23. člen ZSKZDČEU-1

Če je zagotovilo dal (ali vsaj potrdil) odreditveni pravosodni organ, mu mora izvršitveni organ zaupati, izjema pa je lahko samo obstoj natančnega podatka o tem, da so pogoji bivanja v konkretnem zaporu v nasprotju s 4. členom Listine.

Okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz Listine EU o temeljnih pravicah, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da ji bodo kršene temeljne pravice in svoboščine. Ker v konkretnem primeru zgolj zatrjevanje zahtevane osebe, da ni vedel, da zoper njega teče postopek in da na Hrvaškem naj ne bi bilo zagotovljeno pravično sojenje, ni podkrepljeno s prav nobenim dokazom in ostaja zgolj na načelni ravni, sodišče ni bilo soočeno s konkretiziranimi očitki ali izrednimi okoliščinami, ki bi narekovali preverbo teh očitkov v smeri ugotovitve, ali bi bile zahtevani osebi res lahko kršene temeljne pravice in svoboščine. Zgolj nezaupanje zahtevane osebe v pravosodni sistem Republike Hrvaške tako ne omaje pogojev za njegovo predajo.

Pritožba ima prav, ko navaja, da postopek ekstradicije ni formalni postopek, v katerem bi za presojo, ali bodo v primeru predaje zahtevane osebe spoštovana zagotovila iz 3. člena EKČP, zadostovala pridobitev formalnih zagotovil države odrediteljice, temveč mora pravosodni organ, ki odloča o izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe, o tem presojati na podlagi ustreznih dokazil, iz katerih je razvidno, ali so v državi odrediteljici podane minimalne zahteve, ki izhajajo iz 3. člena EKČP. Sodišče prve stopnje bo pri pravosodnih organih ZK pridobilo podatke o tem, v katerem zavodu v ZK bo zahtevana oseba nastanjena in zahtevalo ustrezna pojasnila o razmerah za bivanje, ki tam vladajo. Po pridobitvi teh podatkov bo presodilo, ali bodo zahtevani osebi v primeru predaje zagotovljene pravice iz 3. člena EKČP, pri tem pa bo treba oceniti in se v razlogih odločbe opredeliti tudi do podatkov, ki izhajajo iz virov, ki jih je predložila obramba ter njenih navedb o nesorazmernosti predpisane kazni in položaja zahtevane osebe zaradi njenega porekla.

Pravica do izjave zahtevane osebe in njegove obrambe po vsebini ni bila kršena in s tem tudi ne ustavne pravice zahtevane osebe. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da rezultat poizvedb zahtevani osebi in njegovi obrambi res ni bil posebej vročan, s posebno odredbo v seznanitev, vendar je vsebina navedenega odgovora v celoti, z enakim tekstom povzeta v predlogu preiskovalne sodnice, posredovanem izvenobravnavnemu senatu. Tako sestavljen predlog preiskovalne sodnice pa je bil zahtevani osebi in zagovornici tudi posredovan s pozivom, da v roku treh dni na naveden predlog podata morebitne pripombe. Naveden predlog je zahtevana oseba prejela 1. 7. 2024, njegova zagovornica 14. 6. 2024, vendar nihče od njiju v zvezi s posredovanim jima predlogom preiskovalne sodnice ni podal nikakršnih pripomb ali zahtev v smeri oprave dodatnih pojasnil, kar bi gotovo lahko storila, glede na to, da je o zadevi prvostopenjsko sodišče odločilo 11. 7. 2024. Tako se izkaže, da sta zahtevana oseba in njegova zagovornica imela dejansko možnost izjaviti se tudi o vsebini pridobljenih podatkov, pa tega nista storila, zato se na zatrjevano kršitev ne moreta uspešno sklicevati in je tudi pravilno razlogovanje

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za dvom v zakonitost ravnanja državnih organov Republike Madžarske, ki so v dopolnitvi naloga pojasnili, da bodo lahko kazenski postopek zoper zahtevano osebo A. A. izvedli le na podlagi ENPP, ker zahtevana oseba v Republiki Madžarski ne živi in jim zato ni dosegljiv, njihova procesna zakonodaja pa ne omogoča, da bi osumljenca, ki ni državljan Madžarske in živi v tujini, vabili na zaslišanje, prav tako pa zoper njega ne morejo odrediti prisilne privedbe in je tako izdaja ENPP edini način, da zagotovijo njegovo navzočnost v postopku in postopek izvedejo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi morali madžarski državni organi zahtevano osebo, ki živi v Republiki Sloveniji, najprej povabiti na zaslišanje in da so ji bile z dovolitvijo predaje Republiki Madžarski kršene pravice iz 15., 18. in 19. člena Ustave. Od druge države članice Evropske skupnosti tudi ni mogoče zahtevati, da naj zahtevano osebo zasliši preko mednarodne pravne pomoči in tako izvede postopek, kot predlaga pritožba, saj država izvršitve državi odreditve ne more narekovati načina izvajanja njene procesne zakonodaje. Med državami članicami Evropske unije velja načelo vzaje

Glede na določbo četrtega odstavka 10. člena Direktive 2013/48/EU je preiskovalni sodnik zahtevano osebo ob privedbi dolžan poučiti o pravici do izbire odvetnika v državi odreditve, čeprav določba tretjega odstavka 17. člena ZSKZDČEU-1 tega izrecno ne določa. Temelj za izvršitev evropskega naloga za prijetje (ENP) je načelo vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja med državami članicami, kljub temu pa bi glede na priporočila v točkah 2.4, 2.5 in 5.7 Priročnika o izdaji in izvršitvi evropskega naloga za prijetje sodišče prve stopnje pri odločanju o izpolnjenosti pogojev za izvršitev ENP moralo presoditi, ali so v okoliščinah konkretnega primera morebiti izkazani resni pomisleki glede sorazmernosti prejetega ENP, ki bi narekovali uporabo drugih manj prisilnih, a še vedno enako učinkovitih ukrepov, ter svojo presojo tudi pojasniti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Višje sodišče na navedbe pritožnika odgovarja, da v primeru, ko je odločeno o predaji zahtevane osebe brez njenega soglasja, kot je bilo to v obravnavanem primeru, iz določbe petega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 izrecno izhaja, kaj mora pisni sklep o dovolitvi predaje obsegati, med temi okoliščinami pa ni navedeno, da bi moralo biti v sklepu o dovolitvi predaje navedeno tudi kakršnokoli zagotovilo iz 14. člena ZSKZDČEU-1, ki je sicer v obravnavani zadevi bilo pridobljeno in ko je iz spisovnih podatkov razvidno, kdo je zagotovilo podal, kdaj in pod katero številko. Da zagotovilo v smislu 14. člena navedenega zakona ni nujna sestavina izreka sklepa o dovolitvi predaje je tudi razumljivo glede na to, da iz določbe prvega odstavka 14. člena ZSKZDČEU-1 izhaja, da domače sodišče pred odločitvijo o predaji od odreditvenega pravosodnega organa lahko (ne pa mora) zahteva eno od zagotovil, navedenih v tem členu, kar privede do zaključka, da v primeru, ko je domačemu sodišču le dana možnost taka zagotovila zahtevati, ni hkrati moč šteti, da dano zagotovilo pomeni obvezno sestavino sklepa o dovolitvi predaje.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in v skladu z določbo 7. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZZČEU-1, kot to izhaja iz točke 4 razlogov napadenega sklepa, ko je pravilno zaključilo, da zoper zahtevano osebo v Republiki Sloveniji ne teče kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog kakor tudi, da ne gre za nobeno od okoliščin, ki so navedene v nadaljevanju 7. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZZČEU-1, pritožba, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna.

Ne gre namreč za procesno situacijo, ko bi bil zoper zahtevano osebo že v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, saj posamezna preiskovalna dejanja še ne pomenijo (pravnomočnega) začetka kazenskega postopka. Zgolj ta okoliščina pa je odklonitveni razlog za predajo zahtevane osebe iz 11. člena ZSKZDČEU-1. Dejstvo, da je država odreditve zatem posredovala odločbo, s katero je bila pritožba zagovornika obdolženca oziroma zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora zavrnjena kot neutemeljena, hkrati pa še sedanje pritožbene navedbe zagovornika v tem izročitvenem postopku, da je B.T. prejel tudi sklep o priporu, pomenijo, da je bilo v ponovljenem postopku zadoščeno tudi ustavnemu jamstvu o pravici do izjave zahtevane osebe, in je posledično izpodbijana odločitev tudi iz tega vidika pravilna in utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 4. 8. 2021 v točki 5 obrazložilo, da zagovorniku ni mogoče pritrditi v zatrjevanju, da je vloga organov Republike Hrvaške, torej Evropski nalog za prijetje z dne 18. 6. 2021, a priori nepopolna in nerazumljiva zgolj zato, ker navedenemu nalogu ni bil priložen sklep o odreditvi pripora Županijskega sodišča v Zagrebu z dne 25. 5. 2021, na katerem temelji obravnavani Evropski nalog za prijetje. Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. 6. 2002 o Evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009) v členu 8 (1) (c) določa, da mora Evropski nalog za prijetje med drugim vsebovati dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2. Vendar to ne pomeni, da mora biti takšna nacionalna sodna odločba ali nalog za prijetje nujno priložen Evropskemu nalogu za prijetje, temveč je s tem zahtevano, da se v Evropskem nalogu za prijetje navede podlaga, na kateri temelji nalog, pri čemer morajo biti te informacije navedene v polju (b) obrazca iz te priloge

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v zvezi z odločilnimi dejstvi iz 10. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZDČEU razlikovalo med sojenjem, ki se je končalo z odločbo Okrajnega sodišča v Buzau št. 171 z dne 12. 3. 2020 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča v Ploiesti št. 902 z dne 8. 10. 2020, ko je bila zahtevana oseba osebno navzoča in s sojenjem, ki se je končalo s sodbo sektorja 4 v Bukarešti št. 4086 z dne 20. 11. 2014 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča v Bukarešti št. 154 z dne 2. 2. 2015, ko zahtevana oseba ni bila navzoča, je pa bila osebno povabljena tekom postopka in tako obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, vključno s posledicami, če se sojenja ne bi udeležila.

Glede na sprejeta stališča Ustavnega sodišča v odločbah št. Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 in U-I-488/18-10 (Up-1432/18-20) z dne 29. 11. 2018 mora namreč biti tudi v postopku, v katerem se na podlagi ZSKZDČEU-1 odloča o dovolitvi predaje drugi državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje, zahtevani osebi dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi, kar nacionalna sodna odločba o odreditvi pripora nedvomno je.

Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009) v členu 8(1)(c) določa, da mora evropski nalog za prijetje med drugim vsebovati dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2. Vendar to ne pomeni, da mora biti takšna nacionalna sodna odločba ali nalog za prijetje nujno priložen evropskemu nalogu za prijetje, temveč je s tem zahtevano, da se v evropskem nalogu za prijetje navede podlaga, na kateri temelji nalog, pri čemer morajo biti te informacije navedene v polju (b) obrazca iz te priloge, naslovljeni "Odločba, na kateri temelji nalog". Kljub navedenemu je citirani člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 treba razlagati tako, da je treba evropski nalog za prijetje šteti za neveljaven, če ne temelji na "nacionalnem nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom" v smislu te določbe. Slednje v pritožbi zatrjuje zagovornik, ko izpodbija obstoj oziroma izvršljivost sklepa o odreditvi pripora Županijskega sodišč

Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Stališče je obrazložilo že v sklepu I Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005 in nanjo se sklicuje tudi v tej zadevi. Enaki razlogi, kot so veljali za ureditev izrednih pravnih sredstev v Zakonu o evropskem nalogu za prijetje in predajo, na podlagi katerega je bilo stališče sprejeto, veljajo tudi po uveljavitvi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije . Tudi ZSKZDČEU-1 celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe (23. člen ZSKZDČEU-1), smiselna uporaba 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ni možna. Določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti in o upravičenosti vložiti to izredno pravno sredstvo je namreč treba razlagati ozko.

Zakon ne določa pritožbene seje z udeležbo strank, kadar pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper sklep o dovolitvi predaje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika, da bi moral biti nalog dopolnjen s sodno odločbo pravosodnih organov ZR Nemčije, to je sodbo Okrajnega sodišča Calw z dne 27. 9. 2018. Celotna sodna odločba namreč po določilih ZSKZDČEU-1 ni obligatorni del naloga, le-ta pa je pomanjkljiv le, če je nepopoln v bistvenih delih (prvi odstavek 18. člena ZSKZDČEU-1). Res je, da je v nalogu izostal prepis zakonske določbe 177. člena tega zakona, vendar po presoji višjega sodišča že sam opis kaznivih dejanj, povzet v nalogu, omogoča presojo skladnosti med predpisom odreditvene države s predpisom države izvršiteljice. Že na podlagi opisa kaznivega dejanja v nalogu, je torej mogoča presoja, da je kaznivo dejanje posilstva po 177. členu Kazenskega zakonika ZR Nemčije, kaznivo tudi po domačem kazenskem zakonu, saj je inkriminirano v 170. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), torej obstoj dvojne kaznivosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Senat sodišča prve stopnje je pravilno ugotovil, da ne obstaja noben obligatorni razlog za zavrnitev predaje iz 10. člena ZSKZDČEU-1, prav tako pa tudi noben od fakultativnih razlogov za zavrnitev zahteve za predajo iz 11. člena ZSKZDČEU-1 ter da so izpolnjeni vsi pogoji za predajo zahtevane osebe, saj se predaja zahteva zaradi kazenskega pregona te osebe v Republiki Hrvaški za kaznivo dejanje, ki predstavlja kataloško kaznivo dejanje in je kaznivo tudi po slovenskem kazenskem zakoniku (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1), ni pa bilo storjeno proti Republiki Sloveniji oziroma njenemu državljanu, kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji ni zastaral, predaja zahtevane osebe pa se ne zahteva zaradi spola, rase, vere, etičnega porekla, jezika, državljanstva, političnega prepričanja oziroma spolne usmerjenosti. Pri tem je v obrazložitvi napadenega sklepa (točka 4) pravilno navedeno, da okoliščina, da je zahtevana oseba zanikala, da bi storila očitano kaznivo dejanje, ni ovira za njeno izročitev Republiki Hrvaški.