VSM sklep I Cp 1014/2009

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi ter dovoli izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca, ki ga je le-ta vložil zoper sklep, s katerim je zemljiškoknjižni referent na podlagi izdatka izvršljive poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku, dovolil vknjižbo nujne poti za vožnjo in hojo z vsemi vozili, ki poteka po nepremičninah parc. št. 19/50 v lasti nasprotnega udeleženca ter parc. št. 19/53 in 19/56, vse k.o. ... kot služečih zemljišč, v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnine parc. št. 19/48 k.o. ... kot gospodujočega zemljišča, v natančnem poteku, kot je to navedeno v izdatku sodne poravnave in vrisano na ročni skici, ki je del sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so neutemeljene ugovorne navedbe nasprotnega udeleženca o nepravilni meritvi gospodujoče parcele št. 19/48 ter nepravilni postavitvi njenega severozahodnega mejnika oz. jugozahodnega mejnika parcele št. 19/50 vse k.o. .... Sklenjena poravnava namreč po prepričanju sodišča prve stopnje predstavlja pravnomočno sodno odločbo, s katero je sodišče v nepravdnem postopku ugotovilo obstoj pravice oz. ustanovilo nujno pot za hojo in vožnjo z vsemi vozili v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 19/48 k.o. ... in v breme služečih zemljišč, med katerimi je tudi nepremičnina parc. št. 19/50 k.o. ..., last nasprotnega udeleženca. Na podlagi sklenjene sodne poravnave je upoštevaje, da so bili izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji, ki jih za dovolitev vpisa določa 148. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), tako v zemljiškoknjižnem postopku mogoče dovoliti predlagano vknjižbo te pravice (stvarne služnosti oz. nujne poti). Svoje ugovorne razloge bi moral po zaključku sodišča prve stopnje nasprotni udeleženec uveljavljati v pravnomočno končanem nepravdnem postopku, ne predstavljajo pa utemeljenih razlogov zemljiškoknjižnega prava, ki bi jih bilo mogoče upoštevati.

Zoper tako odločitev se pravočasno laično pritožuje nasprotni udeleženec z vlogo, ki jo sicer zmotno poimenuje kot ugovor. Ne strinja se s prvostopno odločitvijo o zavrnitvi njegovega ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta, pri tem pa ne izpostavlja izrecnih pritožbenih razlogov. Navaja, da prilaga „meritve, ki jih je opravilo podjetje, ki ima licenco in izobražene geodete, ne pa kot M. d.o.o., katero ima za sabo še direktorja G.. Pritožbi prilaga dve listini: prevero poteka meje med parcelama 19/50 in 19/48 k.o. ... in geodetsko skico k.o.. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Pritožba ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona, 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP in drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. Z odločitvijo o zavrnitvi ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta je prvostopno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je nasprotni udeleženec sklepu zemljiškoknjižnega referenta, s katerim je le-ta na podlagi izdatka sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku, dovolil vknjižbo nujne poti v skladu z vsebino sodne poravnave, ugovarjal z navedbami o nepravilni meritvi gospodujoče parcele in nepravilni postavitvi mejnika med gospodujočo parcelo in služečo parcelo v lasti nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da opisane ugovorne navedbe v obravnavani zadevi niso upoštevni ugovorni razlogi. Zaradi v 124. členu ZZK-1 uzakonjenega načela formalnosti postopka, v skladu s katerim v zemljiškoknjižnem postopku sodišče o pogojih za vpis odloča samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, je bil zemljiškoknjižni referent pri odločanju o dovolitvi vknjižbe nujne poti, glede katere je bila v nepravdnem postopku sklenjena sodna poravnava, vezan zgolj na vsebino sodne poravnave in stanje v zemljiški knjigi. Po ugotovitvi, da so poleg pogoja obstoja listine, ki je podlaga za vknjižbo (po prvem odstavku 40. člena ZZK-1, pri čemer se za pravnomočno sodno odločbo šteje tudi sodna poravnava, sklenjena v ustreznih postopkih) izpolnjeni tudi ostali pogoji, ki jih za dovolitev vpisa določa 148. člen ZZK-1 v prvem odstavku v točkah 2 do 5 (ustreznost listine po vsebini in drugih lastnostih, dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige ter neobstoj druge ovire za vpis, izpolnjenost drugih pogojev za dovolitev konkretnega vpisa po ZZK-1, torej za vknjižbe pravice), je zemljiškoknjižni referent vknjižbo ustanovljene nujne poti, kot le-ta izhaja iz vsebine sodne poravnave, povsem utemeljeno dovolil. Z ugovornimi navedbami, v katerih nasprotni udeleženec pravzaprav sploh ni izpodbijal pravilnosti in utemeljenosti konkretnega vpisa, ampak je izpostavljal druge razloge (nepravilnost meritve gospodujoče parcele in nepravilno postavitev mejnika med to parcelo ter parcelo nasprotnega udeleženca), zato nasprotni udeleženec v zemljiškoknjižnem postopku ni mogel uspeti, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta o dovolitvi vknjižbe nujne poti zavrnilo. Prvostopno stališče, da bi moral nasprotni udeleženec nepravilno postavitev mejnika med obema parcelama (gospodujočo in služečo) uveljavljati v za to ustreznem (nepravdnem) postopku, velja tudi za obravnavano pritožbo, s katero pritožnik zahteva upoštevanje priložene geodetske skice o po njegovem prepričanju pravilnem poteku meje med tema parcelama.

Vprašanje poteka meje med parcelama, v zvezi s katerima je bila v nepravdnem postopku ustanovljena nujna pot, ne more biti predmet formalnega zemljiškoknjižnega postopka. V kolikor bi želel nasprotni udeleženec v zemljiškoknjižnem postopku doseči upoštevanje po njem zatrjevanega drugačnega poteka meje med parcelama, bi moral najprej doseči drugačno ureditev meje v za to ustreznem upravnem postopku (po III. poglavju Zakona o evidentiranju nepremičnin – ZEN, ki določa postopek urejanja in evidentiranja meje) oz. v primeru spora o poteku meje v nepravdnem postopku (postopek za ureditev meje po 14. poglavju ZNP). Upoštevaje, da se podatki o meji vodijo v zemljiškem katastru (17. člen ZEN) in je torej temeljna evidenca o poteku meje zemljiški kataster in ne zemljiška knjiga, bi bilo šele na podlagi evidentiranja spremenjene meje v zemljiškem katastru (v kolikor bi udeleženec v omenjenih postopkih za ureditev meje dosegel spremembo meje) mogoče v zemljiški knjigi s poočitvijo kot pomožnim vpisom doseči spremembo tega podatka o nepremičnini (115. člen ZZK-1). V primeru sprememb podatkov o nepremičnini, glede katerih je temeljna evidenca kataster, v skladu s prvim odstavkom 115. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče poočiti to spremembo po uradni dolžnosti na podlagi prevzema tega podatka iz katastra. Vse navedeno pa seveda nima nobenega vpliva na pravilnost izpodbijanega vpisa – vknjižbe nujne poti kot posebne oblike s sodno odločbo ustanovljene stvarne služnosti, kot je z odločitvijo o zavrnitvi ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Obrazloženo je v skladu z drugo točko tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 narekovalo zavrnitev pritožbe nasprotnega udeleženca in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa ter hkrati dovolitev izbrisa zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih nasprotni udeleženec ni priglasil (drugi odstavek 120. člena ZZK-1 v zvezi s 37. členom ZNP ter prvim odstavkom 165. in prvim odstavkom 163. člena ZPP).