VSRS Sklep I Up 159/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 29/2009 z dne 29. 1. 2009 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, ki ga je začela zoper odločbo tržnega inšpektorja z dne 5. 8. 2008 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2008. Z navedeno odločbo je tržni inšpektor Območne enote K. Tržnega inšpektorata Republike Slovenije prepovedal tožeči stranki podeljevanje in podaljševanje znaka „S.... – S.K.“, ker potrošnike s svojim izgledom zavaja ali utegne zavajati glede glavne značilnosti izdelka, kot na primer njegove prednosti, rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka in s tem povzroča ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel, kar ima lahko za posledico oškodovanje potrošnikov. Z navedeno odločbo je Ministrstvo za gospodarstvo zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko upravno odločbo.

2Tožeča stranka je predlagala, da sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka k svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe predložila podatke iz izkaza svojega poslovnega izida v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in utemeljuje nastanek težko popravljive škode oziroma nepopravljive škode z navedbo, da bo zaradi izpodbijane odločbe prišlo do zaprtja tožeče stranke kot društva. Navedbam tožeče stranke, da plačilo za storitve podeljevanja in podaljševanja spornega znaka njegovim nosilcem predstavlja njeno poglavitno dejavnost, iz katere se financira, sodišče sicer lahko sledi, vendar sodišče ob tem ne more prezreti, da tožeča stranka po svojem pravnem statusu ni gospodarska družba, temveč društvo in da iz 1. člena Statuta tožeče stranke, sprejetega na zasedanju dne 26. 2. 20002, izhaja, da je tožeča stranka prostovoljno in nepridobitno združenje fizičnih in pravnih oseb, ki se v društvo združujejo z namenom zagotavljanja in popularizacije kakovostnih slovenskih proizvodov in storitev. Glede na to določbo statuta tožeče stranke sodišče ugotavlja, da si tožeča stranka za svoje dejansko delovanje (opravljanje izključno pridobitne dejavnosti s podeljevanjem znaka) ni izbrala primerne pravnoorganizacijske oblike delovanja, upoštevaje drugi odstavek 3. člena Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 61/2006). Tožeča stranka je v letu 2007, kot izhaja iz poslovnega izida in navedb v tožbi ter zahtevi za izdajo začasne odredbe, sicer opravljala le dejavnost podeljevanja znaka, s katero je pridobila 14.187,00 EUR. Tožeča stranka se po presoji sodišča prve stopnje ne more uspešno sklicevati na nastanek težko popravljive škode, saj ni izkazala, v čem oziroma kako bi izpodbijana odločba povzročila nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, ki ima v statutu kot osnovno dejavnost določeno zagotavljanje oziroma popularizacijo kakovostnih slovenskih proizvodov. Ker tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala izpolnitev pogojev po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje presodilo, da le-ti niso podani, zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1 ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi in spremeni tako, da dovoli odlog izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo in odločitev. Navaja, da je obrazložitev sprejete odločitve sodišča prve stopnje nepopolna in pomanjkljiva, brez vsakršnih, zlasti pa utemeljenih razlogov, tako da je njena pravilnost in utemeljenost popolnoma nepreverljiva in je sklep že iz tega vidika nezakonit. Sodišče prve stopnje je povsem napačno ocenilo vsa predložena dokazila, ki kažejo oziroma potrjujejo predvidevanja tožeče stranke glede bodočih dogodkov v primeru nezadržanja izvrševanja upravnega akta, to je trditvene podlage podanega zahtevka. Izvrševanje izpodbijane odločbe upravnega organa za tožečo stranko ne pomeni le prepovedi konkretnega ravnanja, temveč prenehanje njenega delovanja kot društva v celoti. Presoja sodišča o primernosti izbire pravnoorganizacijske oblike tožeče stranke je povsem neumestna in presega pooblastila, ki ga ima sodišče v predmetnem postopku, zlasti v zvezi z odločanjem o vloženem pravnem sredstvu. Z jasno izkazanim financiranjem delovanja tožeče stranke je nedvomno pričakovati nastanek težko popravljive škode na njeni strani, s tem pa je nedvomno in v celoti izpolnjen zakonsko določen pogoj, pod katerim sodišče dovoli izdajo začasne odredbe. V celoti je izkazan zakonski pogoj neprizadetosti javne koristi v primeru dovolitve predlagane začasne odredbe oziroma nasprotno hudih posledic, ki bodo nastale v posledici izvrševanja izpodbijanega akta za tretje osebe. Obstoječim članom združenja je zaradi podane prepovedi delovanja tožeče stranke v celoti onemogočeno podaljševanje veljavnosti že podeljenih znakov kakovosti (v smislu plačevanja članarine), s čimer pa škoda nedvomno nastaja tako v njihovi sferi, kakor tudi v sferi potrošnikov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6Glede na navedeno zakonsko določbo mora tožeča stranka izkazati verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Ker pa je ta upravni akt inšpekcijska odločba, pri kateri pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, izvršitev tega akta torej ni vezana na pravnomočnost te odločbe. Inšpekcijski ukrepi pa so že po naravi stvari nujni ukrepi, ki se izrekajo zaradi varovanja javne koristi. Zato bi morala tožeča stranka izkazati verjetnost nastanka težko popravljive škode, da bi lahko dosegla izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku presodilo, da tudi s podatki iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2007 tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. S takšno presojo sodišča prve stopnje, ki je v ponovnem postopku presodilo tudi predložene dokaze, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Res je, da je zakonitost inšpekcijskega ukrepa predmet presoje o glavni stvari v upravnem sporu, vendar sodišče prve stopnje pri presoji nastanka težko popravljive škode ni moglo mimo tega, da gre v obravnavani zadevi za društvo, ki je nepridobitno združenje (prvi odstavek 1. člena ZDru-1) in da namen ustanovitve in delovanja društva ni pridobivanje dobička (tretji odstavek 1. člena ZDru-1). To pa pomeni, da izguba dohodka, ki je pridobljen z dejavnostjo, od katere je v izkazu poslovnega izida prikazan edini dohodek tožeče stranke, ne more biti težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda tudi ni izguba pričakovanega dohodka, ki niti ni vrednoten. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ob tem, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, in v skladu z načelom sorazmernosti ob upoštevanju prizadetosti javne koristi zaradi odložitve izvršitve inšpekcijske odločbe, pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na z inšpekcijsko odločbo prepovedano dejavnost samega društva in ki bodo predmet presoje v upravnem sporu o glavni stvari, ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep v zvezi z vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

7V pravnem pouku izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo daljši, petnajstdnevni pritožbeni rok, čeprav je v šestem odstavku 32. člena ZUS-1 izrecno določeno, da lahko stranke vložijo pritožbo zoper sklep sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe v treh dneh. Vendar pa napačen pravni pouk o pravici do pritožbe ne more biti v škodo stranki, ki se je po njem ravnala. V skladu z določbo 25. člena Ustave Republike Slovenije je pravica do pritožbe ustavna pravica in ena izmed temeljnih človekovih pravic. Z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe je stranka v eni od svojih temeljnih, ustavnih pravic, zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic. Zato je Vrhovno sodišče štelo pritožbo tožeče stranke, ki se je ravnala po pravnem pouku v izpodbijanem sklepu, kot pravočasno pritožbo.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

9Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).