VSK sklep I Cpg 231/2006

Pritožbi obeh toženih strank se zavrneta in se v izpodbijanem delu

p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki 6.802.837,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2000 dalje do plačila, vendar najdlje do takrat, ko dosežejo višino glavnice; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 58.388,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2000 dalje do plačila. Poleg tega je toženi stranki obsodilo nerazdelno na plačilo 750.877,25 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2006 naprej do plačila.

Proti ugodilnemu delu te sodne odločbe sta se pritožili obe pravdni stranki.

Prvotožena stranka je vložila pritožbo po zastopniku iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo elemente tako imenovane baze subjektivne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke. Drugotožena stranka v nobenem primeru ni izvajala nalog kot pooblaščena uradna oseba v okviru svojih delovnih nalog, marveč se je s sporno dejavnostjo ukvarjala v svojem prostem času in neodvisno od delovnega razmerja. P.K. nikdar ni delal na Carinski izpostavi K., kjer se je začel sporni tranzitni postopek, niti ne na Carinski izpostavi J. oz. O.. Ni bil delavec teh izpostav in mu zato pečati teh izpostav niso bili zaupani. Tudi med dejanji, zaradi katerih je bil K. izročen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ni tistih, ki mu jih v predmetni pravdi očita tožeča stranka. Tudi element protipravnosti ni podan, zlasti tega ni mogoče ugotoviti na podlagi izpovedbe N.P.. Drugi toženec je namreč ves čas kontaktira s P. kot zasebnik in pri tem ni izvajal nič oblastnega, oz. ni izvajal carinskih pooblastil. Vsak zasebnik se lahko ukvarja z razpolaganjem z blagom, pri čemer v postopku ni bilo dokazano, da je drugi toženec sam potrjeval kakršnekoli relevantne listine. Tudi do pretovora blaga je prišlo po navodilih drugega toženca kot naročnika prevoza, ki je za prevoz tudi plačal. Če bi drugi toženec zaustavil tovornjak kot carinik, tega ne bi storil po telefonu in za storitve prevoza ne bi nič plačal. Pavšalna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi toženec izkoristil podatke oz. predmete, ki so mu bili na voljo pri delu. To okoliščino konkretizira izpodbijana sodba le na enem mestu: ugotavlja, da se je K. pokazal prevozniku v uniformi. Po mnenju pritožbe prvotožene stranke ta uniforma ni imela nič opraviti s tem, da je prišlo do pretovora blaga. Drugi toženec je bil namreč naročnik prevoza, posel je prevozniku P. tudi plačal. Tudi P. ni izjavil, da bi uniforma carinika nanj vplivala. Drugi toženec se na P. ni obračal kot carinik in mu kot carinik ni dajal nobenih navodil. Tega tudi ni mogel početi, saj v prostem času takšnih pooblastil ni imel. Vsakdo tudi lahko pozna carinske postopke. Iz obrazložitve ni razvidno, v čem je pravzaprav protipravnost. V 1. odst. 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je predpisano, da mora biti škoda povzročena takrat, ko delavec dela pri delodajalcu, torej v času, ko izvršuje zaupana mu pooblastila v korist delodajalca. V konkretnem primeru prvotožena stranka sploh ni mogla dokazati, da je drugi toženec ravnal tako, kot je treba, saj ga ob škodnem dogodku sploh ni bilo v službi. Tudi glede vzročne zveze je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna. Iz obrazložitve ni jasno, iz katerega protipravnega ravnanja drugega toženca naj bi izhajala navadna škoda. Pritožba prvotožene stranke nadalje opozarja, da je tudi tožeča stranka sama pripomogla k nastanku škode. Za škodo je bil namreč odgovoren prevoznik. Špediter je stopil z njim v poslovno razmerje s sklenitvijo špediterske pogodbe, pri čemer so za te posle značilni povečani poslovni riziki. Prav tako je sam prevzel odgovornost za izbiro prevoznika. Glede na to, da ga sam ni izbral, se je zavestno izpostavil še povečanemu riziku. Špediter ni podvzel različnih ukrepov (npr. od nadzora do zavarovanja, kavcije za primer morebitnega obračuna carinskih dajatev ali celo spremljanja blaga z vozilom do izstopa iz države). Škoda, ki je nastala tožeči stranki, je zato poslovne narave, saj je nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje se v tej zvezi ni opredelilo.

Drugotožena stranka je vložila pritožbo zaradi kršitve pravice enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, hkrati je tudi predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni. Meni, da je sodišče prve stopnje z diskriminatornim ravnanjem poseglo v pravico stranke do zagovora, ker ni ugodilo predlogu drugega toženca za prestavitev na dan 25.1.2005 razpisanega naroka za glavno obravnavo. Predlogu tožeče stranke za preložitev naroka z dne 23.12.2004 pa je sodišče prve stopnje ugodilo. Drugi toženec je namreč zaprosil za preložitev naroka in se v tej zvezi tudi pisno opravičil. Ker sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo, je nujno prišlo do prekluzije. Ravnanje sodišča prve stopnje je zato arbitrarno in v nasprotju z enakostjo pred zakonom. Pritožba drugega toženca tudi opozarja, da ugotovitve sodišča temeljijo na izpovedbi nekega tujega prevoznika, ki je v predkazenskem postopku izpovedal, da naj bi K. zanj urejal papirje na mejnem prehodu v K.. Vprašanje pa je, če je šlo sploh za drugega toženca, saj glede na izsledke telefonskih pogovorov tega ni mogoče potrditi. Tudi priča H. ni znal povedati, kako je sporni tranzit potekal. Vsekakor pa drugi toženec ni mogel nastopati v vlogi kupca ali prodajalca blaga. V kazenskem spisu K1 gre za dejanja, ki niso identična dejanju v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo kljub pomanjkanju dokazov.

Pritožbi obeh toženih strank nista utemeljeni.

K pritožbi prvotožene stranke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvotožena stranka sploh ni prerekala dejanskih navedb tožeče stranke glede skupnega delovanja carinikov (konkretno P.K. in njegovega pomočnika R.H.) in avtoprevoznikov pri nezakonitem tranzitnem uvozu blaga (po ECL 1, ECL 2, ECL 3 in ECL 4) čez carinsko črto, spričo česar (neprerekana dejstva se štejejo za priznana) je treba v konkretni zadevi sodni primer presojati tudi v luči odgovornosti več oseb za isto škodo (člen 206 ZOR v zvezi s členom 1060. Obligacijskega zakonika, OZ; sedaj člen 186 OZ). Te osebe v razmerju do oškodovanca odgovarjajo za celoten obseg škode, pri čemer zato v teh primerih oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega povzročitelja in nastalo škodo (ratio legis vzročnost).Vendar pa mora oškodovanec (tožeča stranka) navajati in dokazati ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, to je protipravnost in škodo. Sicer pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem drugega toženca in nastalo škodo (tej okoliščini, ki se nanaša na tožničino plačilo carinskih dajatev v višini 6.802.837,00 SIT na podlagi 125. in 146. člena Carinskega zakona, pritožba ne oporeka) sprejelo povsem prepričljive dejanske zaključke, upoštevajoč ob tem zlasti pritožbeno grajo, ki zadeva nejasnost protipravnega ravnanja drugega toženca. Glede tega elementa odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz izhodišča, da odgovornost za delavca temelji na ločitvi dejanja in odgovornosti, pri čemer delodajalec odgovarja tudi za ravnanje delavca, ki je nedopustno z gledišča del in nalog, ki sodijo v delavčev delokrog. Seveda mora biti protipravno dejanje storjeno na delu ali v zvezi z delom, kar po ustaljeni sodni praksi (ki ji v celoti sledi tudi pravna teorija) pomeni, da ni bistveno, ali je bilo dejanje storjeno znotraj delovnega časa in znotraj delovnega mesta, marveč je bistvena vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca (zaradi katerega je prišlo do škode). V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito postopalo, ko je pri presoji obravnavane zadeve izhajalo iz celote širokega spektra spremljajočih konkretnih okoliščin.

Tako sodišče prve stopnje ni le ugotovilo (kar graja pritožba prvotožene stranke), da se je drugi toženec prevozniku P. najprej pokazal v carinski uniformi, nakar ga je (po tranzitnem carinjenju blaga na slovensko-italijanski meji) poklical po telefonu in mu zagotovil, da je bilo medtem blago ocarinjeno in ga zato lahko (že v Sloveniji) pretovori, marveč iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je drugi toženec najprej v uniformi carinika na mejnem prehodu K. sam urejal dokumentacijo za carinski tranzitni prevoz blaga preko Slovenije v BIH. Poleg tega voznika P. (po izvedenem tranzitnem carinjenju) med konkretnim prevozom blaga v Sloveniji ni le po telefonu zaustavil, temveč mu je (ko je osebno prispel do njega) na nekem parkirišču pokazal dokument, da je blago, ki se je prevažalo, že ocarinjeno, hkrati pa mu je vzel dokumente za tranzitno blago, ki jih je imel takrat prevoznik pri sebi. Tedaj je prišlo po navodilih drugega toženca tudi do pretovora blaga na drugi, manjši tovornjak, drugi toženec pa je kot naročnik prevoza vozniku P. plačal storitve prevoza, kot da bi prevoz opravil do BIH. Iz teh razlogov gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča za dejanja, ki jih je drugi toženec skrival pod plašč avtoritete svoje službe (upoštevaje ob tem tudi številne druge podobne primere tihotapstva, kot je to na podlagi listinskega dokaznega gradiva pravilno zaključilo sodišče prve stopnje). Brez zveze med službeno vlogo oz. pozicijo drugega toženca in njegovim dejanjem, bi drugi toženec (ki je kot carinik tudi brez dvoma poznal carinske postopke) ne imel možnosti, da sploh stori obravnavano škodno dejanje. Te opisane okoliščine pa je sodišče prve stopnje (zlasti na podlagi prebrane izpovedbe prevoznika P.) po mnenju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, zato je zaključek, da je bil v konkretnem primeru podan tudi element protipravnosti povsem na mestu. V tej povezavi odpade tudi pritožbeni očitek glede odgovornosti prvotožene stranke, ki je podan v smeri, da prvotožena stranka sploh ni mogla dokazati, da je drugi toženec ravnal tako, kot je treba, ker ga ob škodnem dogodku sploh ni bilo v službi.

Kar pa zadeva pritožbene navedbe prvotožene stranke glede deljene odgovornosti za škodo (češ, da je tožeči stranki nastala tudi iz naslova lastne oz. prevoznikove kršitve špediterske pogodbe: natančneje, ker je s sklenitvijo špediterske pogodbe vstopila v poslovno razmerje s prevoznikom, za katerega dejanja odgovarja), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz pritožbenih navedb (kot tudi iz celotnega procesnega gradiva) izhaja, da tožeča stranka s prevozniki, ki so prevažali sporno blago, sploh ni sklepala prevoznih pogodb, oz. ni nastopala v vlogi naročnika prevoza, marveč je (čeprav formalno resda kot špediter) dogovarjala in izvajala posle v zvezi s carinjenjem. Iz tega razloga tožeči stranki sploh ni mogoče očitati neskrbnosti pri izbiri prevoznika, poleg tega pa tudi ni nobene podlage za očitek, da je zanemarila dolžno skrbnost pri nadzoru prevoza spornega blaga. Tega nadzora, razen pri izvajanju carinskih dejanj (česar pa pritožba ne izpostavlja), tožeča stranka kratko malo ni bila pravno zavezana izvajati, spričo česar sodišče prve stopnje (ker se do teh navedb v izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo) ni zagrešilo kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Glede na ugotovljena dejstva je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene bistvene procesne kršitve, niti take, na katero opozarja pritožba prvotožene stranke, niti take, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

K pritožbi drugotožene stranke:

Sodišče preloži narok za glavno obravnavo samo, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Sicer predlogu za preložitev naroka ne ugodi (načelo koncentracije postopka). Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke iz povsem upravičenih razlogov preložilo narok, ki je bil razpisan na dan 23.12.2004, saj je pooblaščenec tožeče stranke samo dan pred tem narokom prejel obsežno pripravljalno vlogo prvotožene stranke z dne 16.12.2004, ki so jo spremljali tudi številni listinski dokazi. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje naroka za glavno obravnavo, razpisanega na dan 25.1.2005, kljub predlogu drugotožene stranke ni moglo preložiti, ker drugi toženec v okviru tega predloga ni z ničemer izkazal verjetnosti zatrjevanega razloga, zaradi katerega se razpisanega naroka za glavno obravnavo ni mogel udeležiti. Sodišče prve stopnje v tej zvezi torej ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, kaj šele zatrjevane ustavne kršitve. Glede v pritožbi ostalih zatrjevanih okoliščin (da je vprašljivo, ali je po izpovedbi avtoprevoznika sploh šlo za drugega toženca, zlasti glede na izsledke telefonskih razgovorov; da drugi toženec po veljavnih predpisih sploh ni smel nastopati v vlogi kupca ali prodajalca blaga; da gre pri zadevi K1 in obravnavani zadevi za dve popolnoma različni zgodbi), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pravno neupoštevne pritožben novote (1. odst. 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva glede odškodninske odgovornosti drugega toženca (kot je bilo glede posameznih elementov civilnega delikta pojasnjeno že v okviru obravnave pritožbe prvotožene stranke), na ta dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (drugi toženec ni niti zatrjeval, kaj šele dokazoval, da ni podana njegova krivda glede očitanega protipravnega ravnanja), pri tem pa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče tudi pritožbo drugega toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.