UPRS sodba in sklep U 314/2003

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo št. ... z dne 10. 12. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Tržnega inšpektorata RS, Enota A, št. ... z dne 30. 10. 2002. Organ prve stopnje je tožniku začasno prepovedal dejanje nelojalne konkurence - nadaljnjo izvedbo in reklamiranje nagradne igre za pijačo SanPellegrino z naslovom "zberi in poberi", v kateri je razpisana nagrada silvestrovanje za dve osebi v Amsterdamu vključno z izvedbo nagradnega žrebanja in podelitvijo nagrade. Hkrati je organ prve stopnje tudi določil, da je rok izvršitve odločbe naslednji dan po njenem prejemu. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da se je organ prve stopnje pri svoji odločitvi oprl na 2. odstavek in 13. alineo 3. odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju: ZVK). Tožena stranka navaja, da predvsem iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhaja, da tožnik po gostinskih lokalih reklamira nagradno igro "izberi in poberi" preko dveh različnih reklamnih materialov in sicer v obliki plakata z vsebino: "Zberi in poberi! Zanimive nagrade. SanPellegrino limonada. Zamaški nam, Happy Amsterdam vam! 10 zamaškov: kapa + pisalo + obesek za ključe; 30 zamaškov: majica + pisalo + obesek za ključe; 100 zamaškov: jakna SanPellegrino; 200 zamaškov: ročna ura. Vse informacije na reklamnem listku." Nadalje še navaja, da reklamnega listka kontroliran gostinski obrat ni imel, povprečni potrošnik pa je lahko iz navedene vsebine sklepal, da je reklamni listek kartonski trikotnik, katerega je imel gostinski lokal na posameznih mizah. Tožena stranka zavrača pritožbene navedbe tožnika, da v konkretni nagradni igri ne gre za premijski posel ter da nakup omenjene pijače ni pogoj za sodelovanje v nagradni igri. V nagradni igri z glavno nagrado "silvestrovanje v Amsterdamu" lahko sodelujejo tisti, ki tožniku pošljejo najmanj 10 zamaškov pijače SanPellegrino. Tožnikove reklamne aktivnosti je mogoče razumeti le na način, da je sodelovanje v nagradni igri pogojeno z nakupom te pijače. V kolikor tožnik ne bi imel interesa vezati nakupa te pijače na nagradno igro, bi preko reklame dal o tem jasno in nedvoumno informacijo, nasprotno pa se v reklamnih aktivnostih, ki jih tožnik izvaja poudarja ravno pogojevanje zbrati določeno število zamaškov, te pa je lahko potrošnik pridobil tako, da je kupil omenjeno pijačo. Takšno reklamiranje pa privablja k nakupu ne samo obstoječe kupce omenjene pijače, temveč tudi ostale, ki sicer tovrstne pijače ne uživajo in so se za njen nakup v tem času odločili zgolj zaradi možnosti sodelovanja v nagradnem žrebanju za atraktivno nagrado. Tožena stranka zavrača tudi pritožbeno navedbo glede vrednosti nagrad. V konkretnem primeru se vrednost glavne nagrade (silvestrovanje v Amsterdamu) giblje med 40.000 in 60.000 SIT, kar pa je bistveno več, kot je vrednost nakupa 10 stekleničk pijače. Reklamna sporočila zato vsekakor predstavljajo poskus vplivanja na potrošnikovo odločitev za nakup pijače. Tožnik je na trgu nastopal na način, ki ni lojalen, ki ima negativne posledice na odnose na trgu in zato tudi zavrača tožnikovo navedbo, da ne gre za nelojalno konkurenco. S svojim ravnanjem je povzročil škodo udeležencem na trgu predvsem potrošnikom, ki so se odločili za nakup omenjene pijače ravno zaradi reklamiranja nagradne igre, katerim so izredno naklonjeni. Še posebej, če gre za obljubljanje nagrad posebnih vrednosti kot je silvestrovanje v Amsterdamu. Takšno reklamiranje pomeni psihološki pritisk na potrošnika, ki ga odvrača od realne presoje upravičenosti nakupa. Tožena stranka še navaja, da gre v tem primeru za brezalkoholno pijačo, ki ima širok krog potrošnikov in je namenjena isti ciljni skupini, zato je treba upoštevati, da se kupci te vrste pijače hitro odločijo za tisto pijačo ponudnika, ki poleg nakupa pijače obljubi še atraktivno nagrado. Opisano ravnanje pa konkurentom lahko povzroča škodo. Organ prve stopnje je pravilno uporabil 28. člen ZVK.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Odločba organa prve stopnje je po svoji naravi začasna odredba iz katere ni razvidno do kdaj velja. V izreku odločbe organa prve stopnje ni navedbe, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, zato je imela tožnikova pritožba odložni učinek, odločba pa ni postala izvršljiva s potekom roka za pritožbo. Na te navedbe tožena stranka v izpodbijani odločbi ni odgovorila. Odločba organa prve stopnje je postala izvršljiva z vročitvijo odločbe druge stopnje na podlagi 4. točke 2. odstavka 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, vse to pa je bilo potem, ko se je nagradna igra zaključila dne 19. 12. 2002. Odločba tožene stranke je postala izvršljiva potem, ko je bila nagradna igra zaključena, zato je ni mogoče izvršiti, saj nalaga obveznost izpolnitve tožniku naslednji dan po izvršljivosti. Dejanska ali pravna neizvršljivost odločbe pa je razlog za ničnost po 3. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Hkrati tožnik navaja, da zoper njega ni začet niti pravdni niti kazenski postopek kot navaja tožena stranka, sprožen je le postopek pred Sodnikom za prekrške, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 28. členu ZVK. Nadalje navaja, da je bistveno po 3. alinei 3. odstavka 13. člena ZVK pri tem premijskem poslu to, da mora biti obljubljena nagradna posledica sklenitve kupne pogodbe. Tožnik pa je pri nagradni igri imel interes potrošnika pritegniti k zbiranju, preštevanju, klicanju na informacijski telefon in pošiljanju zamaškov pijače, vse z namenom, da se ime SanPellegrino pojavlja čim večkrat in se potrošniku trajno vtisne v spomin. Navaja, da je podaril gostinskim lokalom kartone naročene pijače in en karton pijače gratis, potrošniki pa so sodelovali tako z zamaški s podarjenih steklenic kot s klicem preko informacijskega telefona. To pa pomeni, da v obeh primerih nakup pijače ni bil pogoj za sodelovanje v nagradni igri. Organ prve stopnje pa ni ugotavljal kumulativno zahtevanih pogojev kršitve dobrih poslovnih običajev in nevarnosti povzročitve škode. Tožena stranka tudi ni odgovorila na pritožbeno navedbo, da pravni standard dobrih poslovnih običajev vsebinsko ni določen, glede nevarnosti povzročitve škode pa ni navedla konkretno kateri konkurenti bi lahko utrpeli škodo in višino te škode. Prav tako ni navedeno za katere udeležence na trgu tožena stranka smatra, da so oškodovani. Presoja dopustnosti nagrade je računska operacija o sorazmernosti vrednosti blaga in nagrade. Tožena stranka ni ocenila vrednosti za katero smatra, da občutneje presega vrednost blaga za vsako nagrado posebej. Prav tako očita toženi stranki, da ni določila vsebine pravnemu standardu "običajni potrošnik". Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke izreče za nično, podrejeno pa, da se odpravi in postopek ustavi oziroma zadeva vrne organu prve stopnje, hkrati predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila, predložila je le upravne spise.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Tožnik v tožbi opozarja, da tožena stranka ni v izpodbijani odločbi odgovorila na tožnikov ugovor, da je po svoji naravi odločba organa prve stopnje začasna odredba, iz katere ni razvidno do kdaj velja. Tožnik opozarja tudi na 5. odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Iz pritožbe tožnika v upravnem spisu izhaja, da je ta pritožbeni ugovor tožnik uveljavil v svoji pritožbi, tožena stranka pa nanj ni odgovorila in zavzela svojega stališča v izpodbijani odločbi.

Organ prve stopnje je odločal na podlagi 13. in 28. člena ZVK. Na podlagi 2. alinee 2. odstavka 28. člena ZVK lahko organ tržne inšpekcije na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepove dejanje, za katerega je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen). Organ prve stopnje je pod točko 1 svoje odločbe izrekel, da se začasno prepove dejanje nelojalne konkurence tožniku, pod točko 2 pa, da mora tožnik izpolniti obveznost naslednji dan po izvršljivosti odločbe. Organ prve stopnje pa za svojo odločitev v točki 2 izreka ni imel opore niti v določilih ZVK niti ZUP. Na podlagi 5. odstavka 213. člena ZUP mora biti navedeno v izreku, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, kadar je to predpisano. V 2. odstavku 282. člena ZUP pa je določeno, kdaj postane odločba prve stopnje izvršljiva. Po presoji sodišča je pravilno opozorilo tožnika v tožbi, da organ prve stopnje ni imel podlage za odločitev, ki jo je sprejel v 2. točki izreka, to je, da mora izpolniti obveznost odločbe naslednji dan po izvršljivosti odločbe. Takšen izrek je v nasprotju z 2. odstavkom 282. in 213. člena ZUP. V materialnem predpisu, to je v določilih ZVK namreč ni podlage, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ker je v 28. členu ZVK določeno le, da se le začasno prepove dejanje, za katerega je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja. Ker materialni zakon ne daje podlage za odločitev kot jo je sprejel organ prve stopnje v 2. točki izpodbijane odločbe in tožena stranka pri tem ni odgovorila na pritožbeno navedbo v tej smeri, tožnik utemeljeno opozarja v tožbi, da je prišlo do bistvene kršitve določb ZUP. V ponovljenem postopku je upravni organ vezan na to mnenje oziroma stališče sodišča.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker se v postopku pred izdajo upravnega akta tožene stranke ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

K 2. točki izreka:

Tožnik predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. V tem upravnem sporu je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta tožene stranke, zato na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.