24. člen ZSKZDČEU-1

V primeru izdaje ENPP, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe ter odločbe pravosodnih organov, se obstoj utemeljenega suma ne presoja samostojno. Ob tem, ko sta kazen zapora, ki jo mora zahtevana oseba prestati, ter sodba (vključno z opisi kaznivih dejanj), s katero je bila kazen izrečena, na predpisanem obrazcu ENPP določno navedeni, si pritožnik neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje pridobilo sodbo ter opravilo poizvedbe o načinih vročanja ter drugih postopanjih poljskega sodišča.

Drži, da je pripor najstrožji ukrep, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zagotovitev navzočnosti obdolženke v obravnavanem postopku predaje (s katero tudi soglaša), pretehta nad njeno pravico do osebne svobode. Pritožba se zavzema za odreditev hišnega pripora, pri čemer ni jasno, kje v Sloveniji bi se izvrševal, še zlasti pa je neutemeljen predlog obrambe za odreditev hišnega pripora v Romuniji. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je mogoče postopek predaje zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženke.

Pritožbenega sodišča ne prepriča navedba, da obdolženec ves ta čas sploh ni vedel, da zoper njega teče pritožbeni postopek in da je bil izdan ENPP. Obdolženec se je namreč v mesecu maju 2021, po storitvi očitanega kaznivega dejanja, nahajal v preiskovalnem priporu, po izpustitvi pa je bil nedosegljiv organom. Očitno je torej bil seznanjen s tem, da je bil zoper njega uveden postopek, utemeljeno pa je sklepati, da se mu je želel izogniti in je zato pobegnil.

Ker se šteje, da je utemeljen sum, da sta obdolžena izvršila očitana jima kazniva dejanja, izkazan z izdajo ENPP, saj gre v konkretnem primeru za načelo medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe1, očitki zagovornikov obdolženih, da iz ENPP ni mogoče izluščiti niti opisa kaznivega dejanja, niti vloge posameznih obdolžencev, ne morejo biti utemeljeni. Sodišče namreč v predmetnem postopku ne ugotavlja verjetnosti, ali sta zahtevani osebi v tuji državi storili kaznivo dejanje, ampak presoja le, ali je v ENPP navedeno kataloško kaznivo dejanje. Pri tem se za očitani kaznivi dejanji glede na drugi odstavek 9. člena ZSKZDČEU-1 ne ugotavlja niti dvojna kaznivost.

Tokratni pritožbeni postopek je usmerjen v presojo pogojev za podaljšanje pripora, zato je odveč pritožbena razprava o poteku časa od zaslišanja obdolženca do pravnomočnosti sklepa o predaji.

V pritožbeno izpodbijanem sklepu je sodišče zavzelo stališče do vnaprej razpisanih narokov v mesecu januarju, pri tem pa upoštevalo, da izvedba drugih dokazov po odredbi o razpisu glavne obravnave ni predvidena in na tej podlagi tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepalo, da bo lahko zadeva po izvedbi narokov, ob upoštevanju časa za izdelavo prevodov in časa za vložitev pritožbe, pravnomočno zaključena v času najdaljše dopustne dobe trajanja pripora.

Je za začetek teka roka za vložitev odgovora na predlog preiskovalnega sodnika relevanten trenutek oziroma dejanski čas, ko je zagovornik potrdil prejem pisanja sodišča, posredovanega po navadni elektronski pošti. S tem, ko je zunajobravnavni senat v obravnavanem primeru sprejel izpodbijano odločitev o podaljšanju pripora zahtevani osebi, še preden je potekel določeni 24 urni rok za izjavo o predlogu preiskovalnega sodnika, je v njeno škodo kršil pravico do obrambe iz 29. člena Ustave v zvezi s sedmim odstavkom 24. člena ZSKZDČEU-1.

Razlogov za sprejem takšnega stališča, da postopka ne bo mogoče pravočasno pravnomočno zaključiti, sodišče ni navedlo in obrazložilo.

Če direktiva državam članicam nalaga obveznost določenega ravnanja, bi bil njen polni učinek (effet utile) oslabljen, če se posamezniki ne bi mogli sklicevati nanjo pred nacionalnimi sodišči. SEU je dovolilo neposredni učinek v primerih, ko je določba direktive nepogojna, ne predvideva nobene izjeme in je take narave, da ne zahteva sprejetja nobenega akta skupnosti ali države članice. Sodišče sodi, da člen 5 Direktive 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (2016) te pogoje, glede na to, da je bil ZBPP v katerem je predpisan postopek in materialni pogoji za pridobitev BPP že sprejet, izpolnjuje. Drugačna razlaga bi pomenila, da se zahtevana oseba, četudi je šibkega socialnega položaja, lahko znajde v položaju, ko bo morala stroške zagovornika plačati sama.

Predpostavke za podaljšanje pripora niso izpolnjene, saj se zahtevana oseba nahaja na prestajanju zaporne kazni. Postopek predaje zahtevane osebe državi izdaje glede na pravnomočen sklep o dovolitvi odložene predaje bo lahko izpeljan v času, ko zahtevana oseba prestaja kazen zapora, zato ni mogoče odreči tehtnosti pritožbeni navedbi, da je zaključek izpodbijanega sklepa, da je pripor nujno potrebno podaljšati zaradi uspešne predaje zahtevane osebe državi izdaje, zmoten.

Postopek prijetja in predaje na podlagi evropskega naloga je poseben postopek, ki je urejen v posebnem zakonu (lex specialis). Postopek v zvezi z odreditvijo pripora, vključno s pravnimi sredstvi in podaljševanjem pripora, je v zakonu urejen določno in (skoraj) popolno in le izjemoma predvideva smiselno uporabo določb ZKP. Zakon izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, glede teh pravnih sredstev pa tudi ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Kljub temu je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Zoper sklep o odreditvi ukrepa obveznega javljanja policijski postaji na podlagi prvega odstavka 195.b člena ZKP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 24. člena ZSKZDČEU-1 ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zoper odločbe o priporu v postopku izvršitve evropskega naloga za prijetje in predajo zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Odločanje o odpravi pripora sodi v okvir tistega postopka, v katerem je bil pripor odrejen.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi naloga po ZSKZDČEU-1 ni dovoljena.