VSRS Sodba III Ips 61/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:III.IPS.61.2017Področje: odškodninsko pravo, pokojninsko zavarovanje, zavarovalno pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–12▾
Jedro povzetek sodišča
Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.
Izrek
I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.
Obrazložitev
Dosedanji potek postopka
1Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode v višini 7.029,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za škodo, ki naj bi ji nastala, ker je v letih 2011, 2012 in 2013 svojemu zavarovancu izplačevala nadomestilo za invalidnost. Pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka se je sklicevala na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ), ki naj bi predstavljale podlago za njen regresni zahtevek.
2Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, tožbeni zahtevek za plačilo zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka (III. točka izreka sodbe).
3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
4Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 34/2017-9 z dne 17. 5. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je določba 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) glede na določbo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) lex specialis.
5Po dopustitvi revizije je tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane II. in III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da za sporni znesek (glej 9. točko obrazložitve) tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagala, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povračilo stroškov revizijskega postopka.
6Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Relevantno dejansko stanje
7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:
- 11. 12. 2000 se je na glavni cesti iz smeri S. zgodila prometna nesreča, v kateri je bil poškodovan zavarovanec tožeče stranke. Ta je bil zaradi posledic prometne nesreče uvrščen v III. kategorijo invalidnosti.
- Prometno nesrečo je povzročil voznik, ki je imel v času nezgode svoje vozilo zavarovano pri toženi stranki.
- V letih 2011 do vključno 2013 je tožeča stranka svojemu zavarovancu izplačala skupno 7.029,10 EUR nadomestil za invalidnost. Na leto 2013 se nanaša znesek odškodnine v višini 5.499,03 EUR s pripadki.
Presoja utemeljenosti revizije
8Revizija ni utemeljena.
9Po drugem odstavku 371. člena ZPP sme revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. To izhodišče o obsegu revizijskega preizkusa za konkretni primer pomeni, da predmet revizijske presoje ne more biti škoda v (skupni) višini 1.530,07 EUR s pripadki, ki je tožeči stranki nastala z izplačilom nadomestil v letih 2011 in 2012. Pravno podlago za odločanje o tem delu zahtevka namreč predstavljajo določbe prej veljavnega ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012,1 in ne določbe ZPIZ-2, na katerega se nanaša dopuščeno revizijsko vprašanje.
10Tudi sicer pa je revizijsko sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje že odgovorilo. V zadevi III Ips 33/2017 je v sodbi z dne 25. 7. 2017 zavzelo stališče, da povrnitev škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče, terja specifično ureditev. Odgovornost povzročitelja nezgode je namreč predmet zavarovanja v prometu, zato je v takih primerih primarno treba uporabiti določbe ZOZP. Določbe 193. člena ZPIZ-2 tako ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je njegov obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu. Vrhovno sodišče je zato zaključilo, da so zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka - zavod upravičen; zato lahko uspešno uveljavlja le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za invalidnost tako tožeča stranka ni upravičena, saj ji ZOZP kot lex specialis te pravice ne daje.
11Izpodbijana sodba je materialnopravno skladna s citiranim stališčem Vrhovnega sodišča, zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.
Odločitev o stroških
12V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.
1 Vrhovno sodišče je stališče o odnosu med ZPIZ-1 in ZOZP zavzelo v sodbah III Ips 73/2014 z dne in III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016.
Vir: Vrhovno sodišče Republike Slovenije · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 24. 1. 2018Nazaj na vrh ↑