UPRS sodba in sklep U 2060/2004

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva CC in DD za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Toženec je z izpodbijano odločbo odpravil sklep Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 30. 6. 2004 (zadevo pa vrnil v ponovni postopek), s katerim je bilo odločeno, da se vloga prizadetih strank v tem postopku DD in CC, ... cesta št. ..., A, z dne 21. 6. 2004, za vročitev kopije gradbenega dovoljenja, št. ... z dne 10. 6. 2004, ki je bilo izdano tožniku za gradnjo tam navedenih objektov, zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom vlogo prizadetih strank zavrnil, ker je, kot ugotavlja v obrazložitvi sklepa, z gotovostjo ugotovil, da stranki nista v vplivnem območju nameravane gradnje, zato je stopnja verjetnosti izkazovanja njune pravne koristi zelo majhna ali pa je sploh ni. Nasprotno od prvostopnega organa pa toženec meni, da le na podlagi spisnih podatkov in navedb pritožnikov v tej zadevi ni mogoče zaključiti, da pritožnika nista izkazala pravne koristi, še posebej, ker v vlogi za vročitev kopije zadevnega gradbenega dovoljenja navajata, da bo nameravana gradnja vplivala na kvaliteto njunega življenja, zato bosta tudi dala izdelati študijo vplivnega območja, iz tega razloga pa tudi prosita za podatke o predlagani gradnji. Sporno gradbeno dovoljenje je bilo 10. 6. 2004 izdano investitorju družbi EEE d.o.o. za gradnjo štirih manj zahtevnih stanovanjskih objektov na zemljišču s parc. št. ..., ... in ... k.o. F. Pritožnika sta se zoper to dovoljenje pritožila, k pritožbi z dne 9. 7. 2004 zoper izpodbijani sklep pa sta priložila tudi študijo vplivnih območij izdelovalca GGG z.o.o. z dne 5. 7. 2004. V pritožbi se sklicujeta na določbo 3. odstavka 70. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki med drugim določa, da je v primeru, če oseba meni, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno, treba k pritožbi oziroma predlogu za obnovo postopka predložiti ekspertno mnenje, ki to trditev potrjuje. Kot torej izhaja iz pritožbenih spisov, je bila vloga pritožnikov z dne 21. 6. 2004, v kateri sta navedla, da bosta naknadno predložila prikaz vplivnega območja, vložena v predpisanem petnajstdnevnem roku. Toženec ob tem tudi ugotavlja, da sta pritožnika že v vlogi smiselno ugotavljala, da je vplivno območje predvidenega objekta prikazano napačno, kar sta naknadno tudi želela dokazati in sta v ta namen k pritožbi tudi priložila omenjeno ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da se obseg vplivnega območja razlikuje od prikazanega v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Na podlagi takega dejanskega stanja bi moral po mnenju toženca prvostopni organ postopati po določbi 3. odstavka 70. člena ZGO-1 in ne po določbi 82. člena ZUP, saj materialni predpis, torej ZGO-1, predpisuje prav takšno situacijo kot razlog za možnost udeležbe v postopku. Ker organ prve stopnje v obravnavanem primeru ni postopal na navedeni način, je bistveno kršil postopkovna pravila, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti. V ponovnem postopku bo treba vlogo pritožnikov obravnavati kot pritožbo oziroma kot predlog za obnovo postopka odvisno od tega, ali je HHH d.d., A, v tem postopku stranka ali zgolj soglasodajalec, saj o tej okoliščini med predloženimi upravnimi spisi ni podatkov.

Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja in med drugim navaja, da je slednji v obravnavanem primeru nepravilno uporabil določbo 3. odstavka 70. člena ZGO-1. Bistvena okoliščina v tem postopku namreč je, da sta prizadeti stranki lastnika zemljiške parcele št. ... k.o. F, ki se prometno navezuje na ... cesto in ne na ... ulico. V obrazložitvi odločbe je toženec ugotovil, da sta prizadeti stranki v roku 15 dni od napovedi v pritožbi, da bosta predložila ekspertno mnenje glede vplivnega območja, to tudi storili in zaključil, da bi bilo zaradi tega treba pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Toženec v obrazložitvi svoje odločbe še ugotavlja, da iz predložene ekspertize izhaja, da se vplivno območje razlikuje od v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazanega vplivnega območja. Vendar pa si toženec po mnenju tožnika nepravilno razlaga materialni predpis, ki v 3. odstavku 70. člena ZGO-1 določa, da mora stranka z ekspertnim mnenjem dokazati, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno, vendar le v obsegu, ki se nanaša na njene pravice in pravne koristi. Po mnenju tožnika ne zadostuje, da stranka le vloži ekspertno mnenje, temveč mora iz vsebine ekspertnega mnenja izhajati, da je vplivno območje takšno, da posega v pravice in pravne koristi oseb, ki dokazujejo, da bi se zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi morale udeleževati postopka. Prizadeti stranki sta v postopku predložili študijo vplivnih območij, ki jo je izdelala GGG d.o.o. dne 5. 7. 2004. Navedeno študijo sta prizadeti stranki predložili organu prve stopnje po preteku z zakonom določenega 15-dnevnega roka. Rok 15 dni je po mnenju tožnika določen kot prekluziven rok, kar pomeni, da prizadeti stranki nista opravičili predloga za obnovo postopka, medtem ko predložena študija vplivnih območij tudi po vsebini ne dokazuje, da je vplivno območje predvidenih objektov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno. Zgolj izjava avtorja študije, ki ne temelji na predpisih, ki strokovno urejajo in določajo elemente za določitev vplivnega območja, seveda ne zadostuje. V dikciji 3. odstavka 70. člena ZGO-1 je jasno zapisano, da mora pritožnik oziroma vlagatelj predloga za obnovo postopka dokazati, da bi mu upravni organ moral priznati status stranskega udeleženca, ker investitor z vplivnim območjem predvidenih objektov posega v njegove pravice oziroma pravne koristi. Iz predložene študije vplivnih območij, ki sta jo kot dokaz za vplivno območje v postopku predložili prizadeti stranki, pa ne izhaja, na podlagi katerih predpisov oziroma strokovnih pravil je vplivno območje osončenja takšno, kot izhaja iz skice "vpliv sence na sosednje parcele in objekte". Ker pa v času vodenja postopka obnove predmetnega gradbenega dovoljenja ni bilo niti pravne niti dejanske podlage za ugotavljanje osončenja izven določil ZGO-1, očitno iz navedenega razloga tudi študija, ki sta jo v postopku predložili prizadeti stranki, ne vsebuje nobenih materialnih predpisov, s katerimi bi avtor študije utemeljil priložene skice. Predpis, ki se trenutno uporablja v zvezi z oceno pričakovanih vplivov objekta na okolico v zvezi s higiensko in zdravstveno zaščito, je tako ZGO-1 in Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji. Izvajanje slednjega pa ni možno, dokler ne bo sprejet poseben tehnični predpis za to področje. Po mnenju tožnika si prizadeti stranki tudi napačno razlagata 2. točko 2. odstavka 62. člena ZGO-1, ki določa, da so stranke v postopku tudi lastniki zemljišč izven gradbene parcele, na katerih je predvidena dovozna cesta in na katerih so predvideni komunalni priključki, prikazani v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Dovozno cesto za potrebe predvidene gradnje je investitor predvidel izključno po svoji gradbeni parceli, kot nesporno izhaja iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Predvidena dovozna cesta poteka namreč po skrajnem robu gradbene parcele investitorja ob meji z lastniki JV gradbenih parcel, med katere pa prizadeti stranki ne spadata. Obstoječa trasa ... ulice je namreč v lasti investitorja približno do polovice cestišča, druga polovica pa je v lasti lastnikov JV gradbenih parcel. Sicer pa prizadeti stranki niti ne zatrjujeta, da sta solastnika obstoječe trase ... ulice. To pa pomeni, da z dovozno cesto po ... ulici nikakor ne morejo biti prizadete njune pravice oziroma pravne koristi. Prav tako se tudi komunalni priključki za potrebe predvidene gradnje nahajajo na gradbeni parceli investitorja. Edini komunalni vod, ki poteka po sredini obstoječe trase ... ulice, je plinovod, ki je v lasti Javnega podjetja JJJ, kot to izhaja iz priložene pogodbe z dne 9. 9. 2004 oziroma 20. 9. 2004. Iz pogodbe tudi izhaja, da navedeni plinovod ne poteka po parceli prizadetih strank. Prizadeti stranki sta lastnika parcele št. ... k.o. F in imata dostop na svojo gradbeno parcelo s ... ceste, v katero pa investitor z ničemer ne posega. Tožnik v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeti stranki v tem postopku CC in DD, ... cesta št. ..., A, v odgovoru na tožbo med drugim navajata, da toženec v postopku ni napačno uporabil določbe 70. člena ZGO-1, kot mu to očita tožnik, saj je treba pritožbi oziroma predlogu za obnovo postopka najkasneje v roku 15 dni po vloženi vlogi pristojnemu organu za gradbene zadeve predložiti ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno. To sta prizadeti stranki tudi storili, saj je bila pritožba z dne 21. 6. 2004 dopolnjena z ekspertnim mnenjem, iz katerega izhaja, da je vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno, poleg tega je tožnik upravnemu organu napačno prikazal celo vrsto relevantnih okoliščin. Kot sledi iz študije družbe GGG z.o.o., se te okoliščine (med drugim) nanašajo vsaj na: dovozno pot, na instalacijske vode, zlasti na plinovod, vpliv sence oziroma problem osončenja itd. Prizadeti stranki sta pritožbo dopolnili tudi z izračunom zadostnega števila parkirišč in obramenitve dovozne poti - z ... ulice. Kot izhaja iz izračuna dr. KK z ... inštituta Fakultete za ... Univerze v A, bi bilo potrebnih od 100 do 115 parkirnih mest, medtem ko je po projektni dokumentaciji predvidenih le 94 parkirišč. Posledično to pomeni, da bodo bodoči stanovalci morali parkirati svoja vozila pred hišami prizadetih strank in ostalih sosedov. Takšna gradnja je seveda nedopustna. Prizadeti stranki v nadaljevanju navajata, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo, ki je v izrecnem nasprotju z Odlokom o sprejemu prostorsko ureditvenih pogojev za plansko celoto V 1 L. Območje morfološke enote ... je namreč območje, predvideno za stanovanjsko gradnjo in spremljajoče dejavnosti, konkretneje za enodružinske hiše in so dopustne gradnje prosto stoječih oziroma vrstnih atrijskih hiš. Izjemoma so dopustne gradnje večstanovanjskih objektov, pod pogojem, da je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje, kot so: število parkirnih mest, zelene površine, otroška igrišča, svetlobno tehnične pogoje in podobno. Prizadeti stranki pa ocenjujeta, da ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, že zaradi pogoja zadostnega števila parkirnih mest ne. Prizadeti stranki še ugotavljata, da je zaradi barjanskega in močvirnega terena na tem območju in zaradi tako velike gradnje moč pričakovati tudi posedanje terena, nastajanje razpok v terenu in tudi v sosednjih stavbah. Študije posledic gradnje pa tožnikom niso bile posredovane in s posledicami niso seznanjeni. Prizadeti stranki ocenjujeta, da bo tako velik objekt (ki je v tem okolju nekaj neobičajnega) lahko prinesel obilo poškodb objektom soseske že pri zabijanju pilotov, še več pa kasneje, saj gre za daleč največji objekt, ki je netipičen za sosesko. Da gradnja posega v pravne interese prizadetih strank, je izrecno priznal celo tožnik sam, ko je z njimi sklenil pisni dogovor z dne 1. 10. 2004. Prizadeti stranki ob tem poudarjata, da sta ekspertno mnenje pridobili, ne da bi jima upravni organ prve stopnje omogočil vpogled v spisno dokumentacijo in projekte, na podlagi katere bi lahko ustrezna ekspertiza sploh nastala. Tožnik sicer zatrjuje, da naj bi prizadeti stranki morali izkazati in materialnopravno utemeljiti celo vrsto okoliščin, ki se nanašajo na gradnjo predvidenih objektov, in svoj pravni interes obširno, vsebinsko utemeljiti, pri tem pa pozablja, da prizadeti stranki podatkov o predvideni gradnji sploh nista mogli pridobiti. Po pravnem razumevanju zakonskih določb s strani tožnika bi bili tako določbi 2. odstavka 229. člena ZUP in 2. odstavka 70. člena ZGO odvečni, saj nobena od strank ne bi mogla nikoli izkazati pravnega interesa niti vstopiti v postopek, če ne bi imela možnosti vpogleda v upravne spise. Takšna interpretacija citiranih določb, kot jih skuša prikazati tožnik, je v nasprotju tako z dobesedno kot s sistematično in teleološko razlago citiranih zakonskih določb. Tožnik svoje razumevanje pravnega reda glede ureditve vpliva osončenja na sosednje parcele očitno razume tako, da materialnega predpisa, ki naj bi edini to področje urejal, sploh ni moč izvajati, ker ni posebnih tehničnih predpisov za to področje. Če je temu tako, po stališču tožnika zaradi vprašanja osončenja svojega pravnega interesa prizadeta stranka sploh ne bi mogla izkazati še ob tako veliki stavbi, ki bi osenčila cela naselje. V zvezi z ugovori tožnika glede dostopne ceste prizadeti stranki navajata, da je obstoječa cesta v lasti lastnikov parcel ob ... ulici, prizadeti stranki pa to cesto tudi uporabljata. Ne glede na to, tožnik očitno sam priznava, da so iz postopka pridobitve gradbenega dovoljenja bili izločeni ostali solastniki parcel, po katerih je predvidena dovozna pot, ki bi torej skladno z določbo 62. člena ZGO morali biti stranke v postopku. Prizadeti stranki v zvezi z navedenim sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v podatke iz predloženih upravnih spisov je sodišče v mejah tožbenih ugovorov presodilo, da je tožba neutemeljena. Toženec je v zadevi pravilno ugotovil dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialno pravo, ki ga v izpodbijani odločbi tudi citira. Hkrati je navedel pravilne razloge, na podlagi katerih je ugodil pritožbi prizadetih strank. Sodišče s temi razlogi soglaša in se nanje sklicuje ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), v zvezi s tožbo pa še dodaja:

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je za odločitev v tem upravnem sporu pomemben predvsem odgovor na vprašanje, ali sta bili prizadeti stranki v upravnem postopku na prvi stopnji, glede na okoliščine primera, upravičeni zahtevati vročitev spornega gradbenega dovoljenja ter pregledovati in prepisovati upravne spise v sporni zadevi ali ne. Za odločanje o tem procesnem vprašanju pa se uporabljajo določbe ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), če ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02, 97/03 in 47/04) ne določa drugače. Iz sklepa organa prve stopnje je razvidno, da je ta svojo odločitev oprl na določbo 82. člena ZUP, pa kateri imajo stranke pravico pregledovati spise zadeve in jih na svoje stroške prepisati ali preslikati, če verjetno izkažejo, da imajo od tega pravno korist. Podatki v zadevi kažejo, da sta prizadeti stranki z isto vlogo od organa prve stopnje poleg podatkov zahtevali tudi vročitev kopije spornega gradbenega dovoljenja, za kar sta nedvomno imeli podlago v določbi 2. odstavku 229. člena ZUP. Za izročitev kopije spornega upravnega dovoljenja in za zahtevo za pregled in prepis upravnih spisov torej zadošča že verjetno izkazana pravna korist (1. odstavek 229. in 82. člen ZUP). Navedeno torej v spornem primeru pomeni, da ugotavljanje verjetnosti pravnega interesa ni vezano na izvajanje dokazov v smislu določil ZUP (167. in naslednji členi ZUP), kot to v sklepu z dne 30. 6. 2004 zmotno zatrjuje organ prve stopnje. V obrazložitvi sklepa namreč navaja, "da je upravni organ pri razčiščevanju dejanskega stanja in ob vpogledu v spisno dokumentacijo zahtevanega gradbenega dovoljenja z gotovostjo ugotovil, da stranki nista v vplivnem območju nameravane gradnje, zato je stopnja verjetnosti izkazovanja njune pravne koristi zelo majhna ali pa je sploh ni. Stranki svojih navedb v vlogi nista z ničemer dokazali, vse njune navedbe temeljijo na negotovih domnevah prihodnosti, ki pa niso neposredno oprte na zakon ali drug predpis, tako kot to določa zakon."

Iz navedenega tako izhaja, da se je organ prve stopnje v obravnavanem primeru pri preizkusu vloge prizadetih strank spustil v presojo tega, ali sta prizadeti stranki na vplivnem območju predvidenega objekta v smislu 64. člena ZGO-1 ali ne. To pa pomeni, da je presojal stvari, za katere ni strokovno usposobljen, temveč je lahko taka presoja prepuščena le pravni ali fizični osebi, ki ima v skladu s predpisi o varstvu okolja pridobljeno pooblastilo za izdelavo poročil o vplivih na okolje (1. odstavek 64. člena ZGO-1). To pa hkrati pomeni tudi, da je organ prve stopnje zahtevek prizadetih strank, da sodelujeta v postopku za izdajo spornega upravnega dovoljenja, zavrnil prej, preden jima je sploh omogočil pridobiti ustrezne podatke, potrebne za pripravo ekspertnega mnenja. Šele s tem mnenjem bi prizadeti stranki lahko dokazovali, da je vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega pristojni organ določi stranke v postopku, prikazano napačno. Takšna razlaga določb 82. člena ZUP v tem konkretnem primeru je tudi po presoji sodišča v nasprotju z ZGO-1, kot je to pravilno ugotovil že toženec. Dejstvo namreč je, da iz določb ZGO-1, ki se nanašajo na udeležbo ostalih strank v postopku (strank, ki niso investitorji), izhaja, da so ti tudi sicer v manj ugodnem položaju kot investitorji, saj morajo status stranke v gradbenem postopku vselej izkazati z zahtevnejšim dokazom glede obsega vplivnega območja, kot ga mora predložiti investitor. Vplivno območje kot sestavino projekta iz 5. točke 2. odstavka 58. člena ZGO-1 določa projektant, medtem ko se od subjekta iz 64. člena navedenega zakona zahteva izvedeniško mnenje posebej kvalificiranih oseb, to je subjektov, ki so pooblaščeni za izdelavo poročil o vplivih na okolje. Število teh subjektov pa je v Republiki Slovenijo nedvomno bolj omejeno kot število projektantov. Iz navedenih razlogov je zato treba po presoji sodišča določbo 82. člena ZUP razlagati v korist osebe, ki želi pridobiti ekspertno mnenje. Po vpogledu v vlogo prizadetih strank z dne 21. 6. 2004 tudi sodišče ugotavlja, da je njuna vloga in navedbe v njej zadostna podlaga, da se jima omogoči vpogled in preslikavo upravnih spisov, vključno z izročitvijo kopije spornega upravnega dovoljenja (82. in 229. člen ZUP).

Tožnik se moti, ko v tožbi navaja, da sta prizadeti stranki predložili organu prve stopnje ekspertno mnenje po preteku z zakonom določenega 15 dnevnega roka. Rok 15 dni naj bi bil po mnenju tožnika prekluziven rok, kar naj bi pomenilo, da prizadeti stranki v obravnavanem primeru nista bili opravičeni predlagati obnove postopka. Tudi predložena študija vplivnih območij po vsebini naj ne bi dokazovala, da je vplivno območje predvidenih objektov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno. Po določbi 3. odstavka 70. člena ZGO-1 je dolžna oseba, ki meni, da je vplivno območje prikazano napačno, k pritožbi oziroma predlogu za obnovo postopka najpozneje v 15 dneh po vloženi vlogi pristojnemu organu predložiti ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno. Za obravnavani primer to pomeni, da je bilo ekspertno mnenje, ki je bilo priloženo k pritožbi z dne 8. 7. 2004, vloženo pravočasno, kot to pravilno ugotavlja tudi toženec. Ne glede na navedeno pa v obravnavanem primeru ni mogoče mimo tega, da določbi 3. in 4. odstavka 70. člena ZGO-1 predstavljata omejevanje možnosti uveljavljanja pravice do pravnega sredstva, ki je stranki zagotovljeno s 25. členom Ustave RS, zato je treba določbe o roku, v katerem je stranka dolžna predložiti zahtevano dokazilo, razlagati v korist stranke. To po mnenju sodišča pomeni, da rok 15 dni lahko učinkuje od takrat, ko je bila stranka, ki zahtevanega izvedeniškega mnenja ni priložila k vlogi, na to pomanjkljivost in njeno pravno posledico posebej opozorjena po določbah 67. člena ZUP. Ker sta po mnenju sodišča roka v 3. in 4. odstavku 70. člena ZGO-1 procesna roka, to pomeni, da bi lahko stranka v primeru utemeljene zamude zahtevala celo vrnitev v prejšnje stanje (103. do 108. člen ZUP).

Na odločitev tudi ne more vplivati pavšalen ugovor tožnika, da študija vplivnih območij tudi po vsebini ne dokazuje, da je vplivno območje predvidenih objektov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno. Ni namreč pomemben naslov študije, kot bi to lahko izhajalo iz tožbenih ugovorov, pač pa je pomembno to, da predložena študija izkazuje, da bodo sporni objekti imeli vpliv na bivalne pogoje v neposredni soseščini, torej tudi na bivalne pogoje prizadetih strank in v posledici tega tudi na njune pravne koristi, ki jih varujeta v tem postopku. Še zlasti navedeno velja, če držijo njune navedbe, ki jih navajata v odgovoru na tožbo. Sicer pa se bo vprašanje, v kakšnem obsegu so prizadete njune pravne koristi, razčiščevalo v ponovnem postopku na prvi stopnji, če bo treba tudi z dodatnimi dokazi, kar velja tudi za vprašanje glede osončenja. Tožnik tudi nima prav, ko v tožbi navaja, da iz predložene študije vplivnih območij, ki sta jo kot dokaz predložili prizadeti stranki, ne izhaja, na podlagi katerih predpisov oziroma strokovnih pravil je vplivno območje glede osončenja določeno, saj v času vodenja postopka za to ni bilo pravne podlage. Ob navedenem vprašanju tožnika se sodišču postavlja vprašanje, če bi navedena trditev držala, pa ne drži, kako je bilo potem vplivno območje določeno v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za potrebe spornega posega v prostor, pri katerem se vpliv konča na posestni meji.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Druga točka izreka je utemeljena v določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta.