146. člen CZ-B

Deklarant mora carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Tožeča stranka je zaradi neizpolnitve pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek iz b) točke 1. odstavka 146. člena CZ posledično nezakonito ravnala s carinskim blagom). Rok za obračun carinskega dolga, ki nastane na takšni podlagi, je pet let (4. odstavek 154. člena CZ) in v konkretnem primeru ta rok še ni potekel.

Naknadni obračun carinskega dolga se lahko opravi, če je carinski dolg nastal naknadno zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom; če že nastali carinski dolg ni bil obračunan ali če je bil carinski dolg obračunan v nižjem znesku, kot bi v skladu z veljavnimi predpisi moral biti. V obravnavanem primeru je pravna podlaga za naknadni obračun carinskega dolga točka a) prvega odstavka 154. člena v povezavi s točko b) prvega odstavka 146. člena CZ. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka kot carinski deklarant prijavila v carinski postopek blago, za katerega je uveljavljala preferencialno obravnavo.

Ker je bilo v tej zadevi že odločeno, vendar pa so bile te odločbe kasneje odpravljene, je v času izdaje izpodbijane odločbe petletni rok za naknaden obračun carinskega dolga že potekel. Če se odločba odpravi, se namreč odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje za nazaj, to pa pomeni, da z odpravo odločbe o obveznosti tožeče stranke glede plačila dolga sploh še ni bilo odločeno.

Carinski dolžnik v postopkih uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz je praviloma samo imetnik dovoljenja. O instrumentih zavarovanja morebitne carinske obveznosti se ne odloča z upravno odločbo.

Z opravljenim vmesnim izvozno-tranzitnim postopkom ni mogoče spremeniti izvoznika oziroma prodajalca blaga. Tudi ustreznost listin ne spremeni ugotovitve, da blago kot tako ni bilo uvoženo z območja Trsta, saj dobavitelj, ki ima sicer sedež v Trstu, ni dejanski izvoznik blaga, ampak je to družba s sedežem v kraju, ki ni v obmejnem območju Trsta, kar je razvidno po sledljivosti blaga, kot izhaja iz vseh carinskih listin. Potrditev takšnega ravnanja z blagom pred sprostitvijo v prost promet pa bi pomenila neutemeljeno širitev uporabe Tržaškega sporazuma na druga območja oziroma ravnanje v nasprotju z namenom Tržaškega sporazuma.

Iz listin v upravnih spisih izhaja, da se je blago ob prijavi v postopek sprostitve v prost promet že nahajalo na carinskem območju RS, zato ni bil izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev po 1. členu Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, to je, da se je blago dejansko izvozilo in prodalo iz obmejne cone Trsta.

Izjava na računu, ki je podlaga za preferencialno obravnavo blaga, je le delno upravičena, zato blago le delno izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo.

Morebiten odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse v neki posamični zadevi ne omogoča dopustitve revizije v zadevi, ki od ustaljene sodne prakse ne odstopa.

Predložitev neverodostojnih listin ni napaka z nepomembnim vplivom na carinski postopek. Zato se ob taki dejanski situaciji za zavezanca naknadno odmerjene carine v skladu s točko a) prvega odstavka 154. člena CZ določi tudi špediter - deklarant.

Ker je bilo carinskemu organu v času, ko je odločal, znano le, da sporno blago ni bilo izvoženo ter da je glavni zavezanec tožeča stranka, je lahko svojo odločitev oprl le na 146. člen (carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti) in ne na 145. člen CZ (carinski dolg pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora).

Tožeča stranka je vpisana v polje 50 ECL kot glavni carinski zavezanec. Ker ni bila izpolnjena obveznost, določena z ECL, da mora blago zapustiti Republiko Slovenijo v določeni carinski izpostavi, je tožeča stranka zavezana k plačilu carine, saj ni izpolnila ene od obveznosti, kot to določa 1. odstavek 125. člena CZ.

Tožena stranka je vpisana v polje 50 ECL kot glavni zavezanec. Ker ni bila izpolnjena obveznost, določena z ECL, po kateri bi moralo blago zapustiti RS v namembni CI C, je nastal carinski dolg na podlagi tč. a) 1. odstavka 146. člena CZ, carinski zavezanec pa je na podlagi 3. odstavka istega člena oseba, ki bi morala izpolniti predpisane obveznosti, torej tožena stranka, ki bi po 125. členu CZ morala predložiti blago namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku.

V obravnavanem primeru je za odločitev o naknadnem obračunu relevantna okoliščina, da je tožnik imel dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov po 3. točki 1. odstavka 59. člena CZ, zato se v tem primeru, tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, glede narave, carinske vrednosti in količine blaga v smislu 151. člena CZ upošteva po določbi 3. odstavka 85. člena CZ tista narava blaga, ki je veljala v trenutku začetka postopka carinskega skladiščenja za to blago. Za obravnavano blago v tem carinskem postopku sprostitve blaga v prost promet pa ni sporno, da je bilo v predhodni postopek carinskega skladiščenja prijavljeno brez predloženega potrdila o poreklu, saj je šele naknadno, že po prepustitvi blaga v izbran carinski postopek, tožnik predložil naknadno pridobljeno potrdilo o prometu (EUR.1), ki pa je bilo zavrnjeno, kar pa ni predmet tega spora.

Protipravno dejanje mora biti storjeno na delu ali v zvezi z delom, kar pomeni, da ni bistveno, ali je bilo dejanje storjeno znotraj delovnega časa in znotraj delovnega mesta, marveč je bistvena vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca (zaradi katerega je prišlo do škode). V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito postopalo, ko je pri presoji obravnavane zadeve izhajalo iz celote širokega spektra spremljajočih konkretnih okoliščin.

Tožena stranka je kot razlog za naknaden obračun carinskega dolga navedla, da za preferencialno obravnavanje navedenega blaga tožnik ni predložil popolnih in ustreznih dokazil v smislu 13. člena Odloka. Sodišče po pregledu teh listin ni našlo bistvenih pomanjkljivosti, ugotavlja pa, da so listine različne, a se je tožena stranka do vseh opredelila enako in ni navedla, katere so tiste pomanjkljivosti, ki dejansko kažejo na to, da pošiljka oz. blago ni izpolnjevala pogoja neposrednega prevoza po 13. členu Odloka. Kolikor je razlog za nedovoljeno preferencialno obravnavanje spornega blaga najti le v nepredložitvi popolnih oz. ustreznih potrdil o neposredni pošiljki (neposrednem prevozu) blaga preko Hrvaške kot države tranzita in skladiščenja, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka (146. člen ZUP). Po 13. členu Odloka se preferencialno obravnavanje, predvideno s sporazumom, uporablja samo izdelke, ki izpolnjujejo zahteve tega Odloka in pogoje glede neposrednega prevoza. Gre torej za kumulativno izpolnjevanje pogojev, kar pomeni tako pogojev glede porekla kot neposrednega prevoza. Tožena stranka bo v ponovnem postopku moral

Vprašanje nezakonitega ravnanja po presoji sodišča ni mogoče razlagati tako kot ga razume tožnik, ki meni, da bi bilo potrebno v zvezi z ugotavljanjem nezakonitega ravnanja izpeljati poseben postopek (kazenski, civilni ali upravni) ampak ga sodišče razume kot ravnanje strokovne osebe (deklaranta - tožnika) pri vlaganju deklaracij. Obveznosti carinskega deklaranta izhajajo iz 47. a člena CZ.

Tudi imetnik dovoljenja za uvoz zaradi proizvodnje za izvoz po sistemu odloga plačila carine je carinski dolžnik, če se je zavezal izvoziti blago v obliki pridobljenih proizvodov.

Upoštevati je treba, da je način neposredne uporabe avta odvisen od vsakega posameznega invalida, ki je upravičen do oprostitve.

Če carinsko blago, za katerega je bil dovoljen tranzitni postopek, ni bilo predano namembni carinarnici oziroma je bila potrditev lažna, je carinski dolg nastal v trenutku, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da določeno blago iz zadevne ECL ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo, saj deklarant ob prijavljanju podatkov ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavi pooblaščenega izvoznika, podanih na fakturi, in sicer da za omenjeno blago ne velja preferencialna obravnava v smislu b) točke 1. odstavka 16. člena Odloka o preferencialnih pravilih, ki se v letu 2001 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma CEFTA. Zato je tudi po mnenju sodišča podan razlog za nastanek carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja dolžnosti po točki b) 1. odstavka 146. člena CZ. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za napako carinskega organa v smislu a) točke 5. odstavka 154. člena CZ. Kolikor tožnik ob prijavljanju podatkov v obravnavani deklaraciji sam ni upošteval omejitev o preferencialnem poreklu blaga, navedenih v izjavah pooblaščenega izvoznika na fakturah, ni mogoče reči, da carinski dolžnik ni mogel opaziti, da je napačno deklariral in da je torej ravnal v dobri veri. Deklarant pa mora po 47. a členu CZ zagotoviti med drugim točnost podatkov, ki jih navaja v carinski dekla