70. člen ZGO-1-UPB1

Upravna enota ob izdaji gradbenega dovoljenja ni ravnala v nasprotju s profesionalnimi standardi uradniške službe, čeprav ni uporabila standarda SIST ISO 9836. Ni namreč postopala samovoljno ali neutemeljeno odstopila od tedaj uveljavljene prakse, ko je pri presojanju pogojev iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 sledila strokovni rešitvi v PGD in na podlagi te preverila, ali je pozidanost ustrezna glede na zahteve prostorskega akta.

Vprašanje, ki ga revident izpostavlja, se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša le na razlago pojma objekt po tretjem odstavku 70. člena ZGO-1, ki pa je jasno določen v 1. točki 2. člena ZGO-1, zato izpostavljeno vprašanje glede na vsebino obravnavane zadeve ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Za uspešno uveljavljanje neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje bi moral revident glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi četrtega odstavka 367. b člena ZPP predložiti kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, česar pa ni storil. Presoja zelo hudih posledic sploh ni mogoča, če revident zgolj navaja, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča zanj zelo hude posledice, ker mu je z izpodbijano sodbo dejansko onemogočena gradnja družinske hiše na njegovem zemljišču, pri tem pa zatrjevanih posledic ne izkaže.

V primeru, ko oseba, ki ni imela možnosti udeležbe v postopku kot stranski udeleženec, meni, da vplivno območje ni bilo pravilno določeno, lahko v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZGO-1 predlaga obnovo postopka. Svoji vlogi pristojnemu upravnemu organu mora priložiti ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno.

Investitorji so vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložili v času, ko so se še uporabljale določbe, veljavne pred novelo ZGO-1B, za vplivno območje ni mogoče uporabiti določb 49.a člena novele ZGO-1. Ministrstvo bi moralo tožničin predlog za obnovo postopka obravnavati na podlagi 3.odstavka 70. člena ZGO-1 in tožnici dati možnost dokazati, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno. Po ustaljeni upravno sodni praksi in tudi pravni teoriji se določilo 3. odstavka 70. člena ZGO-1 z namenom zavarovanja pravic in sodelovanja strank v postopku lahko razlaga le tako, da pristojni organ predloga za obnovo postopka, ki mu ni predloženo ekspertno mnenje, po preteku roka 15-dnevnega roka ne sme zavreči, temveč mora stranko v skladu z določili 67. člena ZUP, ki velja za nepopolne vloge, pozvati, da predloži ustrezno ekspertno mnenje. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je bil izdan na podlagi pooblastila iz 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Pri vprašanju, ali je določen podzakonski akt nezakonit, gre za presojo, ali je bil izdan v skladu z zakonskim pooblastilom, na podlagi katerega je izdan, zato nezakonit

Zgolj dejstvo, da je tožnik isto strokovno mnenje predložil v predhodnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo strojne lope, samo po sebi ni zadosten razlog za zavrženje tožnikovega predloga, saj je bistvena vsebina mnenja ugotovitev, ali so bili pri prikazu vplivnega območja v njem tudi za ta postopek upoštevani relevantni viri hrupa.

V obravnavnem primeru obstoj obnovitvenega razloga po določbi 9. točke 260. člena ZUP oz. pravni interes predlagateljev obnove temelji na določbi 1. točke drugega odstavka 62. člena v povezavi z določbo tretjega odstavka 70. člena ZGO-1, veljavnih v času vložitve predloga za obnovo postopka. Po citiranih določbah je lahko oseba, ki ni imela možnosti udeležbe v postopku kot stranski udeleženec, predlagala obnovo postopka le ob pogoju, če je menila, da je vplivno območje objekta prikazano napačno in če je najpozneje v 15 dneh po vloženi vlogi, pristojnemu upravnemu organu priložila tudi ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno.

Zgolj splošno zatrjevanje tožeče stranke, da so lahko iz medijev izvedele, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje izdano, ni zadosten dokaz za to, da so prizadete stranke izvedele za izdajo gradbenega dovoljenja pred tem, ko je investitor pričel z deli na gradbišču. Petnajstdnevni rok za predložitev ekspertnega mnenja učinkuje od takrat, ko je bila stranka, ki zahtevanega izvedeniškega mnenja ni priložila k vlogi, na to pomanjkljivost in njeno pravno posledico posebej opozorjena po določbah 67. člena ZUP.

Tožeča stranka ni bila vključena v postopek izdaje gradbenega dovoljenja zato, ker se njene nepremičnine ne nahajajo v vplivnem območju gradnje. Tožeča stranka pa svoje vloge ni dopolnila z ekspertnim mnenjem, iz katerega bi bilo razvidno, da je vplivno območje objekta prikazano napačno.

Ker iz ekspertnega mnenja, ki ga je pritožbi v upravnem postopku priložila prizadeta stranka, izhaja, da je vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno, je odločitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je prizadeta stranka upravičena sodelovati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi tretjega odstavka 70. v zvezi s 1. točko drugega odstavka 62. člena ZGO-1, pravilna in zakonita. Če iz obrazložitve gradbenega dovoljenja ne izhaja, da so bili presojani vsi vplivi na okolje, in zato ni mogoče ugotoviti, ali je predvidena gradnja skladna s PUP, se tako gradbeno dovoljenje odpravi.

Po ustavljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Pomembno pravno vprašanje je treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Po ustavljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo, ne šteje za pomembno pravno vprašanje.

Ker tožnik ni bil stranka oziroma stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njegovo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

Soglasje, podano v teku upravnega postopka, je že iz razloga pravne varnosti strank v postopku možno preklicati le do izdaje odločbe na prvi stopnji.

Da lahko upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja presoja vpliv objekta na sosednjo nepremičnino, mora biti ta nepremičnina v vplivnem območju objekta, za katerega se zahteva izdaja gradbenega dovoljenja.

Za določitev strank in stranskega udeleženca se v obravnavanem primeru uporablja ZGO-1 kot specialni predpis, ki za področje gradenj določa, kdo ima pravico udeleževati se postopka.

Ker tožnica ni predložila ekspertnega mnenja, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno, je prvostopni upravni organ njeno pritožbo pravilno zavrgel na podlagi prvega odstavka 240. člena ZUP in je ni štel za stransko udeleženko v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Pri presoji tega, ali je v spornem primeru podan obnovitveni razlog po določbi 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, je torej treba najprej oceniti, ali je izkazano (1. odstavek 43. člena ZUP-UPB1), da gre pri predlagateljicah obnove postopka za osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, katerega obnovo so zahtevale kot stranske udeleženke. Odgovor na navedeno vprašanje daje 4. odstavek 70. člena ZGO-1, ki določa, da lahko oseba, ki ni imela možnosti udeležbe v postopku kot stranski udeleženec predlaga obnovo postopka le ob pogoju, če pristojnemu upravnemu organu predloži ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je predvidena gradnja v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom, v konkretnem primeru torej s PUP. Ker sta prizadeti stranki tako mnenje predložili, iz njega pa izhaja, da je predvidena gradnja v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, je to že zadosten razlog, da se prizadetima strankama omogoči sodelovanje v gradbenem postopku.

V konkretnem primeru je tožeča stranka lahko sodelovala v postopku oziroma je v tem postopku celo morala sodelovati kot soglasodajalec, zato ne gre za primer iz 3. odstavka 70. člena ZGO-1. Vplivno območje po ugotovitvi sodišča v konkretnem primeru sploh ni sporno. Neustreznega reagiranja na posege v javno pot ob določitvi projektnih pogojev (in kasneje ob izdanem soglasju), pa tožeča stranka ne more popravljati v pritožbenem postopku. ZGO-1 sicer nima posebnih določb, v kakšnem roku je možno že dano soglasje preklicati, je pa tudi po mnenju sodišča to najdalj do izdaje odločbe na prvi stopnji.

Iz določb ZGO-1, ki se nanašajo na udeležbo stranskih udeležencev v postopku, izhaja, da so ti v manj ugodnem položaju kot investitorji, saj morajo okoliščino, da jim gre status stranskega udeleženca, izkazati z zahtevnejšim dokazom glede obsega vplivnega območja, kot ga mora predložiti investitor. Iz navedenih razlogov je treba določbo 82. člena ZUP razlagati v korist osebe, ki želi pridobiti ekspertno mnenje. Po vpogledu v vlogo prizadetih strank tudi sodišče ugotavlja, da so navedbe v njej zadostna podlaga, da se jima omogoči vpogled in preslikavo upravnih spisov, vključno z izročitvijo kopije spornega upravnega dovoljenja (82. in 229. člen ZUP). Ne more biti sporno, da se šele na podlagi podatkov o pogojih predvidene gradnje lahko pripravi ekspertno mnenje po vsebini in v roku, kot je to določeno v 3. odstavku 70. člena ZGO-1. Roka iz 3. in 4. odstavka 70. člena ZGO-1 pa po mnenju sodišča nista prekluzivna roka, kot to zmotno zatrjuje tožnik, temveč učinkujeta od tedaj, ko je bila oseba, ki ekspertnega menja ni predložila k vlogi, na to pomanjkljivost in njeno pravno posledico posebej opozorjena po določbah 67. člena ZUP.