VSRS Sklep I Up 167/2009

Pritožba se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ugodilo tožbi tožnika, odpravilo sklep tožene stranke z dne 18. 2. 2009, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka podaljšala omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce, do prenehanja razloga oziroma do pravnomočno končanega postopka, vendar najdlje za en mesec, in sicer od dne 21. 2. 2009 od 17.50 ure do dne 21. 3. 2009 do 17.50 ure. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2V obrazložitvi sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da gre pri odločitvi o omejitvi gibanja za uporabo prostega preudarka. Zato mora biti taka odločitev ustrezno obrazložena. Iz nje mora biti razvidno, zakaj je organ tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku svojo obrazložitev ustrezno dopolniti.

3Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožnikova tožba zavrže oziroma podrejeno zavrne. Navaja, da tožnikova tožba nima vseh potrebnih sestavin, določenih v 30. členu ZUS-1, poleg tega pa je tudi nerazumljiva.

4Pritožba ni dovoljena.

5Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavani zadevi ni več podlage za vsebinsko pritožbeno presojo pritožbe.

6Prosilcu za mednarodno zaščito se pod pogoji, določenimi v prvem odstavku 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ – Ur. l. RS, št. 111/07, lahko omeji gibanje, in sicer do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, če pa so ti razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se lahko omejitev podaljša še za en mesec (tretji odstavek 51. člena ZMZ). V obravnavanem primeru je bilo tožniku najprej omejeno gibanje s sklepom tožene stranke z dne 23. 11. 2008, do pravnomočno končanega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 21. 11. 2008 do 21. 2. 2009, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. S sklepom, izpodbijanim v upravnem sporu, pa je tožena stranka tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega postopka, vendar najdalj za en mesec, in sicer od 21. 2. 2009 do 21. 3. 2009. Navedeni datum je že potekel, postopek zaradi priznanja mednarodne zaščite pa je bil tudi že pravnomočno končan. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč s sodbo I Up 89/2009 z dne 12. marca 2009 zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 202/2009-4 z dne 18. 2. 2009, s katero je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 2. 2009, s katero je tožena stranka na podlagi druge in pete alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočno končanem postopku.

7Postopek o prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite je tako pravnomočno končan. Tožnik mora nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo.

8Omejitev gibanja je začasen ukrep, ki je predviden med postopkom odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Z njim tožena stranka zaradi varovanja javnega interesa v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito omeji prosilcu gibanje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. ZMZ sicer nima izrecne določbe, da lahko omejitev gibanja traja samo do pravnomočne odločitve o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito, vendar to smiselno izhaja iz več določb ZMZ. Med drugim tudi iz definicije prosilca, ki je oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, in sicer od vložitve popolne prošnje na predpisanem obrazcu (peta alineja 3. člena ZMZ), smiselno pa je prosilec do pravnomočne odločitve o prošnji. Potem pa spet postane tujec v smislu predpisov o tujcih. Iz prvega odstavka 76. člena ZMZ tudi izhaja, da če oseba (bivši prosilec) ne zapusti ozemlja Republike Slovenije nemudoma oziroma v določenem roku po izvršljivosti odločitve, se iz države odstrani v skladu z zakonom, ki ureja področje tujcev v Republiki Sloveniji. Izvršljivost pa je vezana na pravnomočnost, saj tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za azil zadrži izvršitev (četrti odstavek 74. člena ZMZ); zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, pa je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče (peti odstavek 75. člena ZMZ).

9S pravnomočno odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito tudi po presoji Vrhovnega sodišča odpade tako podlaga za navedeni začasni ukrep omejitve gibanja kot tudi podlaga za stranke (v obravnavanem primeru tožene stranke) za upravno-sodno vsebinsko pritožbeno presojo odločitev, ki nimajo v upravnem postopku in v upravnem sporu nobenih pravnih učinkov več. Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo v sklepu I Up 124/2009 in v sklepu I Up 129/2009, oba z dne 2. aprila 2009.

10Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča ni več pravne podlage za vsebinsko pritožbeno presojo odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z omejitvijo gibanja.

11Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo na podlagi določb prvega odstavka 22. člena, drugega odstavka 82. člena ZUS-1 v zvezi z določbama tretjega odstavka 343. člena in 352. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.