je opravilo revizijsko sodišče, potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno škodo (glej zadevi II Ips 131/2008 in II Ips 996/2008).

15Utemeljena pa je revizijska graja odločitve sodišč prve in druge stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno šteli, da je toženka prišla v zamudo šele po poteku štirinajstdnevnega roka za izpolnitev obveznosti od takrat, ko je tožničin odškodninski zahtevek prejela toženkina centrala (12. 7. 2004). Revidentka ima prav, da je v konkretnem primeru bistven trenutek, ko je takšen zahtevek prejela toženkina pristojna območna enota, torej enota, iz katere pravnega razmerja takšen zahtevek izvira (po neizpodbojni dejanski ugotovitvi 5. 7. 2004). Nadaljnje poslovanje s tako vlogo je stvar notranje organizacije administrativnega dela zavarovalnice; dan, ko je odškodninski zahtevek prejel oddelek, v katerega delovno področje ta sodi, je navzven (za oškodovanca) brez pomena. Glede na navedeno - upoštevajoč tožbeni zahtevek in revizijski predlog5 - je treba tožnici priznati zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (od zneska 1.796,29 EUR) od 21. 7. 2004 dalje in ne šele od 27. 7. 2004, kot sta odločili sodišči nižjih stopenj.

16Zaradi prvostopenjske in drugostopenjske (delno) zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o zamudnih obrestih je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijani del pravnomočne sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17Ker tožnica z revizijo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela - uspela je le glede (dela) stranske terjatve -, revizijsko sodišče ni posegalo v prvostopenjsko in drugostopenjsko odločitev o stroških postopka ter je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

1 Kadar je zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg glavnice, se torej šteje za postransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko postane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih.

2 Odločbi II Ips 116/2002 in II Ips 653/2001 z dne 6. 11. 2002 in mnoge druge.

3Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998.

4 Dodati velja, da je treba pri primerjavi upoštevati tudi, kdo je v konkretnem primeru vložil revizijo; morebitne previsoke odškodnine revizijsko sodišče ne sme zniž(ev)ati, če je vložil revizijo samo tožnik, in obratno, prenizke odškodnine ne more zviš(ev)ati, če je zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo le toženec.

5 Primerjaj prvi odstavek 2. člena ZPP.