VSL sodba I Cp 2475/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno vzdržalo v veljavi svoj plačilni nalog, in sicer za znesek 2.320,15 EUR z valorizacijskimi obrestmi od zneska 2.169,92 EUR od 19.3.2002 do 27.5.2002 in enakimi obrestmi od zneska 150,23 EUR od 25.3.2002 do 27.5.2002 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2002 dalje do plačila. V ostalem delu je plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, odločilo pa še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki jo izpodbija v ugodilnem delu in izreku o stroških postopka, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka s plačilnim nalogom zahtevala izplačilo zneska 4.139,54 EUR, je pa šele na prvem naroku za glavno obravnavo pojasnila, kaj predstavlja vtoževan znesek. Iz dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka v spis, posamezne postavke nematerialne škode niso specificirane in je očitno, da je tožeča stranka za potrebe pravde prilagodila višino posameznih postavk nematerialne škode. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče že iz tega razloga zahtevek zavrniti. Nadalje pritožba meni, da toženec ni odgovoren za povzročeno škodo, ker jo je povzročil v nerazsodnem stanju. V tistem obdobju je imel toženec epileptične napade, bil pa je tudi odvisen od alkohola, ki predstavlja bolezensko stanje. Odvisnost od alkohola je kronična duševna motnja, ki povzroči duševni in telesni propad odvisnika, v tistem obdobju je bil toženec vsakodnevno opit, torej zaradi odvisnosti od alkohola neprišteven. V stanje nerazsodnosti se toženec ni spravil zgolj spornega dne in izključno po svoji krivdi, temveč zaradi daljše odvisnosti od alkohola. Vinjenost je bila posledica nezdravljene bolezni toženca, zaradi katere je bil v spornem obdobju nezmožen zavedati se pomena posledic svojih ravnanj. Po mnenju pritožbe torej ni mogoče šteti, da je toženec po svoji krivdi prišel v stanje nerazsodnosti. V nadaljevanju pritožba še meni, da je prvo sodišče odmerilo odškodnino za utrpele telesne bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v previsokem znesku. Tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih ni pravilna, ker zamudne obresti prenehajo teči, ko njihova vsota doseže glavnico. Neutemeljeno je prvo sodišče tudi zavrnilo predlog toženca za znižanje prisojene odškodnine zaradi slabega premoženjskega stanja in ker škode ni povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Tudi o stroških postopka ni pravilno odločeno. Toženca so zastopali odvetniki, kar pomeni, da so mu nastali bistveno višji stroški kot tožeči stranki. Če bi prvo sodišče presojalo uspeh v pravdi, bi nedvomno morala tožeča stranka tožencu povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prvostopnimi dejanskimi ugotovitvami, po katerih iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil toženec v času škodnega dogodka nerazsoden oziroma neprišteven. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bila le njegova prištevnost oziroma sposobnost za razsojanje bistveno zmanjšana. Povezavo med epileptičnim napadom in škodnim dogodkom je izvedenec izključil, prav tako pa je izključil tudi patološki opoj, kar je utemeljil s tem, da je toženec ravnal v povezavi z aktualno situacijo. Ne gre torej za stanje nerazsodnosti iz 1. odstavka 159. člena ZOR, kot tudi ne za stanje prehodne nerazsodnosti, temveč le za stanje zmanjšanje oziroma bistveno zmanjšane razsodnosti. Navedeno pa ne izključuje toženčeve odškodninske odgovornosti. Tudi sicer toženec ni ustrezno zatrjeval in zlasti ne dokazal, da v stanje bistveno zmanjšane prištevnosti ni prišel po svoji krivdi. Ne glede na redno uživanje alkohola pri tožencu v spornem obdobju, njegova opitost v spornem obdobju ni bila vselej takšnega obsega, da bi bil nesposoben za razsojanje ali bistveno zmanjšano sposoben za razsojanje. Iz mnenja izvedenca (glej izpoved na list. št. 103) izhaja, da je v spornem obdobju toženec sicer dokaj redno užival alkohol, vendar ne vsak dan in v enakih količinah. Skratka pritrditi je prvostopni presoji, da odgovornost toženca za škodo, ki jo je v spornem škodnem dogodku povzročil, zaradi nezmožnosti razsojanja ni izključena. Prvostopna odločitev je torej po temelju pravilna.

Glede na obseg poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, stopnje in trajanja bolečin ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, je prvo sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno določilo pravično odmeno za navedeno nepremoženjsko škodo. Pri tem je še pojasniti, da je tožeča stranka pravočasno na prvem naroku pojasnila višino posameznih postavk, ki jih je oškodovancu v poravnavi priznala iz naslova nepremoženjske škode. Tudi razlogov za znižanje odškodnine v skladu s 170. členom OZ oziroma 191. členom ZOR ni. Prvo sodišče je prepričljivo utemeljilo, zakaj ni izpolnjen že prvi pogoj za znižanje odškodnino, šibko premoženjsko stanje oškodovanca. Svojo presojo v zvezi s tem je dovolj jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe. Poleg tega pa gre v konkretnem primeru za regresni zahtevek in ne odškodninski, saj tožeča stranka uveljavlja povrnitev tistega, kar je iz naslova odškodnine plačala oškodovancu. Svoj zahtevek gradi na podlagi 939. člena ZOR. Tudi sicer pritožba zamenjuje pojem prištevnosti oziroma zmožnosti za razsojanje s pojmom krivde, ko iz ugotovitve, da je bil toženec bistveno zmanjšano prišteven, izvaja zaključek, da dejanja ni storil namenoma oziroma iz velike malomarnosti.

Odločitev je tudi v obrestnem delu pravilna. Zakonske zamudne obresti je prvo sodišče prisodilo od 28.5.2002 dalje, pred tem pa od sredine marca 2002 pa do 27.5.2002 le valorizacijske. Navedene obresti pa do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 40/2007), torej do 22.5.2007, še niso dosegle glavnice in torej tečejo dalje.

Tudi stroškovna odločitev je pravilna, upoštevajoč vse okoliščine primera. Res je imel toženec višje pravdne stroške, kot tožeča stranka, vendar je v celoti propadel s svojimi ugovori glede temelja zahtevka, katerega ugotavljanje je terjalo pomemben del pravdnih stroškov, pa tudi po višini je tožeča stranka uspela z več kot polovico zahtevka. Takšno razmerje uspeha v pravdi pa utemeljuje prvostopno odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.