VSM sodba I Cp 1078/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo v znesku 10.720,43 EUR (deset tisoč sedemsto dvajset 43/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.01.2007 dalje do plačila in

v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov (drugi odstavek točke I-1 izreka in v točki I-2 izreka)

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Po nadaljnji delni ugoditvi pritožbi se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu izreka pod točko 1.I – prvi odstavek glede odškodnine za nepremoženjsko škodo tako spremeni, da glasi:

„Tožena stranka Zavarovalnica, Območna enota, je dolžna plačati tožniku M.F.H. 1.139,21 (tisoč sto devetintrideset 21/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 273.359,74 SIT za čas od 18.04.2002 do 31.12.2006 in od zneska 1.139,21 EUR od 01.01.2007 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku, to je za glavnico v znesku 4.285,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.04.2002 do plačila, se tožbeni zahtevek glede odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrne“.

V ostalem se pritožba zavrne.

V tokrat ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo v izreku pod točko I zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od toženke zahteval plačilo odškodnine v znesku 16.145,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.720,43 EUR (odškodnina za premoženjsko škodo) od 20.01.1997 dalje plačila, od zneska 5.424,80 EUR (odškodnina za nepremoženjsko škodo) pa od 01.01.2002 dalje do plačila, vse v 15 dneh in povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka. V izreku pod točko I-2 je odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 3.588,28 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom (v izreku pod točko II) je sodišče prve stopnje odločilo o delnem umiku tožbe za znesek 3.338,64 EUR (prej 800.000,00 SIT- kot odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in je v tem obsegu predmetni postopek ustavilo.

Proti odločitvi, sprejeti s sodbo, se je tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o 60 % soprispevku toženkinega zavarovanca k nastanku škodnega dogodka oziroma o njegovi 40 % sokrivdi. Prav tako sprejema kot pravilen zaključek, da znaša izhodiščna vrednost njegovega osebnega avtomobila na dan škodnega dogodka 5,003.943,00 SIT, vrednost rešenih delov pa 1,200.000,00 SIT, kar pomeni, da je znašala škoda na njegovem vozilu ob 100% temelju 3,803.943,00 SIT. Ob upoštevanju porazdelitve odgovornosti bi zato na dan 27.12.1996 morala toženka poravnati 2,282.365,80 SIT. Poravnala pa je le 1,234.898,00 SIT ali 1,047.467,80 SIT (sedaj 4.371,00 EUR) premalo. Sodišče prve stopnje je sicer utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je toženka na račun premoženjske škode plačala iz naslova glavnice dne 17.04.2002 še 308.752,00 SIT (sedaj 1.288,00 EUR) in na račun nateklih obresti iz naslova glavnice za premoženjsko škodo 702.709,00 SIT (sedaj 2.932,00 EUR), vendar je napačno opravilo poračun že plačanih zneskov, ko je materialnopravno zmotno plačane zneske za premoženjsko škodo valoriziralo in zaključilo, da je toženka z valoriziranimi plačili že presegla zahtevano odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki bi jo bila sicer dolžna plačati na dan sojenja. V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo sodišču prve stopnje še očita, da jo je za posamezne zahtevane postavke prenizko odmerilo, povsem zmotno pa je zavrnilo zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poškodbe, ki jih je utrpel ob prometni nesreči so mu pustile trajne posledice in je zaradi njih omejen pri športno rekreativnem udejstvovanju ter mora bistveno več napora vlagati za izvrševanje povsem običajnih opravil. Pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov pa bi moralo sodišče prve stopnje od njegovih stroškov odšteti že plačan in valoriziran znesek stroškov v višini 730,81 EUR, ki mu jih je toženka poravnala dne 17.04.2002. Predlaga ustrezno spremembo sodbe sodišča prve stopnje in naložitev vseh stroškov tega postopka v plačilo toženki.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v okviru uradno upoštevnih kršitev postopkovnih določil ter materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je v prvi vrsti pokazal, da je izpodbijana sodba v delu, s katerim je bilo odločeno o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede odškodnine za premoženjsko škodo, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je take narave, da je drugostopenjsko sodišče ne more samo odpraviti, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Ta odločitev pa je, zaradi napačne materialnopravne razlage pravil o valorizaciji že plačanih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo, tudi materialnopravno zmotna.

V zvezi s prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče druge stopnje ni zasledilo kakšno po uradni dolžnosti upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje o dejstvih, ki se nanašajo na okoliščine, pomembne za prisojo tovrstne odškodnine, pravilno ugotovilo, vendar je bila njegova končna odločitev nepravilna zaradi zmotne uporabe določb člena 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (ZOR se v predmetni zadevi uporabi v zvezi s členom 1060 Obligacijskega zakonika – OZ) in zaradi materialnopravno zmotne uporabe računske operacije vštevanja že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v prometni nesreči dne 08.10.1996 utrpel premoženjsko škodo na svojem osebnem avtomobilu. Ob trčenju dveh avtomobilov se je tudi telesno poškodoval, zato je utrpel še nepremoženjsko škodo. S tožbo, ki je predmet obravnave te pravde, je zahteval plačilo odškodnine za obe vrsti nastale mu škode. Svoj tožbeni zahtevek je med pravdo s pripravljalno vlogo dne 26.11.2007 preoblikoval tako, da je namesto glavnice v tolarjih, zahteval plačilo odškodnine v EUR (v zvezi z Zakonom o uvedbi eura - ZUE),in sicer v skupnem znesku 16.145,23 EUR, spremenil pa ga je glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj je od zneska 10.720,43 EUR (prej 2.569.045,00 SIT) za premoženjsko škodo, zahteval zakonske zamudne obresti od 20.01.1997 dalje do plačila, od zneska 5.424,80 EUR (prej 1,300.000,00 SIT) za nepremoženjsko škodo pa od 01.01.2002 dalje do plačila, zahteval je tudi povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Pomembno je, da na pritožbeni stopnji ni več spora o tem, da je tožnik k nastanku prometne nesreče, iz katere izvirata obe obliki škode, za kateri v tej pravdi zahteva od toženke plačilo odškodnine, odgovoren v višini 40 %, zavarovanec toženke pa 60 %. Torej nastanek škodnega dogodka in temelj odškodninske odgovornosti zanj, nista več sporna.

Glede premoženjske škode:

Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje materialnopravno neutemeljeno valoriziralo že plačane zneske odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je tožnik uveljavljal v tej pravdi in tako valorizirane plačane zneske odštelo od odškodnine, ki jo je štelo za utemeljeno. Tožnik je v zvezi s premoženjsko škodo s tožbo zahteval določen znesek, ki je glede na dejstvo, da sta pravdni stranki soglašali z ocenitvijo vrednosti njegovega avtomobila po sistemu „totalke“ na dan škodnega dogodka, s tem postal čista terjatev, saj je bila premoženjska škoda ocenjena po razmerah na dan škodnega dogodka, torej po razmerah, ki so bile pravdnima strankama znane še pred vložitvijo tožbe.

Toženka je med postopkom na prvi stopnji ugovarjala le samemu izračunu premoženjske škode, ker da je izvedenec cenilec prenizko ocenil zmanjšanje vrednosti tožnikovega vozila zaradi starosti in števila prevoženih kilometrov. Vendar je na naroku za glavno obravnavo dne 13.02.2009 umaknila svoj dokazni predlog po pritegnitvi novega izvedenca cenilca, tako da je sodišče prve stopnje na podlagi razpoložljivih dokazov, utemeljeno sledilo tožnikovi oceni, ki temelji na opravljeni cenitvi izvedenca avtomobilske stroke, da je znašala vrednost tožnikovega avtomobila znamke AUDI 100 SC 4 Quattro, letnik 1992, na dan škodnega dogodka: 5,003.943,00 SIT oziroma sedaj 20.881,08 EUR.

Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da znaša vrednost rešenih delov avtomobila 1,200.000,00 SIT oziroma sedaj 5.007,51 EUR,in da je treba ta znesek odšteti od zneska vrednosti avtomobila. Pritožba v tej zvezi pravilno ugotavlja, da bi zato znašala škoda na tožnikovem avtomobilu ob 100 % temelju 3,803.943,00 SIT, ob upoštevanju tožnikove 40 % sokrivde pa je znašala 2,282.365,80 SIT, oziroma sedaj 9.524,14 EUR, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ker pa je toženka pred pravdo, to je dne 27.12.1996 na račun premoženjske škode tožniku že plačala znesek 1,234.898,00 SIT oziroma sedaj 5.153,14 EUR, ima pritožba prav, da je tedaj plačala za 1.047.467,80 SIT oziroma sedaj 4.371,00 EUR premalo na račun premoženjske škode in, da bi dejansko takšen znesek predstavljal glavnico premoženjske škode, ki jo je toženka dolgovala tožniku ob vložitvi tožbe. Tožnik je po taki metodi tudi v tožbi oblikoval svoj tožbeni zahtevek glede odškodnine za premoženjsko škodo, le da je izhajal iz dejstva, da k škodnemu dogodku ni ničesar prispeval.

Sodišče prve stopnje pa višine odškodnine za premoženjsko škodo ni ugotavljalo po navedeni metodi in ni, kar utemeljeno opozarja pritožba, ugotovilo kolikšna bi bila (oziroma je) višina tožnikove terjatve iz naslova premoženjske škode na dan, ko je toženka med to pravdo delno plačala odškodnino na račun premoženjske škode in sicer na dan 17.04.2002, ko je na račun glavnice za premoženjsko škodo plačala znesek 308.725,00 SIT oziroma sedaj 1.288,00 EUR in istega dne še na račun nateklih zamudnih obresti od glavnice za premoženjsko škodo znesek 702.709,00 SIT oziroma sedaj 2.932,00 EUR.

Ker sodišče prve stopnje prave višine tožnikove terjatve ni ugotavljalo na dan opravljenih delnih plačil, drugostopenjsko sodišče zgolj s pravilno izvedbo računske operacije vštevanja delnega plačila odškodnine za premoženjsko škodo (seveda v nominalnih in ne v valoriziranih zneskih), ni moglo opraviti.

Iz razlogov izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo kot glavnico do katere je tožnik upravičen na račun premoženjske škode znesek : 9.524,14 EUR. Drugostopenjsko sodišče razume, da gre za znesek, ki ga je izračunalo po naslednji metodi:

5,003.943,00 SIT (vrednost avtomobila na dan škodnega dogodka pred nesrečo)

-

1,200.000,00 SIT na račun rešenih delov

=

3,803.943,00 SIT oziroma sedaj 15.873,57 EUR, ob upoštevanju 40 % sokrivde pa 2,282.364,90 SIT oziroma 9.524,14 EUR.

Vendar pa bi, kot je obrazloženo že spredaj in kot pravilno opozarja pritožba, moralo pravo glavnico ugotoviti tako, da bi od dobljenega zneska 2,282.364,90 SIT oziroma 9.524,14 EUR, odštelo pred pravdo, dne 27.12.1996 na račun premoženjske škode plačan znesek v višini 1,234.898,00 SIT oziroma sedaj 5.153,13 EUR, kar znese 1,047.467,80 SIT oziroma 4.371,00 EUR.

V svoji sodbi sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je štelo, da znaša tožnikova premoženjska škoda 9.524,14 EUR. Prav tako ni navedlo razlogov o tem, zakaj ni upoštevalo tožnikovega tožbenega zahtevka v delu s katerim je od zneska odškodnine za premoženjsko škodo zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 20.01.1997 dalje do plačila. Tako izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo sploh ni mogoče preizkusiti. Višino tožnikove terjatve na dan opravljenega delnega plačila namreč predstavljajo poleg glavnice tudi do tedaj natekle zahtevane zakonske zamudne obresti. Drugostopenjsko sodišče namreč ne more ugibati, od kdaj bi sodišče prve stopnje štelo, da bi bil tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti. Zato njihove višine ni mogoče izračunati in, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo prave višine glavnice premoženjske škode niti ni mogoče ugotoviti ali bi natekle in neplačane zakonske zamudne obresti že dosegle glavnico (uporaba odločb Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 v zvezi s členom 1060 Obligacijskega zakonika – OZ z ozirom na člen 277 Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR in Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika – OZ-A, ki je pričel veljati dne 22.05.2007). Lahko bi se namreč zgodilo, da so natekle in neplačane zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice za premoženjsko škodo, dosegle glavnico že do 01.01.2002, ko je pričel veljati OZ, ki je glede obrestovanja zahtevkov vnesel pravilo ne ultra alterum tantum.

Ob pomanjkanju tako pomembnih odločitev sodišča prve stopnje in izostanku razlogov o tem, zakaj sploh ni upoštevalo tožnikovega obrestnega tožbenega zahtevka v zvezi z zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo, drugostopenjsko sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je zato sodbo sodišča prve stopnje v delu zavrnitve tožnikovega tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, razveljavilo ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek člena 354 ZPP).

V tem obsegu ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti:

pravo višino glavničnega zneska tožniku nastale premoženjske škode oziroma kolikšna glavnica mu pripada ob upoštevanju njegove sokrivde ter kolikšna je ta, ko se od nje odšteje že pred pravdo plačan znesek odškodnine na račun premoženjske škode.

Kolikšna je višina terjatve za premoženjsko škodo na dan, ko je toženka opravila delna plačila odškodnine za premoženjsko škodo med pravdo - to je dne 17.04.2002, saj je tovrstna tožnikova terjatev sestavljena iz glavnice in nateklih zamudnih obresti. Pri tem bo morala presoditi od kdaj je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti in ali morda te (ob uporabi spredaj citirane odločbe Ustavnega sodišča RS,v zvezi z uveljavitvijo OZ) že pred 01.01.2002 niso dosegle glavnice.

od tako izračunane višine tožnikove terjatve za premoženjsko škodo bo moralo odšteti že plačano odškodnino za premoženjsko škodo v nominalnih zneskih.

Ali bo tožnik upravičen do prisoje zakonskih zamudnih obresti od tako dobljene glavnice pa bo odvisno od dejstva, ali so te do dne 22.05.2007 že dosegle glavnico (dan, ko je pričel veljati OZ-A).

Glede nepremoženjske škode:

Z odločitvijo, sprejeto s sklepom pod točko II izreka te odločbe, je sodišče prve stopnje odločilo o delnem umiku tožnikovega tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč že s pripravljalno vlogo z dne 26.11.2007, ko je „preoblikoval“ svoj glavnični zahtevek iz tolarskega zneska v EUR, navedel, da zahteva iz naslova nepremoženjske škode le še znesek 1,300.000,00 SIT oziroma 5.424,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje do plačila (s tožbo je namreč na račun nepremoženjske škode zahteval odškodnino v skupnem znesku 2,100.000,00 tedanjih SIT – 1,000.000,00 SIT za telesne bolečine, 300.000,00 SIT za strah in 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Na naroku za glavno obravnavo dne 13.02.2009 je pojasnil, da je iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo umaknil tožbo za znesek v višini 800.000,00 SIT, sedaj 3.338,34 EUR na podlagi ugotovitev v zadevi sodelujočega izvedenca medicinske stroke. Z delnim umikom tožbe je toženka soglašala.

Na podlagi navedenega tožnikovega pojasnila, je zato nedvoumno, da se znesek 800.000,00 SIT nanaša na s tožbo zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je izvedenec medicinske stroke dr. Gregor Vranič v svojem izvedenskem mnenju, na katerega se je ob pojasnilu oprl tožnik, ugotovil, da poškodbe, ki jih je utrpel v obravnavani nezgodi, niso pustile trajnih posledic in splošna življenjska sposobnost in zmožnost za delo tožnika nista okrnjeni.

Tako drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožnikova pritožba v delu, ko graja neprisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, neutemeljena.

Pritožba pa delno utemeljeno graja prvostopenjsko prisojo odškodnine tožniku za telesne bolečine in za strah.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v obravnavani prometni nesreči utrpel udarnino obraza, zvin vratne hrbtenice, verjetno udarnino prsi na levi strani in verjetno odrgnino desnega zapestja.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter neugodnosti, ki so spremljale tožnikovo zdravljenje pravilno ugotovilo, zato drugostopenjsko sodišče te njegove ugotovitve v celoti povzema. Ugotavlja le , da pravilna uporaba materialnega prava, to je kriterijev vsebovanih v določbah člena 200 ZOR ni pravilno uporabilo. Sodišče mora pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine primera in dejstvo, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Temeljni načeli za odmero pa sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora poskrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med škodami v podobnih primerih, pa tudi glede razmerja med manjšimi, hujšimi in katastrofalnimi škodami. Prav pravilna uporaba načela objektivne pogojenosti v konkretni zadevi pokaže, da so sodišča v podobnih primerih, torej ko je šlo za poškodbo zvina vratne hrbtenice in se je oškodovanec zdravil z ovratnico, tako poškodbo pa je utrpel tudi tožnik, za telesne bolečine prisodila višjo odškodnino od na prvi stopnji prisojene (glej sodbo in sklep VS RS II Ips 1152/2008). Zato je drugostopenjsko sodišče tožniku za to obliko škode prisodilo še odškodnino v višini 1.000,00 EUR, skupaj torej sedaj znaša odškodnina za telesne bolečine 3.000,00 EUR.

Podobno velja glede odškodnine za strah. Drugostopenjsko sodišče v celoti povzema pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tej odškodninski postavki. Sodišče prve stopnje je le premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik ob samem škodnem dogodku utrpel hud primaren strah, ki je trajal uro ali dve, kakor je ugotovil v zadevi sodelujoči izvedenec medicinske stroke. Tožniku gre zato vsekakor verjeti, da je trpel hud strah zaradi neposredno doživete prometne nesreče, saj je trčenje dveh avtomobilov, kot voznik enega izmed njiju, neposredno doživljal. Pravilna uporaba načela individualizacije odmere odškodnine zato narekuje odmero nekoliko višje odškodnine tožniku za strah od na prvi stopnji prisojene. Drugostopenjsko sodišče šteje, da predstavlja pravično odmeno za to odškodninsko postavko, odškodnina v višini 800,00 EUR.

Po presoji drugostopenjskega sodišča je tako tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.800,00 EUR. Ob upoštevanju njegove 40 % sokrivde pa do zneska 2.280,00 EUR.

Na pritožbeni stopnji ni spora o tem, da je toženka plačala tožniku na račun nepremoženjske škode dne 17.04.2002 250.000,00 SIT. Že plačan znesek na račun nepremoženjske škode je treba valorizirati na dan izdaje sodbe sodišča na prvi stopnji, saj se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po razmerah na ta dan (enako sodba VS RS II Ips 32/2005). V konkretni zadevi pa je bilo treba upoštevati še do dneva plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, natekle zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice. Toženka med postopkom na prvi stopnji ni ugovarjala tožnikovemu spremenjenemu tožbenemu zahtevku glede teka zakonskih zamudnih obresti od zahtevane glavnice za nepremoženjsko škodo, to je, da te tečejo od 01.01.2002 dalje do plačila. Zato je takšen začetek teka zakonskih zamudnih obresti upoštevalo tudi drugostopenjsko sodišče, saj je v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilen (Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.06.2006).

Po uporabi izračuna verificiranega programa za zakonske zamudne obresti (IUS – INFO Intranet VS RS) je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da se je od 01.01.2002 do 17.04.2002 od prisojene glavice za nepremoženjsko škodo nateklo za 31.334,98 SIT zamudnih obresti. Ta znesek je vračunalo v do tedaj plačan znesek na račun nepremoženjske škode, oziroma ga je odštelo od tega zneska. Tako je dobilo znesek 218.665,02 SIT. Ta znesek je po programu Statističnega urada Republike Slovenije revaloriziralo za čas od 17.04.2002 do 31.12.2006, kar je zneslo 254.526,08 SIT. Zaradi uvedbe EUR s 01.01.2007 je dobljeni znesek pretvorilo v EUR, kar je zneslo 1.062,11 EUR, ta znesek pa je revaloriziralo na dan 13.02.2009, to je na dan izdaje prvostopenjske sodbe. Tako revalorizirani znesek v višini 1.140,71 EUR je odštelo od na drugi stopnji prisojene glavnice za nepremoženjsko škodo (2.280,00 EUR) in tako zaključilo, da je tožnik še upravičen do skupnega zneska za nepremoženjsko škodo v višini 1.139,29 EUR.

Drugostopenjsko sodišče je še ugotavljalo ali so neplačane zamudne obresti od tako prisojene glavnice že dosegle glavnico. Pri tem je izhajalo iz dejstva, da obresti niso bile plačane od 18.04.2002 dalje. Ob uporabi izračuna verificiranega programa za zakonske zamudne obresti je ugotovilo, da te do dne 22.05.2007 prisojene glavnice niso dosegle. Dne 22.05.2007 je namreč začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 40/07 – OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Zato je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo zakonske zamudne obresti od 17.04.2002 dalje do plačila.

Po obrazloženem je bilo tožnikovi pritožbi v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo delno ugoditi, delno pa jo zavrniti (člen 358 ZPP in člen 353 ZPP).

O stroških postopka:

Ker je drugostopenjsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, je skladno določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom člena 165 ZPP razveljavilo tudi prvostopenjsko odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Namreč šele s sprejetjem končne odločbe, ko bo treba odločiti tudi o stroških postopka s to pritožbo, bo znan pravdni uspeh pravdnih strank. Temeljno načelo po katerem se odmerjajo pravdni stroki je namreč načelo uspeha v pravdi (vsebovano je v določbah člena 154 ZPP).