VSRS Sklep II Ips 15/2016

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je po umiku tožbe v delu, ki se je nanašal na ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje ter na izplačilo njenega deleža kupnine, prejete s prodajo nepremičnine, zahtevala vračilo denarnih sredstev, ki jih je (iz njenega posebnega premoženja) izročila tožencu (bivšemu možu) za nakup in obnovo hiše v skupni višini 107.776,60 EUR.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec tožnici plačati 107.777,60 EUR in stroške postopka. Ugotovilo je, da pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze nista pridobili v last premoženja. Sporna hiša ni bila njuno (skupno) premoženje, saj jo je kupila družba G. Toženec torej ni pasivno legitimiran za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Zaradi tožničinih vlaganj v nepremičnino (oziroma njenega prispevka h kupnini), se je povečalo le premoženje lastnika nepremičnine.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Presodilo je, da je dajatvena tožba zoper toženca neodpravljivo nesklepčna. V skupno premoženje ne sodi nepremičnina, temveč le terjatev do družbe G. Ker toženec ni lastnik hiše, bi bil zahtevek zoper njega lahko utemeljen le na odškodninski podlagi, vendar tožnica zanjo ni podala ustreznih trditev.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v sojenju drugemu sodniku. V reviziji kot bistveno navaja, da je toženec pasivno legitimiran kot lastnik hiše. Dejanska lastnika nepremičnine (ki je skupno premoženje) sta bili namreč pravdni stranki, družba G. (katere lastnika sta toženec in njegov oče) pa je prodajno pogodbo sklenila le kot slamnati kupec. Dogovorjeno je bilo, da koristi prenese na pravdni stranki, vendar tega ni storila, temveč je hišo prodala toženčevemu očetu. Tožnica je denar za nakup (in obnovo) nepremičnine prispevala iz svojega posebnega premoženja. Denar je izročila tožencu, da uredita družinski dom, v katerem bosta živela. S prenehanjem zakonske zveze je zato odpadla podlaga za izročitev sredstev. Toženec je kot dejanski lastnik nepremičnine (tj. skupnega premoženja), to odsvojil očetu, da bi tožnici preprečil uveljavitev njenih premoženjskopravnih pravic. Ker je toženec nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, je tožnica vložila zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Toženec je bil s prejemom, porabo in odtujitvijo tožničinega posebnega premoženja obogaten, tožnica pa prikrajšana. Zato mora denar vrniti na podlagi 190. člena OZ. Meni, da je upravičena zahtevati denarno vrednost svojega deleža na prodani nepremičnini. Opozarja, da skupno premoženje predstavljajo tudi stvari, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje. Pojasnjuje, da prikrajšanemu zakoncu ni treba izpodbijati zavezovalnega posla, saj zakonec ki enostransko proda skupno stvar, ni razpolagalno sposoben. Nadalje meni, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja z zaključkom, da bi tožnica zahtevek zaradi enostranskega razpolaganja zakonca s skupnim premoženjem lahko utemeljila le na odškodninski podlagi. Ker je s tem odstopilo od uveljavljene sodne prakse, ki omogoča zahtevke na obogatitveni podlagi, ne da bi tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo na drugo (odškodninsko) podlago, je zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo pravico tožnice do izjave (22. člen Ustave RS), pravico do pravne varnosti (2. člen Ustave RS), enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva (zaradi poteka zastaralnega roka). Ker sodišče odstopa od enotne sodne prakse ni obrazložilo, sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nasprotuje tudi zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič A. A., B. B. in tožničinih staršev, ki bi potrdile, da sta bili pravdni stranki dejanska kupca nepremičnine (družba G. pa le formalni kupec iz davčnih razlogov) in izpovedale o obsegu sredstev, ki jih je tožnica vložila v nakup in obnovo nepremičnine.

5Revizija je bila vročena tožencu, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je opravilo zgolj materialnopravni preizkus sklepčnosti tožbenih trditev, pri čemer je izhajalo iz podmene, da se dejstva, ki jih je zatrjevala tožnica, izkažejo za resnična. Vrhovno sodišče soglaša z revidentko, da je podala ustrezne trditve za sklepčnost njenega denarnega zahtevka. Bistvo tožničinih trditev je, da naj bi tožencu v času trajanja zakonske zveze izročila denarna sredstva za nakup in obnovo nepremičnine - stanovanjske hiše, ki bi postala skupno premoženje pravdnih strank. Toženec je mandat za nakup nepremičnine podelil družbi G., ki je bila v lasti toženca in njegovega očeta. Nekdanja zakonca sta se namreč iz davčnih razlogov odločila za nakup nepremičnine preko toženčeve družbe, ki naj bi kupila nepremičnino v svojem imenu in s sredstvi pravdnih strank. Skladno z dogovorom naj bi se družba G. zavezala koristi iz prodajne pogodbe prenesti na pravdni stranki, vendar tega ni storila, temveč je nepremičnino prodala toženčevemu očetu. Tožničine navedbe je mogoče strniti v tezo, da naj bi jo toženec (skupaj z njegovim očetom in svojo družbo G.) izigral, tako da mu je ta v dobri veri, da ustvarja družinsko (skupno) premoženje, izročila lastna denarna sredstva za nakup in obnove stanovanjske hiše. S porabo denarnih sredstev za nakup in obnovo nepremičnine, ki je prešla v premoženjsko sfero toženca (kot lastnika družbe, ki je postala formalna lastnica hiše), naj bi bil torej toženec obogaten. Prodajna pogodba s toženčevim očetom pa naj bi bila sklenjena le navidezno, da bi se tožnici preprečila uveljavitev deleža na skupnem premoženju. Tožnica je torej trdila, da naj bi bila z izročitvijo denarja tožencu prikrajšana, saj v zameno ni pridobila lastninske pravice na kupljeni (in obnovljeni) nepremičnini.

8Če so tožničine trditve resnične, je s tem, ko je družba G. sporno nepremičnino odsvojila toženčevemu očetu (namesto da bi jo prenesla na pravdni stranki), odpadla pravna podlaga za izročitev denarnih zneskov tožencu. V tem primeru bi na strani toženca nastala obveznost vrnitve prejetega zneska (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Za ureditev kondikcijskih zahtevkov po splošnem pravilu sicer velja obogatitveno (in ne vrnitveno načelo). Vendar revizijsko sodišče ocenjuje, da v situaciji, ko toženec ob porabi prejetih denarnih zneskov ne bi bil v dobri veri (ne bi bil pošteni prejemnik), za vračilo ne bi odgovarjal po obogatitvenem, temveč po vrnitvenem načelu¹. Iz tožbenih trditev izhaja, da se je toženec zavedal možnosti, da bo odpadla pravna podlaga za prejem denarja - sam je bil namreč lastnik družbe G. (skupaj z očetom), zato se prodaja sporne nepremičnine ne bi mogla opraviti brez njegove vednosti. Pravni red takemu (nepoštenemu) prejemniku nalaga breme, da prejetega ne porabi na način, ki bi onemogočal vračilo, temveč bi toženec moral denar vrniti v trenutku, ko je pravna podlaga odpadla. Denarja zato ne bi smel porabiti na način, ki predstavlja dokončen odpad koristi.

9Tožnica torej utemeljeno opozarja, da je bil toženec s tem, ko je prejel izročeni denar, okoriščen. Zato bi moral prejete denarne zneske vrniti. Pri vrnitvi je namreč treba upoštevati tudi (ne)poštenost prejemnika, ki jo zakonodajalec poudarja v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

10Ob tem revizijsko sodišče dodaja, da je tožnica podala zadostne trditve za utemeljenost tožbenega zahtevka tudi na odškodninski podlagi. Res tožnica ni trdila, da ni bilo dogovora o nakupu hiše preko družbe G., niti o tem, da bi toženec hišo protipravno prenesel v last očetu. Vendar iz njenih trditev izhaja, da naj bi toženec (skupaj z očetom, preko njune družbe G.) pri tožnici izzval zmoto, zaradi katere mu je izročila denarna sredstva, misleč da so namenjena za skupno (družinsko) nepremičnino. V takšnem primeru bi šlo za prevaro (49. člen OZ), saj tožnica ne bi izročala denarnih zneskov tožencu, če ne bi bila zavedena glede okoliščine, da bo družba G. sporno nepremičnino kupila za pravdni stranki. Kot prevarana stranka bi tožnica imela odškodninski zahtevek (drugi odstavek 49. člen OZ)².

11Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da je tožničina tožba neodpravljivo nesklepčna (prvi odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato njegovo sodbo razveljavilo in mu zadevo zaradi izčrpanja pritožbe vrnilo v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

12Odločitev o stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

¹ Primerjaj sodno prakso, ki se nanaša na vrnitev prejete odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013, II Ips 731/2007 z dne 23. 6. 2010, II Ips 452/2007 z dne 25. 2. 2010, II Ips 532/2009 z dne 8. 4. 2010, II Ips 1103/2008 z dne 23. 2. 2012 in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008 in II Ips 154/2004 z dne 13. 5. 2004. Primerjaj načelno pravno mnenje z dne 30. 6. 2004 in A. Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati, Neupravičena obogatitev in 195. člen OZ, Odvetnik 4/2003, str. 6.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 241/2011 z dne 17. 1. 2013.