VSM sodba II Kp 607/2009

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca M.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. M.H. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storila kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter posledično sklenilo, da mora zasebni tožilec plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja ter jo zanj obsodi oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana tedaj, ko sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, se pravi, ko se z odločitvijo ne izreče o delu ali celem dejanju, opisanem v obtožbi. Če pa se sodišče v razlogih sodbe ne izreče o odločilnih dejstvih, stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Gre torej za dve različni kršitvi, ki morata biti tako tudi obravnavani. Ker se sodišče prve stopnje po pritožbenih zatrjevanjih v razlogih sodbe ni izreklo o obdolženkinem zagovoru, podatkih, pridobljenih s strani Policijske postaje in Centra za socialno delo, potem o podatkih iz sodnega spisa z opr. št. K ... ter o izpovedbah zasebnega tožilca in njegove partnerke je jasno, da ni storilo bistvene kršitve iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kvečjemu bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Toda jedro odločitve sodišča prve stopnje ni bilo v vprašanju, ali so imeli stanovalci stanovanjskega bloka resnično težave z zasebnim tožilcem, ali je ta res pretepal partnerko in ali so se dogajala „čuda“, ampak v izključeni kaznivosti oziroma protipravnosti, ker je obdolžena dejanje storila pri izvrševanju uradne dolžnosti in brez namena zaničevanja. V tem smislu so razlogi sodbe zadostni in zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Po drugi strani ima pritožnik prav, ko opozarja, da priča ne izvršuje uradne dolžnosti, zaradi česar uporaba tretjega odstavka 169. člena KZ v obravnavanem primeru resnično ni mogoča. Zakonska dolžnost in uradna dolžnost nista sopomenki. Zadnjo namreč izvršujejo uradne osebe, ki so kot takšne določene v 1. do 7. točki drugega odstavka 126. člena KZ. Priče ni med njimi, ker bodisi nima lastnosti oseb iz te zakonske določbe (priča denimo ni poslanec državnega zbora) ali ker ji niso bila dana zakonska ali na zakonu temelječa pooblastila. Splošno gledano, priča ni nikoli oseba, ki bi od drugega smela nekaj terjati, temveč je ravno nasprotno, oseba, od katere smejo osebe z določenimi lastnostmi ali danimi pooblastili zahtevati, da se na primer odzove vabilu, da pove vse kar o zadevi ve, skratka, da ravna tako, kot ji je z zakonom zapovedano. Priča je torej objekt in ne subjekt izvrševanja uradne dolžnosti, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje ter izvrševanje te dolžnosti nedopustno izenačilo z izvrševanjem pričinih zakonskih dolžnosti.

Kljub zgornjemu pa je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obdolženo oprostilo obtožbe. Res je sicer, da je kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ mogoče storiti tudi z izrekanjem žaljivih dejstev – seveda če ne gre predhodno za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ, ki ne pomenijo vrednostne sodbe, s tem da mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 23.3.2006, opr. št. I Ips 334/2005). Dodati je tudi, da storilec pri izrekanju žaljivih dejstev, enako kot pri izrečeni negativni sodbi, deluje z voljo podcenjevanja, omalovaževanja, nespoštovanja človeškega dostojanstva in podobno. Pri presoji povzetih meril ne zadošča zgolj vsebina izrečenega, temveč je, kot to delno izpostavlja sodišče prve stopnje, treba upoštevati še okoliščine, v katerih so bila negativna sodba ali določena dejstva izrečena, način kako je bilo to storjeno, razmerje med storilcem in oškodovancem ter, odvisno od posameznega primera, še kakšne druge spremljajoče okoliščine.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je obdolženkina navedba, da je zasebni tožilec pretepal partnerko (preostali dve navedbi sta presplošni in nedoločni) zanj in objektivno žaljiva, ne pa tudi, da je obdolženka to izrekla zato, ker je hotela (oziroma je vsaj privolila v to) zasebnega tožilca podcenjevati ali omalovaževati. Ne sme namreč ostati prezrto, da je bila obdolžena zaslišana kot priča, da dokazni postopek v zadevi z opr. št. K ... ni zajel zgolj dejanja z dne 1.4.2007, temveč tudi nekatere okoliščine na strani takratnega oškodovanca (na primer izpovedba priče A.R.) in na strani sedanjega zasebnega tožilca (na primer izjava M.Š.). Prezrto ne sme ostati niti, da je bila obdolženkina izpovedba v inkriminiranem delu lakonična, da se je v splošnem skladala z nazadnje omenjeno izjavo M.Š., da je pri navedbah iz te izpovedbe v svojem zagovoru pred sodiščem prve stopnje vztrajala in da ni praktično nobene druge okoliščine, ki bi kakorkoli potrjevala pritožbena zatrjevanja o obdolženkinem podcenjujočem in omalovažujočem odnosu do zasebnega tožilca. Navedbi, da so bile z obdolžencem v bloku težave in da so se dogajala „čuda“, sta kot rečeno presplošni in nedoločni, razen tega pa je obdolžena v svojem zagovoru obe navedbi obrazložila v kontekstu težav v družini in družinskega nasilja, kar je posredno tudi sama zaznala. Obdolženkina navedba o pretepanju partnerke s strani zasebnega tožilca, ki jo je 23.10.2007 posredovala sodišču, se tako izkaže kot rezultat njenega osebnega prepričanja in ne zgoraj opisane volje, brez katere pa očitano kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ ne more biti storjeno.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca M.S. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 96. člena istega zakona.