UPRS Sklep III U 119/2017-2

Tožba se zavrže.

1Tožnik je na to sodišče vložil tožbo v upravnem sporu. Kot opredeli v tožbi, se spor nanaša na sklep Okrožnega sodišča v Kopru, I Ks 4441/2017 z dne 11. 4. 2017, in sklep Višjega sodišča v Kopru, I Kp 4441/2017 z dne 26. 4. 2017 (v nadaljevanju sklep Okrožnega sodišča v Kopru in sklep Višjega sodišča v Kopru ali izpodbijana sklep sodišča prve stopnje in sklep sodišča druge stopnje), oba v delu o - po tožnikovem mnenju protipravni - dovolitvi njegove predaje Republiki Italiji po Evropskem nalogu za prijetje in predajo, št. 572/2016 SIEP z dne 23. 12. 2016 (v nadaljevanju ENPP). Ob sklicevanju na prvi odstavek 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik predlaga, da sodišče s sodbo ugotovi, da sta izpodbijana sklepa v delu o dovolitvi predaje tožnika po ENPP Republiki Italiji nezakonita, da se zato v tem delu izpodbijana sklepa odpravita in se Okrožnemu sodišču v Kopru prepove izvršitev predaje tožnika Republiki Italiji po izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom sodišča druge stopnje. Če sodišče ne bo moglo odločiti brez odlašanja, mu tožnik daje pobudo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1, s katero naj se do pravnomočne odločitve o tej tožbi Okrožnemu sodišču v Kopru prepove predajo tožnika Republiki Italiji po izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom sodišča druge stopnje.

2V tožbi tožnik povzema potek postopka po tem, ko je Okrožno sodišče v Kopru 30. 1. 2017 prejelo ENPP zaradi izvršitve zaporne kazni po sodbi Sodišča v Vidmu z dne 29. 9. 2015, pravnomočni 12. 12. 2016 (v nadaljevanju sodba Sodišča v Vidmu), s katero je bila zaradi štirih kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili in psihotropnimi snovmi z obteževalno okoliščino prodaje mamil osebi, mlajši od 18 let, tožniku izrečena kazen sedem let in devet mesecev zapora ter 35.000 EUR denarne kazni. Po tem, ko je 21. 3. 2017 izdani sklep Okrožnega sodišča v Kopru o dovolitvi tožnikove predaje odreditveni državi Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 3. 4. 2017 razveljavilo, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 4. 2017 ponovno dovolilo tožnikovo predajo Republiki Italiji (odločeno je bilo tudi o njegovi predaji Republiki Hrvaški po njenem kasneje prispelem ENPP, s tem, da se tožnika najprej preda Hrvaški, nato pa še Italiji, pri čemer tožnik, kot navede, pravnomočne odločitve o predaji Hrvaški s tožbo ne izpodbija). Njegova pritožba zoper ta sklep je bila s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 26. 4. 2017, tožniku vročenim 28. 4. 2017, zavrnjena. Tožnik je bil s pravnomočno sodbo Sodišča v Vidmu obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje (pre)prodaje prepovedanih drog, sestoječe iz izvršitvenih ravnanj, očitanih mu v točkah a, b, c in d dejstvenega opisa sodbe. Za razliko od preostalih je glede izvršitvenega ravnanja pod točko c na koncu sicer zapisano, da ga je (skupaj z A.A. storil "na ozemlju Slovenije in Gorice", vendar iz dejstvenega opisa v tej točki jasno izhaja, da je tožnik skupaj s A.A. storil kaznivo dejanje prodaje prepovedane droge kot slovenski državljan samo na ozemlju Republike Slovenije in nikakor na ozemlju Republike Italije (kar v tožbi dodatno utemeljuje), ni ga storil niti na škodo Republike Italije in ne na škodo njenega državljana. Po petem odstavku 11. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) se predaja zahtevane osebe lahko zavrne, če je nalog odrejen zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj ozemlja države odreditve, domači kazenski zakon pa ne dovoljuje pregona za ista kazniva dejanja, kadar so storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije. 13. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ne dovoljuje kazenskega pregona tujega državljana za v tujini storjena kazniva dejanja, ko ta niso bila storjena proti Republiki Sloveniji ali proti njenemu državljanu.

3Glede na navedeno je po tožnikovem mnenju z izpodbijanima sklepoma slovenska sodna oblast legitimirala nedopusten poseg tujega pravosodja v izključno njena jurisdikcijska upravičenja. Zaradi preprečevanja možnosti nedopustnih posledic takih situacij je zakonodajalec predvidel fakultativni razlog za zavrnitev predaje iz petega odstavka 11. člena ZSKZDČEU-1, ki ga v konkretni zadevi ni moč aplicirati samo na eno izvršitveno ravnanje znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, ampak bi Okrožno sodišče v Kopru moralo italijanski ENPP zavrniti v celoti, za vsa s sodbo Sodišča v Vidmu obsežena kazniva dejanja. V nasprotju s tem je bilo s pravnomočnim sklepom dopuščeno, da se tožnika preda Republiki Italiji, ne da bi sodišče vzelo v obzir določbo petega odstavka 11. člena ZSKZDČEU-1. Tožnik je ta razlog v postopku predaje uveljavljal, vendar se Višje sodišče v Kopru do teh njegovih trditev in izvajanj ni opredelilo, niti tako, da bi jih opredelilo kot toliko nepomembne, da o njih sodišču ni treba zavzeti stališča. S tem je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po sodni praksi Ustavnega sodišča, ki izhaja iz pravice do poštnega sojenja, pravici stranke do izjave ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in se do bistvenih za odločitev tudi opredeli, kar velja tako za dejstvene navedbe, kot tudi za relevantna pravna vprašanja. Iz omenjenega jamstva je izpeljana tudi prepoved sodniške samovolje in arbitrarnosti. S tem, ko sta obe kazenski sodišči v postopku odločanja o ENPP predajo tožnika Republiki Italiji dovolili kljub podanemu razlogu za zavrnitev iz petega odstavka 11. člena ZSKZDČEU-1, o katerem se, čeprav ga je tožnik izrecno uveljavljal, ni odločalo, je in finem, glede na samo naravo stvari, ki jo predstavlja izvršitev kazenske sodbe odreditvenega sodišča, zaporne kazni torej, tožniku bila prekršena tudi pravica do prostosti iz 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

4Kot dokaz za te navedbe tožnik v tožbi navaja in ji prilaga: dopis Policijske uprave Koper z dne 26. 1. 2017 z ENPP, sodbo Sodišča v Vidmu z dne 29. 9. 2015, sklep Okrožnega sodišča v Kopru, Ks 4441/2017 z dne 21. 3. 2017, sklep Višjega sodišča v Kopru, I Kp 4441/2017 z dne 3. 4. 2017, sklep Okrožnega sodišča v Kopru, Ks 4441/2017 z dne 11. 4. 2017, svojo pritožbo zoper ta sklep in sklep Višjega sodišča v Kopru, I Kp 4441/2017 z dne 26. 4. 2017.

5Sodišče se ni spuščalo v vprašanje, kdo je zastopnik toženke v tem sporu oziroma ali ga je tožnik pravilno opredelil. Tožbo je moralo namreč, ne da bi jo pošiljalo toženki v odgovor, zavreči iz naslednjih razlogov:

6Po 2. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akti niso, med drugim, tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1).

7Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 pa odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na tej podlagi tožnik predlaga, naj sodišče v upravnem sporu odloči o zakonitosti izpodbijanih sklepov Okrožnega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Kopru v delu o dovolitvi njegove predaje po ENPP Republiki Italiji. Kot posamična akta, s katerima naj bi bilo poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tožnik opredeli navedena sklepa Okrožnega in Višjega sodišča v Kopru ter, kot rečeno, sodišču predlaga, naj ugotovi, da sta nezakonita, ju kot taka odpravi in Okrožnemu sodišču v Kopru prepove izvršitev predaje tožnika Republiki Italiji po teh sklepih.

8Kot je razvidno iz tožbi priloženega sklepa Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11. 4. 2017, je z njim navedeno sodišče pod I. točko izreka dovolilo predajo tožnika (ki je v priporu od 13. 2. 2017 od 13.45 ure dalje po sklepu II Pom-i 4441/2017 z dne 15. 2. 2017, ki teče od trenutka prijetja dalje) Republiki Hrvaški (ker se tožba izrecno ne nanaša na ta del odločitve, ga sodišče nadalje ne povzema). Pod II. točko izreka je dovolilo predajo tožnika Republiki Italiji v zvezi s pravnomočno sodbo Sodišča v Vidmu, s katero so bili v breme tožnika ugotovljeni številni dogodki razpečevanja oz. distribucije, storjeni v soudeležbi s sodržavljanom A.A., ki so bili v postopku združeni v štiri ločene točke obtožnice, s čimer je tožnik storil štiri kazniva dejanja neupravičene proizvodnje, posredovanja in trgovanja z mamili in psihotropnimi snovmi z obteževalno okoliščino prodaje mamil osebi, mlajši od 18 let. Pod III. točko izreka je bilo sklenjeno, da se tožnik preda Republiki Hrvaški, vendar se predaja odloži zaradi kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II V K 6307/2015 najdalj do 13. 5. 2017, pri čemer se lahko rok podaljša do zaključka glavne obravnave. Iz IV. točke izreka izhaja, da preiskovalna sodnica izda Republiki Hrvaški soglasje za predajo zahtevane osebe Republiki Italiji. Iz V. točke izreka pa, da sme država prositeljica tožnika preganjati, zoper njega izvršiti kazen ali ga predati drugi državi članici samo zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil pred predajo in zaradi katerega je bil predan.

9Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 26. 4. 2017 zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo v prejšnji točki citirani sklep sodišča prve stopnje.

10Navedena sklepa sta sodišči izdali na podlagi določb ZSKZDČEU-1, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije in v tem okviru tudi prijetje in predajo med državami članicami (glej II. del). V 9. členu tako ZSKZDČEU-1 ureja vprašanja glede dopustnosti izvršitve ENPP, v 10. členu razloge za zavrnitev predaje zahtevane osebe in v 11. členu fakultativne razloge za zavrnitev predaje, med njimi tudi razlog iz petega odstavka tega člena, glede katerega naj se, kot trdi tožnik, Okrožno in Višje sodišče v Kopru v izpodbijanih sklepih ne bi opredelila in je bila zato tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic ter posledično pravica do prostosti. ZSKZDČEU-1 predpisuje tudi postopek odločanja o izvršitvi ENPP. Za izvedbo postopka za predajo osebe drugi državi članici je v skladu s 15. členom tega zakona pristojen preiskovalni sodnik. V 22. členu je urejen postopek, ko zahtevana oseba soglaša s predajo. Za primer, ko zahtevana oseba s predajo ne soglaša, postopek ureja 23. člen ZSKZDČEU-1: preiskovalni sodnik zahtevano osebo v navzočnosti zagovornika in državnega tožilca zasliši o možnih razlogih za zavrnitev predaje (prvi odstavek), sklep o dovolitvi ali zavrnitvi predaje, ki ga izda izvenobravnavni senat okrožnega sodišča na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika (četrti odstavek), se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu, ki se smejo zoper sklep pritožiti, o pritožbi odloči senat višjega sodišča, pri čemer so za pritožbo in odločanje predpisani kratki roki (sedmi odstavek). Zakon pa ureja tudi pripor, povezan z ENPP, ki se šteje za prošnjo za odreditev pripora in izvedbo postopka predaje: pripor odredi preiskovalni sodnik, sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu, ki se smejo pritožiti na izvenobravnavni senat okrožnega sodišča; zakon določa najdaljše trajanje pripora in njegovo podaljšanje; zoper sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca, se smeta zahtevana oseba in zagovornik pritožiti, o pritožbi odloča višje sodišče; tudi v teh situacijah so za pritožbo in odločanje predpisani kratki roki (24. člen ZSKZDČEU-1).

11Sklepa, za katera tožnik s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti in odpravo ter prepoved izvršitve z njima sprejete odločitve, sta glede na povedano v okviru izvrševanja svojih pristojnosti izdali redni sodišči; sklepa sta bila torej sprejeta v okviru izvajanja sodne funkcije, kot odločitvi nosilcev sodne veje oblasti. Zato glede na 3. člena ZUS-1 to nista upravna akta, kar pomeni, da zoper njiju ni dopusten upravni spor po 2. členu ZUS-1. Obenem pa iz povedanega izhaja, da je za primere, kot je obravnavani, z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo (in pravno sredstvo - pritožba) pred pristojnim sodiščem po ZSKZDČEU-1, ki ga je, kot je mogoče razbrati iz tožbe, tožnik tudi izkoristil. Ker je zagotovljeno drugo sodno varstvo, upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, na podlagi katerega tožbo utemeljuje tožnik, ni dopusten (prim. sklep Vrhovnega sodišča, I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016). To, da se tožnik z odločitvami po zakonu pristojnih rednih sodišč ne strinja oziroma da zatrjuje, da so razlogi sklepov pomanjkljivi, ne utemeljuje zaključka, da mu sodno varstvo ni zagotovljeno. Tožnik ga ima v predpisanem sodnem postopku, sprejete odločitve lahko izpodbija s tam predvidenimi pravnimi sredstvi. Če meni, da so mu bile s sklepi sodišč kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, lahko te kršitve, po izčrpanju pravnih sredstev v postopku pred rednimi sodišči, uveljavlja pred Ustavnim sodiščem (prim. odločba Ustavnega sodišča, Up-500/15 z dne 20. 7. 2015). Ne more pa, glede na obrazloženo, tožnik zahtevati, tudi ne v subsidiarnem upravnem sporu, naj zakonitost zanj spornih sklepov rednih sodišč presodi to sodišče, saj to ni instanca rednih sodišč (tako že sklep Vrhovnega sodišča, I Up 7/2008 z dne 10. 1. 2008) in tudi nima podlage, da bi rednim sodiščem prepovedovalo izvršitev odločitev, ki so jih sprejela.

12Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba s sklepom zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker je moralo tožbo zavreči iz procesnih razlogov, se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb, s katerimi tožnik utemeljuje nezakonitost izpodbijanih sklepov, in zato tudi ne izvajalo v tej zvezi v tožbi predlaganih dokazov.

13Sodišče ni posebej odločalo o tožnikovi pobudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1, ki jo lahko izda sodišče po uradni dolžnosti, kadar ne more brez odlašanja odločiti o prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito dejanje še traja. Pri tem gre namreč za začasno odredbo, ki jo (lahko) izda sodišče po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, pri čemer je pomembno še, da je tožnik vlogo v tem delu izrecno in brez dvoma opredelil kot (zgolj) pobudo, ne pa kot svoj predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe, o kateri bi sodišče odločilo na podlagi 32. člena ZUS-1 (prim. sklepa Vrhovnega sodišča, I Up 392/2008 z dne 7. 8. 2008 in I Up 419/2008 z dne 5. 9. 2008, ter sklep Upravnega sodišča, I U 1969/2013 z dne 23. 12. 2013, potrjen s sklepom Vrhovnega sodišča, I Up 11/2014 z dne 23. 1. 2014). Tudi če bi bila podana zahteva za izdajo začasne odredbe, sodišče o njej ne bi moglo vsebinsko odločati. Ker niso izpolnjeni formalni pogoji za meritorno odločanje o tožbi, namreč glede na ureditev po ZUS-1 niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 66. člena ZUS-1, iz istega razloga pa tudi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, četudi bi tožnik takšno zahtevo podal.