VSL sodba I Cp 2313/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na ½ stanovanja AA, ki teče pri Okrajnem sodišču v Trbovljah pod opr. št. In 230/2005. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 903,56 EUR.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi opozarja na določilo 2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da je premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje zakoncev. Gre za zakonsko domnevo in tožnici ni potrebno dokazovati, da je stanovanje, ki sta ga z možem pridobila v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Na strani tožene stranke je dokazno breme, da stanovanje ni skupno premoženje zakoncev. Tožena stranka tega ni dokazala, niti v ta namen ni predložila nobenega dokaza. Sodišče navedene zakonske domneve ni upoštevalo. Sodišče ni presojalo izpiska iz poročne matične knjige niti ni ugotavljalo, ali je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, niti ni obrazložilo, zakaj ne verjame tožnici, da sta imela z možem skupen denar in da je prispevala k nakupu stanovanja v polovičnem deležu. Ker o tem ni razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tožena stranka ni pridobila pogodbene zastavne pravice na stanovanju, saj hipoteka nastane šele z vpisom pravnega posla v zemljiško knjigo. Stanovanje AA je vpisano v zemljiško knjigo, vendar na ime Občina T., kot je ugotovilo tudi sodišče. Če nekdo sklepa posojilno pogodbo za zavarovanje z zastavno pravico na stanovanju, ki ni vknjiženo v zemljiško knjigo na ime zastavitelja, gre za neodgovorno in neskrbno ravnanje. Ustavno sodišče je vsaj v dveh odločbah odločilo, da je v neskladju z ustavno pravico do zasebne lastnine stališče sodišča, da ima pravica do poplačila terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, prednost pred pritožničino na originaren način pridobljeno lastninsko pravico. Napačno je tudi stališče sodišča, da je tožnica imela možnost, da se zavaruje pred samovoljnim ravnanjem svojega moža s tem, ko ni zahtevala, da se vpiše v kupni pogodbi kot kupec. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je lahko posrednik pri sklepanju pogodbe nepristranska priča, saj je njegov interes zaščititi stranko, ki mu je plačala provizijo. Tožnica ni bila prisotna pri sklepanju posojilne pogodbe niti pri razgovorih pri sklenitvi pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki že pred tem dogovorili o vseh bistvenih sestavinah pogodbe in jo pri notarki le podpisali. Sodišče ni presojalo dejstva, da ima tožnica okvarjen sluh in da je o vseh poslih odločal njen pokojni mož brez vednosti tožnice. Prav tako ni presojalo dejstva, da je njen pokojni mož nezakonito razpolagal s skupnim premoženjem, saj za takšno razpolaganje ni imel tožničinega pooblastila. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov, o presoji izpovedbe tožnice in priče M. H..

Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila tožničina izločitvena tožba oziroma tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na eni polovici stanovanja AA. Tožnica je svojo pravico, ki po njenih trditvah preprečuje izvršbo, temeljila na trditvi, da je omenjeno stanovanje, ki ni vpisano v zemljiški knjigi, skupno premoženje nje in pokojnega zastavitelja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je obravnavano stanovanje sodilo v skupno premoženje. Kot to izhaja tudi iz njenih pritožbenih navedb, je tožnica izhajala iz nepravilnega stališča, da že zgolj okoliščina, da je premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze vzpostavlja domnevo skupnega premoženja, zato naj bi bilo na toženi stranki (dokazno) breme izpodbitja te domneve. Iz navedenega razloga je svojo pravico dokazovala le z izpiskom iz poročne matične knjige in svojim zaslišanjem. Določba 2. odstavka 51. člena ZZZDR predpostavlja kogentnost nastanka skupnega premoženja. Ta domneva pa je pogojevana z izkazano dejansko podlago, da gre za premoženje pridobljeno z delom tekom trajanja zakonske zveze. Dokazno breme dejanske baze te domneve je na strani tistega, ki jo zatrjuje, torej tožnice.

Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen tudi ob dejanskem zaključku, da sporno stanovanje sodi v skupno premoženje, saj je toženec na njem pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo uveljavljeno stališče sodne in ustavnosodne prakse, da pridobitev zastavne pravice na nepremičnini na pogodbeni podlagi učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri. Navedeno stališče ima izhodišče v vprašanju razpolagalne sposobnosti zastavitelja. Za pridobitev zastavne pravice na podlagi pravnega posla mora zastavitelj imeti pravico razpolagati s predmetom zastave (133. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Gre za sposobnost imetnika stvarne pravice, da jo obremeni. Ta predpostavka dejansko pomeni, da mora biti zastavitelj lastnik stvari. Splošno načelo stvarnega prava namreč je, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam. Tisti, ki ni lastnik stvari tudi zastavne pravice ne more ustanoviti. Če zastavitelj ni lastnik stvari, sopogodbenik ne more pridobiti zastavne pravice. Stvarnopravni predpisi pa pri pridobitvi stvarnih pravic v interesu varnosti pravnega prometa varujejo dobrovernega tretjega. Dobra vera tako sanira pomanjkanje razpolagalne sposobnosti kot predpostavke za veljavnost razpolagalnega pravnega posla. Zastavni upnik zato lahko pridobi zastavno pravico oziroma poplačilno pravico (pravico, da se zaradi neplačila z zastavno pravico zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača iz vrednosti zastavljene nepremičnine) tudi proti (nevknjiženemu) lastniku nepremičnine, ki jo je ta pridobil na originaren način le, če je bil ob pridobitvi zastavne pravice dobroveren.

V obravnavani zadevi gre za nepremičnino (stanovanje oziroma etažno lastnino), ki ni vpisana v zemljiško knjigo. Tako jo je obravnavala tudi tožeča stranka, kar je razvidno že iz njenega tožbenega zahtevka. Pritožbene trditve, da gre za vknjiženo nepremičnino predstavljajo pritožbeno novoto, ki ne more biti upoštevna, saj tožnica ne navaja opravičenih razlogov, ki bi preprečevali navajanje te dejanske okoliščine že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prim. 1. odstavek 337. člena ZPP).

Po določbi 143. člena SPZ nastane zastavna pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo. Ker gre v obravnavanem primeru za stanovanje, ki ni vpisano v zemljiški knjigi in ker gre za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (250. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), ima sklenitev notarskega zapisa pomen vknjižbe zastavne pravice (3. odstavek 254. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ob splošnem stvarnopravnem načelu o domnevi dobre vere (9. člen SPZ) ni dokazala, da toženec, ob sklenitvi pogodbe o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ni bil v dobri veri. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je toženec upravičeno zanašal na izjave in dokumente, ki jih je ob sklepanju zastavne pogodbe podal in predložil tožničin pokojni mož. Ta je naveden kot edini kupec v pogodbi, s katero mu je O. T. odsvojila obravnavano stanovanje. V 2. členu pogodbe je tudi izrecno izjavil, da je on lastnik nepremičnine in da ne obstaja nobena pravna podlaga za prenos lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini ter da nihče od tretjih oseb nima in ne bo imel kakršnegakoli stvarnopravnega ali obligacijskopravnega zahtevka. Dobrovernost in zadostno skrbnost toženca je treba presojati v tistih razumnih mejah, ki ne presegajo meja poizvedovanja o tistih dejstvih, ki niso z ničemer inicirana. Takšnih dejstev pa tožnica v postopku tudi ni izpostavljala. Zgolj status obstoja zakonske zveze pa ne izključuje možnosti, da zakonec nima oziroma ne razpolaga tudi s svojim posebnim premoženjem. Tožencu zato ni mogoče očitati nikakršnega neskrbnega oziroma nepoštenega ravnanja. Pridobitev zastavne pravice zato učinkuje tudi zoper tožnico kot morebitno nevpisano skupno lastnico stanovanja. Glede na navedeno in potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke temelji na določilu 1. odst. 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za potreben strošek, zato ga je toženec dolžan kriti sam.