UPRS Sodba I U 1223/2017-44

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom se zavrneta.

1Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je s 1. točko izreka zavrnil tožničino prijavo znamke ''Iskra Zaščite'' št. Z-201370171 z dne 13. 2. 2013 za v tej točki našteto blago ter v 2. točki izreka postopek registracije znamke ''Iskra Zaščite'' nadaljeval za v tej točki našteto blago iz 9 razreda po Nicejski klasifikaciji (v nadaljevanju NK). V zvezi s primerjavo znakov prijavljene znamke Iskra Zaščite in znamk vložnika ugovora A. d.d. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) št. 201171302 in figurativnega znaka Iskra št. 200171723, je z vizualno, fonetično in pomensko primerjavo ter ob upoštevanju opredeljenega dominatnega dela vseh znakov ugotovil, da je prijavljeni znak kot celota podoben znakoma vložnika ugovora, kar podrobneje obrazloži. Pri primerjavi blaga in storitev pa je najprej ugotovil, da ima vložnik ugovora registrirani znamki za blago in storitve iz razreda 9, 11 in 37 NK ter 7, 9, 10, 11 in 14 NK. Blago prijavljene znamke je razvrščeno v razred 9 NK in zajema vse blago, navedeno v tem razredu (cca. 550 izdelkov). Uvodoma je navedel kriterije, na podlagi katerih se ugotavlja podobnost blaga in nato zaradi ekonomične in sistematične primerjave blaga blago vložnika ugovora razdelil v posamezne vsebinske sklope - kategorije: naprave za snemanje, prenos in reprodukcijo zvoka in slike; računalniki; optični aparati, inštrumenti in deli zanje; naprave za merjenje; naprave za telefonijo in brezžične komunikacije; električne, elektromehanske in elektronske naprave elementi; naprave za vse vrste signalizacije; naprave za navigacijo; urni mehanizmi; vžigalne naprave; naprave za avtomatizacijo v industriji in prometu; ostalo enako in podobno blago; ker je ugotovil, da je prijavljeno blago, ki ga je navedel, enako ali podobno, pri čemer je opredelil, po katerih zgoraj navedenih kriterijih, je tožničino prijavo za to blago zavrnil (1. točka izreka odločbe). Presodil je še, da je za to blago podana tudi verjetnost nastanka zmede glede na relevantnega potrošnika.

2Tožnica je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje po 23. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in tožbo zoper 1. točko izreka odločbe. V zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je uveljavljala napačno vročitev in zato zamujen rok za vložitev tožbe. V tožbi pa je navedla, da beseda ISKRA kot del slovenskega knjižnega jezika ne more biti predmet ocene s stališča razlikovanja znakov, še manj dominanten del znaka. Ta beseda nima razlikovalnega pomena. A. d.d. ne more imeti monopola nad to besedo. Izpostavila je, da je bila tožnica v sodni register s firmo (Iskra zaščite) vpisana že 1989, torej bistveno pred datumi zaščite znakov stranke z interesom. Tudi znak ISKRA ZAŠČITE je tožnica uporabljala v blagovnem prometu od svoje ustanovitve dalje. Stranka z interesom je bila ustanovljena 1990, torej leto kasneje. Tožnica se ne strinja z opravljeno primerjavo znakov. Gre za kombinirana znaka, pri čemer je figurativni element pri obeh znakih popolnoma drugačen (pri tožnici nepravilna peterokraka zvezda z ostrimi kraki, ki spominjajo na žarke, ki je obdana s krogom in se nahaja v kvadratu, pri stranki z interesom prikaz električne strele, ki se nahaja v krogu, ki je podčrtan z debelo črto). Tudi barvno se razlikujeta (oranžen na beli podlagi pri tožnici in črno bela tehnika pri stranki z interesom). Tudi besedni del je v bistvenem različen. Napis tožnice ISKRA ZAŠČITE se nahaja v besednem delu v kurzivi, torej poševni fond, sestavljen iz velikih črk, znak stranke z interesom v pokončnih črkah, sestavljen iz velikih in malih črk, ki so dodatno in posebej odebeljene. Besedni del znaka tožnice vsebuje dve besedi, znak stranke z interesom eno besedo. Dominanten del znaka ni beseda ISKRA. Težišče znaka tožnice je na besedi ZAŠČITE, kar kaže že figurativni del, ki ponazarja strelo (zaščita pred udari strele). Pred besedo ISKRA pa se nahaja tudi figurativni element, ki asociira na osnovno dejavnost tožnice, torej ne drži, da si potrošniki najbolj zapomnijo besedo ISKRA v besedilu ISKRA ZAŠČITE. Opozorila je na sodno odločbo, X Ips 252/2013 z dne 9. 12. 2014. Tudi fonetično je organ napravil napačen zaključek, saj je drugi del besednega znaka tožnice tisti, ki s fonetičnega vidika v bistvenem razlikuje oba primerjana znaka. Beseda ZAŠČITE je daljša in ima tudi ključen pomen pri predstavitvi blaga, ki ga proizvaja tožnica. Opozorila je na sodbo, X Ips 281/2005. Glede na konkretno situacijo v citirani sodbi tožnica meni, da je beseda ISKRA z navedenimi vidnimi, fonetičnimi in pomenskimi razlikami nevtralizirana. Pomenski vidik iz izpodbijane odločbe je tudi napačen. Namen, ki ga nakazuje znak tožnice, je jasen in nedvoumen. Z znakom strele in z besedo ZAŠČITE je pomensko ustvarjena asociacija, da gre pri blagu tožnice za izdelke, ki predstavljajo zaščito pred udari strele. Stranka z interesom pa niti ne zatrjuje, da bi se ukvarjala z dejavnostjo, ki je pomensko povezana z njegovim znakom. Prav tako je napačen zaključek o enakosti oziroma podobnosti blaga. V ugovoru pred organom stranka z interesom namreč ni navedla, kateri proizvodi in storitve, ki so zaščiteni z njenima znakoma, so enaki ali podobni blagu tožnice. Takih dejstev organ ne more ugotavljati sam in so zato ugotovitve brez vsake podlage. Sodišče naj vpogleda v ugovor stranke z interesom. Napačna je tudi ocena nastanka zmede na trgu. Ciljna publika tožnice je strokovno usposobljena in ne gre za vsakodnevne kupce. Ker gre pri nabavi proizvodov tožnice za nabavo blaga s strani proizvajalcev večjih sestavov elektrotehničnih proizvodov in s strani elektro distribucijskih podjetij, do zmede na trgu ne more priti, ker kupci izdelkov niso povprečni kupci. Teh trditev organ pri odločitvi sploh ni upošteval. Opozorila je na sodbo, X Ips 420/2012. Vprašanje pozornosti potrošnika pri nabavi blaga je torej pomembno s stališča, kakšna je percepcija in zaznavanja končnega potrošnika. V tem primeru gre za visoko usposobljen strokovni kader, ki je pri nabavi blaga še bolj fokusiran in pozoren. Gre tudi za produkte elektro tehnične naprave, ki so kompleksni in rezultat dalj časa trajajočega procesa in je povečana pozornost kupca bistvenega pomena. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo v 1. točki izreka odpravi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

3Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala navedbe iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, v zvezi s tožbo pa se je oprla na navedbe iz izpodbijane odločbe. Opozorila je na sodbo Sodišča SEU C-517/99. Za pravice industrijske lastnine velja načelo prve prijave. Stranka z interesom ugovarja z dvema znakoma, od tega je eden zgolj beseden. Imetniku znamke pa ZIL-1 ne nalaga kakšne dolžnosti v zvezi z artikuliranjem in konkretiziranjem namena svoje znamke. Prav tako vložnik ugovora ni dolžan podati podrobnih in konkretiziranih navedb o podobnosti za vsako posamezno blago, je pa v tem primeru zadostno navedel, da oporeka registraciji za vso prijavljeno blago po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Prav tako se ne strinja o sprejetju napačne ocene ciljne publike. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4Tožnica je v pripravljalni vlogi vztrajala pri svojih navedbah, opozorila na drugi odstavek 101. člena ZIL-1, na vezanost organa na trditveno podlago strank in predlagala kot doslej.

5Stranka z interesom A. d.d. je v odgovoru na tožbo najprej v celoti soglašala z navedbami toženke glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje, v zvezi s tožbo pa je navedla, da se strinja s stališči organa iz izpodbijane 1. točke izreka odločbe, obširno in podrobno prerekala tožbene navedbe, opozorila, da je izpodbijala registracijo vseh prijavljenih proizvodov s prijavo tožnice v razredu 9 in v tem kontekstu je organ tisti, ki je dolžan opraviti primerjavo blaga. Raba firme pa ni vprašanje materije v tem postopku. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev povrnitve njenih stroškov postopka tožnici. V pripravljalni vlogi je še opozorila na 42. člen ZIL-1 in vztrajala pri svojem predlogu.

6Tožnica je v pripravljalni vlogi prerekala navedbe stranke z interesom in se sklicevala na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, V Cpg 447/2016 z dne 11. 5. 2016.

7Sodišče je s sklepom, I U 723/2016 z dne 7. 9. 2016, zavrglo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje. Zoper sklep je tožnica vložila pritožbo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, I Up 300/2016 z dne 16. 11. 2016, zavrnilo njeno pritožbo.

8Sodišče je nato s sklepom, I U 723/2016 z dne 5. 1. 2017, tožbo tožnice zavrglo, ker je ugotovilo, da je prepozna. Zoper sklep je tožnica vložila pritožbo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, I Up 62/2017 z dne 24. 5. 2017, njeni pritožbi ugodilo, sklep sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo. V obrazložitvi je Vrhovno sodišče navedlo, da je tožnica trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve izpodbijane odločbe, zadostila. Tožnica je pravilnost vročanja oziroma pravilnost navedb na vročilnici izpodbijala z navedbami, da njen takratni pooblaščenec, odvetnik B.B., že od 30. 11. 2015 ni več posloval na naslovu ..., temveč na naslovu ... Sprememba sedeža je bila zavedena v sodnem registru, na hišnem predalčniku pa je pooblaščenec spremembo naslova tudi jasno označil. To potrjuje sodišču prve stopnje predložena fotografija, resničnost tožničinih navedb pa bi lahko potrdil odvetnik B.B., ki se ga sodišče, kljub temu, da je to tožnica predlagala, ni odločilo zaslišati in pri tem ni obrazložilo, zakaj ne. Zato je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo v novo odločanje. Vrhovno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovnem postopku izvede predlagane dokaze, ki bi mogli izpodbiti domnevo o resničnosti navedb vročevalca v vročilnici, pri čemer pa vprašanje morebitne krivde, nedobrovernega oziroma neskrbnega ravnanja tožničinega takratnega pooblaščenca, glede na dolžnosti vročevalca in upravnega organa v primeru, ko stranka ne sporoči spremembe naslova (drugi in tretji odstavek 96. člena ZUP), za Vrhovno sodišče niti ni relevantno.

9Sodišče uvodoma presoja, ali je bila tožba vložena pravočasno. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu, I Up 62/2017 z dne 24. 5. 2017, je tožnica trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve izpodbijane odločbe, zadostila (s spremembo naslova v registru ter fotografijo z označbo novega naslova na hišnem predalčniku prejšnjega, toženki poznanega naslova), zaradi česar se sodišče sedaj, ko ponovno preverja obstoj procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni odločilo za izvedbo zaslišanja takratnega pooblaščenca tožnice, ki bi nedvomno zatrjevane trditve potrdil. In ker glede na napotila Vrhovnega sodišča RS v citiranem sklepu vprašanje morebitne krivde, nedobrovernega oziroma neskrbnega ravnanja tožničinega takratnega pooblaščenca glede na dolžnosti vročevalca in upravnega organa v takih primerih, ni relevantno, sodišče, sledeč načelu enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in upoštevajoč pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), šteje, da je tožba pravočasna.

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi prijave tožničine znamke ''Iskra Zaščite'' št. Z-201370171, ki jo je sprejel z izpodbijano 1. točko izreka odločbe, št. 31212-171/2013-16 z dne 16. 3. 2016.

12Organ je svojo odločitev o zavrnitvi prijave znamke tožnice utemeljil na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po točki b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

13Organ je sprejel svojo odločitev na podlagi opravljene analize o podobnosti med prijavljenim znakom in prejšnjima znamkama vložnika ugovora št. 201171302 in št. 200171723 ter med blagom, za katerega so registrirani prijavljeni znak in prejšnji znamki. Med strankama je sporno, ali je organ opravil pravilno analizo (ne)podobnosti med znaki, nadalje ali je pravilno ocenil verjetnost zmede v javnosti ter ali je pravilno presodil podobnost blaga glede na vsebino ugovora stranke z interesom.

14V zvezi z analizo podobnosti znakov tožnica ugovarja, da beseda Iskra ne more biti predmet ocene s stališča razlikovanja znakov, še manj dominantni del znakov, ker nima razlikovalnega pomena. Sodišče se s tem ugovorom ne strinja. Absolutni razlogi za zavrnitev znamke so navedeni v 43. členu ZIL-1. Tako se kot znamka med drugim ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka. Vendar pa to izjemo ni mogoče razlagati, kot to želi tožnica, saj je morebitna nerazlikovalnost posamezne besede, ki sestavlja znak, odvisna od povezave med samo besedo in blagom oziroma storitvami, ki naj bi jih ta beseda z znamko označevala. Tako se je izreklo tudi že Sodišče EU v zadevi C-517/99 z dne 4. 10. 2001 (na kar je opozorila tudi toženka v odgovoru na tožbo), ki je navedlo, da vprašanje, ali ima nek znak razlikovalni učinek, kar je tudi osnovni namen blagovnih znamk, ne more biti neodvisna oziroma abstraktna glede na blago oziroma storitve, ki naj bi jih ta znak pokrival. Beseda Iskra pa s prijavljenim znakom ni neposredno povezana, kar pomeni, da je upravni organ mogel obravnavati to besedo kot del prijavljenega znaka in ugovarjanih znamk.

15Tožnica je tudi posebej izpostavila, da je bila firma tožnice, ki je identična besednemu delu prijavljenega znaka, prijavljena v sodni register in ustanovljena leta 1989, torej pred zaščito ugovarjanih znamk stranke z interesom, tožnica pa je prijavljeni znak tudi uporabljala v blagovnem prometu pred registracijo ugovarjanih znamk. Čas prijave in ustanovitev tožnice (s firmo Iskra Zaščite) v sodni register ni pravno relevantna okoliščina, ki bi kakorkoli vplivala na presojo, ali je prijavljeni znak mogoče registrirati kot blagovno znamko, enako tudi ne vprašanje prejšnje ali daljše uporabe znaka, temveč je v primeru dveh ali več prijav za pridobitev varstva za isti znak v Republiki Sloveniji upoštevno le (poleg nato v 42. in nadaljnjih določbah ZIL-1 določenih pogojev), kateri prijavitelj ima zgodnejši datum prijave in tak ima tudi prednost pred drugim prijaviteljem (4. člen ZIL-1).

16Po presoji sodišča je organ opravil tudi pravilno analizo podobnosti med znaki. V zvezi z vizualnim vidikom podobnosti med znaki je pravilno ocenil kot dominantni del prijavljenega znaka in ugovarjanih znamk besedo Iskra, kljub dodani besedi Zaščite v prijavljenem znaku ter grafičnem delu v prijavljenem znaku in ugovarjani znamki št. 200171723. Pri vizualni primerjavi med prijavljenim znakom in ugovarjano znamko št. 200171302, ki vsebuje zgolj besedo Iskra, je vizualna stopnja podobnosti glede na primerjavo med besedilom obeh znak, ki torej vsebujeta enako besedo - Iskra, visoka. Pri tem fond pisave, v katerem je napisano besedilo primerjanih znakov, bistveno ne vpliva na celoten vizualni vtis obeh znakov. Sodišče se strinja s tožnico, da sta figurativna elementa primerjanih znakov različna, vendar pa ker oba znaka vsebujeta tudi besedni del, ki ima nedvomno močnejši učinek na končnega potrošnika, različnost figurativnih elementov (figurativni element prijavljenega znaka je sestavljen iz krogca, ki vsebuje strelo, podčrtano z debelejšo linijo oranžne rjave barve, figurativni element ugovarjane znamke št. 20017123 pa peterokrako zvezdo z ostrimi kraki, ki spominjajo na žarke, obdaja pa jo krog in kvadratek) stopnje vizualne podobnosti med znakoma ne zniža v tolikšni meri, da podobnosti med znakoma ne bi bila oziroma da bi bila tako nizka, da ne bi preprečevala registracije prijavljenega znaka. Na drugačno presojo tudi ne vpliva, da je besedni del prijavljenega znaka dve besedi. Kot je pravilno ocenil že organ, je beseda Zaščite zadnja oziroma druga beseda v besedilu in je gre torej za del znaka, ki ga potrošnik ne zazna oziroma ga zazna šibkejše, in ima glede na prijavljeno blago (tudi) opisen pomen. To potrjuje tudi sama tožnica, ko navaja, da figurativni element (ki se nahaja pred besedo Iskra) asociira na dejavnost tožnice kot proizvajalke prenapetostnih zaščit. Ocena organa pa tudi ni v nasprotju s sklepom Vrhovnega sodišča RS, X Ips 252/2013 z dne 9. 12. 2014, v katerem je sodišče navedlo, da je že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, da je praviloma besedni del znaka tisti element, ki je prevladujoč, kar pa pomeni, da ni izključena možnost, da je lahko prevladujoč element slikovni del. V tem primeru pa je tudi po presoji sodišča organ pravilno ocenil, da slikovni del oziroma figurativni del ni prevladujoč element.

17Tudi fonetični primerjavi organa med znaki sodišče sledi. Zaradi besede Iskra, ki se nahaja v vseh primerjanih znakih, so si znaki nedvomno fonetično podobni, ne glede na dodatno besedo Zaščite v prijavljenem znaku, saj je ta beseda - kot že povedano - opisna in asociira na dejavnost tožnice, zato nima relevantnega vpliva pri oceni podobnosti. Sodišče zato tudi meni, da ne gre za primer iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 281/2015 z dne 18. 12. 2007, ko je sodišče presodilo, da so vizualne, fonetične in pomenske razlike med konkurenčnima znakoma tolikšne, da je morebitna podobnost znamk zaradi skupnega elementa (omega) nevtralizirana. Pri tem sodišče še dodaja, da sama stranka ne more določiti, kateri element prijavljenega znaka naj bi bil po njenem mnenju izpostavljen oziroma bolj pomemben in zato dominanten, temveč se opravi presoja podobnosti glede na elemente prijavljenega znaka in v skladu z uveljavljenimi pravili doktrine in prakse.

18Tožnica tudi meni, da je z znakom strele in besedo Zaščite pomensko ustvarjena asociacija za blago, ki ga prijavljeni znak pokriva, česar stranka z interesom za ugovarjani znamki niti ne zatrjuje. Ta ugovor je tudi nerelevanten, saj tega - torej, da mora znak vsebovati ''namen'', ki naj bi ga znamka ustvarila - zakon ne nalaga, temveč nalaga le, da mora biti znak razlikovalen. Ob tem pa iz prijave tožnice (in posledično iz izpodbijane odločbe) še izhaja, da želi tožnica zaščititi s prijavljenim znakom še druge vrste blaga in ne zgolj proizvode za zaščito pred strelami.

19V zvezi z ugovorom tožnice o napačni opravljeni presoji podobnosti med blagom prijavljenega znaka in blagom ugovarjanih znamk iz razloga, ker ugovor ni vseboval konkretno blaga, ki naj bi bilo enako oziroma podobno, pa se sodišče glede na vsebinsko enak ugovor, ki ga je tožnica navedla v svojstvu stranke z interesom, sklicuje na že sprejeto stališče v zadevi, I U 594/2016. Sodišče je v 14. točki namreč navedlo, da je bil ugovor v postopku pred upravnim organom dovolj argumentiran za preizkus enakosti/podobnosti znakov in blaga, saj je vložnica ugovora opozorila na registracijo svojih znamk v razredu 9 in ostalih razredih z navedbo blaga ter primeroma naštela nekaj blaga prijavljenega znaka tožnice, pri čemer se je sklicevala na seznam blaga pri prijavi, ter zatrjevala, da gre za enake/podobne proizvode oziroma medsebojno povezane komplementarne proizvode na podlagi kriterijev, uveljavljenih v sodni praksi, tudi s primeroma naštetimi proizvodi. Vložnica ugovora je torej navedla v ugovoru celo kriterije, na podlagi katerih je sklepala na podobnost/enakost/komplementarnost blaga. Toženka je zato imela podlago v ugovoru, da je opravila primerjavo na način kot jo je v izpodbijani 1. točki izreka odločbe. Temu ugovoru zato sodišče tudi ne sledi.

20Glede na blago, ki ga pokriva prijavljeni znak in ugovarjani znamki (npr. aparati za snemanje, prenos in reprodukcijo zvoka in slike, audio in video sprejemniki, videorekorderji, računalniki, fotografski aparati, etuiji za očala, daljnogledi, naprave in instrumenti za tehtanje, prenosni telefoni, diode, alarmi, požarni alarmi, ipd), pa sodišče pritrjuje tudi oceni organa o verjetnosti nastanka zmede, torej da bi lahko upoštevna javnost, četudi je preudarna in kaže večjo pozornost, glede na prej podano oceno podobnosti med znakoma ter podobnostjo med blagom mislila, da proizvodi, na katere se nanaša prijavljeni znak, lahko izhajajo iz podjetja, ki je imetnik prejšnje znamke ali iz ekonomsko povezanih podjetij oziroma da gre za novo linijo pod znamko Iskra. K tej zaznavi tudi po oceni sodišča močno pripomore dodatna - kot je sodišče že navedlo - opisna beseda Zaščite, ki torej napeljuje, da gre za linijo izdelkov, povezanih z zaščito. Tožnica sicer ugovarja, da so osebe, ki se odločajo pri nabavi blaga tožnice elektro oziroma strojni inženirji, torej strokovno visoko usposobljen kader, ki je pri nabavi blaga še bolj fokusiran in pozoren, vendar pa pri tem tožnica ne konkretizira, za katero blago to velja oziroma naj bi to veljalo, in zato že iz tega razloga utemeljenosti ugovora ni možno preizkusiti. Sodišče pa še pripominja, da to nedvomno ne more veljati za nabavo vsega blaga, ki ga želi tožnica zaščititi s prijavljenim znakom (cca. 550 izdelkov), kot se lahko sklepa že iz naključno izbranih proizvodov tožnice, ki jih je sodišče navedlo zgoraj.

21Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22Odločitev o zavrnitvi tožničinega stroškovnega zahtevka (vključno s pritožbenimi stroški tožnice) temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

23Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom Iskra d.d. pa temelji na smiselni uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je v pretežni meri povzela obrazložitev izpodbijane odločbe oziroma ponovila svoje navedbe iz postopka. Sodišče pa je te navedbe pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, ter v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.