125. člen CZ-B

Po določbi 1. odstavka 125. člena CZ mora carinski zavezanec (glavni zavezanec) predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku. Isti člen CZ v 3. odstavku določa, da je za izpolnitev obveznosti iz 1. in 2. odstavka tega člena odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga, ki prejme blago vedoč, da je v carinskem tranzitnem postopku.

Ker je bilo carinskemu organu v času, ko je odločal, znano le, da sporno blago ni bilo izvoženo ter da je glavni zavezanec tožeča stranka, je lahko svojo odločitev oprl le na 146. člen (carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti) in ne na 145. člen CZ (carinski dolg pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora).

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tatvina blaga iz ukradenega tovornjaka v obravnavanem primeru sama po sebi ne predstavlja izpolnjenega pravnega standarda višje sile iz c) točke prvega odstavka 148. člena CZ, ki je smiselno vsebovan v drugem odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.), ko dejanje tretjega ni pričakovano, niti se posledicam ne da izogniti oziroma jih odstraniti. Tranzitni carinski postopek, ko blago prečka carinsko črto in se ne obračuna carina, ker naj bi bilo blago le začasno na ozemlju Republike Slovenije zaradi tranzita, pa po naravi stvari zahteva še večjo raven skrbnosti. Tatvina tovornjaka ni nekaj nepredvidljivega, niti zalivkanost in zaklenjenost tovornjaka ne predstavljata ustreznega ukrepa zavarovanja.

Za odgovornost voznika v tranzitnem carinskem postopku 145. člena CZ ni mogoče razlagati brez upoštevanja določbe 3. odstavka 125. člena CZ, ki je lex specialis za takšen postopek. Za voznikovo solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga mora biti izpolnjen subjektivni pogoj, da je zavestno sodeloval pri postopkih neupravičene odstranitve blaga izpod carinskega nadzora.

V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, da carinsko blago, prijavljeno v tranzitni postopek, ni bilo odpeljano namembni carinarnici, kar bi moralo biti storjeno glede na ECL, ampak je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora. Ker pa je tožeča stranka z vpisom v polje 50 ECL navedena kot glavna zavezanka, je glede na določbo 4. alinee 3. odstavka 145. člena CZ tudi carinska dolžnica za carinski dolg iz 1. odstavka tega člena CZ.

Tožeča stranka je vpisana v polje 50 ECL kot glavni carinski zavezanec. Ker ni bila izpolnjena obveznost, določena z ECL, da mora blago zapustiti Republiko Slovenijo v določeni carinski izpostavi, je tožeča stranka zavezana k plačilu carine, saj ni izpolnila ene od obveznosti, kot to določa 1. odstavek 125. člena CZ.

Tožena stranka je vpisana v polje 50 ECL kot glavni zavezanec. Ker ni bila izpolnjena obveznost, določena z ECL, po kateri bi moralo blago zapustiti RS v namembni CI C, je nastal carinski dolg na podlagi tč. a) 1. odstavka 146. člena CZ, carinski zavezanec pa je na podlagi 3. odstavka istega člena oseba, ki bi morala izpolniti predpisane obveznosti, torej tožena stranka, ki bi po 125. členu CZ morala predložiti blago namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku.

Po določbi 1. alinee 3. odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Za odločitev v obravnavani zadevi torej zadostuje le ugotovitev, da je tožnik tisti, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora.

Protipravno dejanje mora biti storjeno na delu ali v zvezi z delom, kar pomeni, da ni bistveno, ali je bilo dejanje storjeno znotraj delovnega časa in znotraj delovnega mesta, marveč je bistvena vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca (zaradi katerega je prišlo do škode). V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito postopalo, ko je pri presoji obravnavane zadeve izhajalo iz celote širokega spektra spremljajočih konkretnih okoliščin.

Ko so na vložnika carinske deklaracije (deklaranta) kot špediterja obenem prenešene pravice in obveznosti v zvezi s carinskim postopkom, ima ta v carinskem postopku hkrati tudi vlogo carinskega zavezanca.

Za odločitev je bistvena okoliščina, ali je tožniku kot vozniku v obravnavani situaciji možno očitati takšno ravnanje, da bi se lahko izključila njegova (solidarna) odgovornost za plačilo carinskega dolga.

Pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov in opravljanje dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špediterske pogodbe. Obseg špediterjevih pooblastil pri njihovem delu določa sama narava njihovega dela, špediterje pa je šteti za pooblaščene za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja.

Če carinsko blago, za katerega je bil dovoljen tranzitni postopek, ni bilo predano namembni carinarnici oziroma je bila potrditev lažna, je carinski dolg nastal v trenutku, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici.

Za dokaz o tem, da je blago v tranzitu zapustilo carinsko območje Slovenije, se ne šteje potrdilo končnega uporabnika, čeprav je na njem odtisnjena štampiljka carinskega organa druge države z izjavo, da je bilo blago prijavljeno carinskemu organu te države. Zato je za to blago treba plačati carino. Na odločitev v tem sporu ne vpliva dejstvo, da je bil postopek o prekršku v zvezi s tem dejanjem ustavljen.

Carinska organa prve in druge stopnje sta ravnala pravilno, ko sta tožečo stranko kot carinskega zavezanca solidarno zavezala k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost, ker je bilo blago v tranzitu odstranjeno izpod carinskega nadzora. V 1. odstavku 151.c člena CZ je določeno, da carinski dolg nastane tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg. To pa pomeni, da je za odločanje v tej zadevi na prvi stopnji dejansko stvarno in krajevno pristojen Carinski urad A, saj je nesporno, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora v A.

S tem, ko je omogočil odstranitev zalivk in prečrpavanje plinskega olja iz ustrezne v cisterne v rezervoar, je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzora prej, kot je bil plačan carinski dolg. Zato je za ta dolg odgovoren tožnik kot voznik plina kot tisti, ki je blago izpod carinskega nadzora odstranil.

Ker je tožnik z izpolnitvijo polja 50 (glavni zavezanec) v enotni carinski listini prevzel odgovornost za predajo blaga namembni carinarnici in blago le tej ni bilo predano, je bilo pravilno odločeno, ko mu je bilo naloženo plačilo carine. Tožnik se ne more sklicevati na tek kazenskega postopka zoper druge osebe. Ni pa bistveno, če je sodišče prve stopnje zadevo presojalo po CZ iz leta 1976, saj je tranzit tudi v novem CZ/95 podobno urejen.

V tranzitnem postopku, ki je poseben carinski postopek, mora carinski zavezanec predložiti blago v nespremenjenem stanju carinskemu organu. Neizpolnitev te obveznosti ima za posledico carinski dolg.

Določba 1. odstavka 255. člena KZ je t.i. tiha blanketna norma, zato je treba vsebino pojmov "carinska črta" in "carinski nadzor" poiskati v Carinskem zakonu in Zakonu o nadzoru državne meje. Če omenjeni dopolnilni normi nista navedeni v opisu kaznivega dejanja, je ta kljub temu sklepčen. V obrazložitvi sodbe pa mora biti razložen pomen omenjenih izrazov v skladu z navedenima zakonoma. Ker rok, v katerem mora sodišče odločiti o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, v ZKP ni izrecno določen, velja splošna določba iz 2. odstavka 200. člena ZKP.