VSM sodba I Cp 950/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi:

„ I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 44.615,23 EUR s pripadajočimi obrestmi in sicer:

prvotožnici K.P. znesek 2.461,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 297,96 EUR za čas od 16.2.2004 dalje do plačila,
- 0,71 EUR za čas od 26.2.2004 dalje do plačila,
- 8,26 EUR za čas od 25.2.2004 dalje do plačila in
- 2.154,15 EUR za čas od 1.10.2004 dalje do plačila;

drugotožniku A.P. znesek 2.154,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila;

tretjetožniku B.P. znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila;

četrtotožniku Z.P. znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila;

petotožnici M.K. znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila;

šestotožniku M.P. znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila;

sedmotožnici L.P. znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila;

osmotožniku R.P. znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila;

devetotožniku V.P. znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 3.127,32 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v presežku pa se obrestni del stroškovnega zahtevka zavrne.“

V ostalem se pritožba zavrne.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 53.615,23 EUR, od tega prvotožnici znesek 2.461,08 EUR, drugotožniku znesek 2.154,15 EUR, tretjetožniku znesek 7.000,00 EUR, četrtotožniku znesek 7.000,00 EUR, petotožniku M.P. znesek 7.000,00 EUR, šestotožnici M.K. znesek 7.000,00 EUR, sedmotožnici znesek 7.000,00 EUR, osmotožniku znesek 7.000,00 EUR in devetotožniku znesek 7.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, kot so podrobneje navedeni v izreku izpodbijane sodbe (I. odstavek izreka). V presežku do zahtevanih 84.797,70 EUR in glede drugačnih pripadkov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. odstavek izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 4.654,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v presežku pa je obrestni del stroškovnega zahtevka zavrnilo.

Zoper obsodilni del prvostopne sodbe se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja toženka navaja, da sta se v postopku glede načina nastanka škodnega dogodka nakazovali dve varianti. Po prvi naj bi pokojni odpel vse štiri kavlje, s katerimi so bile dvižne verige pripete na oder, ko je žerjavist verige dvignil, pa se je eden izmed kavljev zapel za oder in ga prevrnil; medtem ko po drugi varianti pokojnemu ni uspelo odpeti dveh kavljev na eni strani odra, na kar je hotel opozoriti signalista, ob tem pa naj bi prišlo do nesporazuma, saj je žerjavist namesto spuščanja verig le-te dvignil, kar je povzročilo prevrnitev montažnega odra. Medtem ko so prvo verzijo nastanka škodnega dogodka potrjevale med postopkom zaslišane priče, je druga po prepričanju pritožnice zgolj plod domišljije izvedenca S. in njegovih domnev brez opore v preostalih izvedenih dokazih. V taki situaciji bi se moralo po mnenju toženke sodišče prve stopnje opredeliti, katera varianta je glede na izvedene dokaze verjetnejša in katero dejansko stanje je sprejelo kot podlago za svojo odločitev, pa tega sodišče prve stopnje ni storilo niti za svojo odločitev ni podalo tehtnih in razumljivih razlogov (s čimer pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih). Pritožnica nadalje (kot že med postopkom na prvi stopnji) graja izvedensko mnenje izvedenca S., ki naj ne bi bilo izdelano v skladu s pravili izvedenčeve znanosti in stroke, v njem naj bi izvedenec neutemeljeno in tudi napačno ocenjeval izvedene dokaze. Tako izvedensko mnenje je po prepričanju toženke popolnoma neuporabno, sodišče prve stopnje pa bi moralo že v okviru materialnega procesnega vodstva zahtevati njegovo dopolnitev. Če bi sodišče prve stopnje pravilno sprejelo prvo varianto nastanka škodnega dogodka, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava upoštevati bistven (vsaj 60%) prispevek pokojnega k nastanku škodnega dogodka. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo tudi pri določitvi kroga upravičencev do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata, kamor po prepričanju pritožnice ne spadajo tisti sorojenci pokojnega (B., R. in M.), ki s pokojnim niso živeli v trajnejši življenjski skupnosti, saj so si že ustvarili samostojno življenje v drugi življenjski skupnosti. Sodišče prve stopnje naj bi nadalje vsem tožnikom prisodilo znatno previsoke odškodnine, vsem bratom in sestram prisojena enaka višina odškodnine pa je tudi v nasprotju z načelom individualizacije. Primarno toženka predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem obsegu. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Tožniki na pritožbo toženke niso odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče je tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo za odločitev v zadevi pravno relevantno dejansko stanje, ne pa tudi celotnega poteka škodnega dogodka, slednje pa na pravilnost izpodbijane odločitve ni moglo vplivati. Pri prisoji denarne odškodnine nekaterim sorojencem pokojnega je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj jim je bila prisojena nekoliko previsoka denarna odškodnina za njihove duševne bolečine zaradi smrti brata, ne upoštevaje načelo individualizacije odškodnine glede na specifične okoliščine pri posameznih oškodovancih.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka staršev in sorojencev pokojnega na plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti sina oz. brata, do katere je prišlo v škodnem dogodku, za katerega naj bi po zatrjevanjih tožnikov objektivno odgovarjala toženka, čeprav naj ne bi bilo mogoče izključiti niti njene krivdne odgovornosti. Ker je bil sporen že sam način nastanka škodnega dogodka in s tem temelj zatrjevane toženkine odgovornosti, se je sodišče prve stopnje povsem pravilno najprej ukvarjalo z vprašanjem okoliščin nastanka škodnega dogodka. V ta namen je prvostopno sodišče zaslišalo predlagane priče (žerjavista P., signalista I., vodjo gradbišča Š. ter rudarskega inšpektorja Ž.). Z namenom razjasnitve pravno relevantnih dejstev je sodišče prve stopnje med postopkom postavilo tudi izvedenca iz varstva pri delu v gradbeništvu P.S.. Utemeljena je sicer v pritožbi ponovno izpostavljena graja, da je ta izvedenec v svojem mnenju nekoliko prekoračil svoje pristojnosti, ko se je spuščal tudi v dokazno oceno, kar je naloga sodišča. Izvedenec je nadalje podal dve različni verziji nastanka škodnega dogodka, da je namreč do prevrnitve gradbenega odra, na katerem je stal pokojni, prišlo zaradi nenadejanega dviga nosilnih pasov, ki jih pokojnemu ni uspelo sneti s kavljev žerjava, ker je bil klic pokojnega, da naj žerjavist zniža položaj žerjavnega mačka, napačno razumljen (prva verzija) oz. da naj bi se med dvigovanjem žerjavnega mačka eden od kavljev ujel za prečko odra varovalne ograje, kar je povzročilo prevrnitev odra (druga verzija). Od po izvedencu opisanih možnih variant nastanka škodnega dogodka se ena (opisana prva verzija) ni skladala z med postopkom izvedenimi dokazi, kot to v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja pritožnica, nenazadnje pa je bil tak potek škodnega dogodka drugačen tudi od samih zatrjevanj pravdnih strank. Kljub temu pa je imelo prvostopno sodišče v podanem izvedenskem mnenju tudi po prepričanju sodišča druge stopnje vendarle zadovoljivo podlago za zaključek o pravno relevantnih dejstvih, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Toženka je sicer v svojih pripombah na izvedensko mnenje predlagala zaslišanje izvedenca oz. podrejeno pritegnitev drugega izvedenca, vendar pa predujma za zaslišanje izvedenca (kot primarnega načina za odpravo nasprotij, pomanjkljivosti ali dvoma o pravilnosti podanega mnenja – tretji odstavek 254. člena ZPP), ni založila, zato toženkinemu predlogu sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni sledilo (tretji odstavek 153. člena ZPP). Iz mnenja sicer res izhaja, da toženka vse dokumentacije, ki jo je izvedenec od nje zahteval, izvedencu ni predložila, vendar pa očitno ni šlo za tako pomembno dokumentacijo, da izvedenec brez nje mnenja sploh ne bi mogel izdelati. Zato je neutemeljena pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje že v okviru materialnega procesnega vodstva po uradni dolžnosti zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja, ker naj izvedenec ob njegovi izdelavi ne bi razpolagal z vso potrebno dokumentacijo. Sicer pa toženka niti v svojih pripombah na izvedensko mnenje niti v pritožbi ni izrecno navedla, konkretno katera pomanjkljivost dokumentacije naj bi vplivala na nepravilnost posameznih zaključkov iz izvedenskega mnenja.

Iz toženkinih v pritožbi ponovljenih pripomb na izvedensko mnenje je mogoče razbrati, da prvenstveno graja eno izmed po izvedencu ugotovljenih možnih variant nastanka škodnega dogodka (nenadejan dvig nosilnih pasov, ki jih pokojnemu ni uspelo sneti s kavljev žerjava, ker je bil klic pokojnega, da naj žerjavist zniža položaj žerjavnega mačka, napačno razumljen). To verzijo nastanka škodnega dogodka je izvedenec tudi ocenil kot verjetnejšo. Toženka pa v svoji pritožbi smiselno izpostavlja pravilnost druge variante načina nastanka škodnega dogodka – ponovna zataknitev enega od kavljev za oder. Ni mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje v svoji sodbi povzelo oba po izvedencu ugotovljena možna načina nastanka obravnavane nezgode, ne da bi se izrecno opredelilo, katerega od njiju pravzaprav sprejema kot dejanski potek škodnega dogodka. S takim ravnanjem pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih niti prav tako izpostavljene nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne glede na to, katero izmed opisanih verzij oz. natančnih potekov škodnega dogodka bi namreč sodišče prve stopnje sprejelo, slednje ne spremeni pravilnosti nadaljnjega prvostopnega zaključka, da je delo, ki ga je pokojni opravljal za svojega delodajalca na višini 11,5 m, kamor je bil dvignjen 3,5 m visok gradbeni oder, ki bi ga moral pokojni odpeti z dvižne vrvi dvigala, kot delo na višini, ki zahteva znanje, izkušnje in veliko mero koncentracije (in je bilo v elaboratu toženke opredeljeno kot eno od najbolj nevarnih del), predstavljalo nevarno dejavnost. Zato se za škodo, ki nastane v zvezi s tako nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti (149. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in zanjo v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s tako dejavnostjo ukvarjala. Kot je nadalje pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedb med postopkom zaslišanih prič tudi ni bilo mogoče najti jasnih in prepričljivih razlogov za zaključek o izključni ali vsaj delni odgovornosti pokojnega za škodni dogodek v smislu drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ, saj nobena izmed zaslišanih prič ni mogla natančno opisati ravnanja pokojnega v trenutku nastanka nezgode (neposredna priča signalist I. je sicer videla, da se je ena od verig s kavljem zataknila za oder, da bi naj bil razlog za to v ravnanju pokojnega, pa je zgolj sklepala, sama pa tega ni videla). Toženka, na kateri je bilo dokazno breme za zatrjevano vsaj delno odgovornost pokojnega za škodni dogodek zaradi nepravilnega ravnanja pokojnega, takega ravnanja pokojnega, ki bi zanjo hkrati pomenilo ekskulpacijski razlog objektivne odgovornosti, po vsem obrazloženem ni uspela dokazati. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno opozorilo, da bi moralo biti tako sicer v obravnavani zadevi nedokazano (nepravilno) ravnanje pokojnega, da bi za toženko predstavljalo ekskulpacijski razlog, s stališča toženke tudi nepričakovano in neodvrnljivo v smislu drugega odstavka 153. člena OZ. Po vsem obrazloženem tudi sodišče druge stopnje ni našlo razlogov za dvom v materialnopravno pravilnost prvostopnega zaključka o izključni objektivni odgovornosti toženke za škodni dogodek, v katerem se je sin oz. brat tožnikov smrtno ponesrečil.

Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo pri določitvi kroga posrednih oškodovancev, ki so v skladu s 180. členom OZ upravičeni do denarne odškodnine zaradi smrti bližnjega. Ob tem sodišče druge stopnje le opozarja, da je z namenom konsistentnosti izražanja ohranilo poimenovanje pravdnih strank iz uvoda prvostopne sodbe (v izreku prvostopne sodbe sta namreč imeni petotožnice in šestotožnika očitno pomotoma zamenjani). V skladu s tretjim odstavkom 180. člena OZ je mogoče denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost. Upoštevaje, da zakonodajalec v tretjem odstavku 180. člena OZ določenega pogoja trajnejše življenjske skupnosti ni opredelil, se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pomena tega izraza postavilo na pravilno stališče, da sodna praksa pogoja trajnejše življenjske skupnosti ne razume kot stalno skupno življenje. Na podlagi izpovedb med postopkom zaslišanih tožnikov (tretjega do devetega tožnika) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so se tretjetožnik, petotožnica in osmotožnik v času škodnega dogodka že odselili od doma, kjer je še vedno prebival pokojni skupaj s starši in ostalimi sorojenci. Vendar navedena okoliščina sama po sebi tem tožnikom ne odvzema pravice do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata. Večina izmed sorojencev (tretjetožnik, četrtotožnik, petotožnica, sedmotožnica in osmotožnik) so namreč prepričljivo izpovedali, da se odnosi med pokojnim ter brati in sestrami niso razlikovali, čeprav se je posamezen od njih že odselil od doma. Predhodno se je od doma sicer odselil tudi pokojni, vendar se je kakšno leto pred smrtjo zopet vrnil domov. Po vsem obrazloženem samo dejstvo, da so se tretjetožnik, petotožnica in osmotožnik odselili od doma in zaživeli s partnerji, ob ugotovljeni še vedno trdni družinski vezi, globoki medsebojni navezanosti in pogostih druženjih le-teh s pokojnim, še ne utemeljuje zavrnitve njihovega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti brata, za kar se v svoji pritožbi zavzema toženka.

Utemeljena pa je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru individualizacije odškodnine glede na konkretnega oškodovanca vendarle upoštevati različno intenziteto duševnih bolečin posameznih pokojnikovih sorojencev, na katero v določeni meri prav gotovo vpliva tudi okoliščina stalnega skupnega življenja oz. „zgolj“ pogostega in rednega druženja ob siceršnjem bivanju drugje. Tako tretjetožniku, petotožnici in osmotožniku, ki so sicer prebivali drugje, s pokojnim pa vendarle ohranili pristni družinski stik, po prepričanju sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava za duševne bolečine ob smrti brata pripada denarna odškodnina v višini 4.000,00 EUR, kar je narekovalo spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v tej smeri (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). Četrtotožniku, šestotožniku, sedmotožnici in devetotožniku, ki so v času pokojnikove smrti prebivali skupaj z njim in starši, pa je sodišče prve stopnje s prisojo 7.000,00 EUR prisodilo pravično denarno odškodnino za duševne bolečine, ki je v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnine primerljiva tudi s sodno prakso v podobnih primerih. Opisanega zaključka ne more omajati v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so se sicer še vedno doma živeči odrasli tožniki postopoma osamosvajali v smislu zaposlovanja in razvijanja partnerskih odnosov. Ob tem sodišče druge stopnje le še dodaja, da bi četrtotožniku, ki je s pokojnim po lastni izpovedbi razvil posebni zaupni odnos, kar je bilo mogoče razbrati tudi iz njegove ganjenosti ob izpovedbi, iz naslova duševnih bolečin morebiti pripadala celo višja denarna odškodnina, a se tožniki zoper višino odškodnine niso pritožili.

Povsem primerna je tudi prvotožnici in drugotožniku (staršem pokojnega) odmerjena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti sina v višini 10.500,00 EUR, od katere je sodišče prve stopnje odštelo znesek, ki sta ga ta tožnika prejela iz naslova nezgodnega zavarovanja pokojnega, za katerega je premije plačevala toženka. Ker se za odnose med otroci in starši v skladu s prvim odstavkom 180. člena OZ predpostavlja tolikšna navezanost, da zakon za prisojo denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob smrti otroka ne predpisuje dodatnega pogoja trajnejše življenjske skupnosti, na primernost prisojene višine odškodnine prvotožnici in drugotožniku nima nobenega vpliva v pritožbi izpostavljeno, da se je pokojni pred časom od doma že odselil, pa se nato kakšno leto pred nezgodo zopet vrnil domov. Nepomembno je tudi šele v pritožbi izpostavljeno dejstvo razpada življenjske skupnosti pokojnikovih staršev nekaj časa po tragičnem dogodku.

Vse navedeno je v ostalem narekovalo zavrnitev pritožbe toženke in v nespremenjenem delu potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da je z namenom abstraktnosti izreka iz spremenjenega dela prvostopne sodbe izpustilo nepotrebno navedbo o plačilu toženki naloženega zneska na transakcijski račun pooblaščenca tožnikov.

Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je narekovala ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) ter upoštevanje spremenjenega pravdnega uspeha v postopku na prvi stopnji. Le-ta za tožečo stranko znaša 52,6%, zato ji je dolžna tožena stranka v tem obsegu povrniti njene na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi negrajane pravdne stroške v višini 9.938,44 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 10). Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti 5.227,60 EUR njenih na prvi stopnji nastalih pravdnih stroškov. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki glede na njen spremenjen pravdni uspeh v postopku na prvi stopnji (47,4%) povrniti njene na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi negrajane pravdne stroške (4.430,97 EUR – obrazložitev prvostopne sodbe na strani 11), torej 2.100,28 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov je dolžna tožena stranka tožeči povrniti še 3.127,32 EUR pravdnih stroškov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženka ni priglasila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena istega zakona).

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.