UPRS sodba U 2302/2006

Tožba se zavrne.

:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo št. ... z dne 1. 9. 2004, s katero je Upravna enota A. zavrnila zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana. V obrazložitvi ugotavlja, da je prvostopni organ postopek vodil pravilno, odločitev pa je pravilna in ob ugotovljenem dejanskem stanju skladna z določbami 1., 2. in 2.a člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95, 108/99, 76/03, v nadaljevanju: ZVV). Tožeča stranka v postopku pred organom prve stopnje ni predložila javne listine, ki bi potrjevala njeno sodelovanje v obrambi RS v času agresije. Zahtevku je predložila zavrnilno odločbo Ministrstva za obrambo. Na tej podlagi pa tožnice ni mogoče vpisati v evidenco vojnih veteranov. Tudi na podlagi drugih v postopku izvedenih dokazov (izpovedb zaslišanih prič in predloženih listin) ni mogoče zaključiti, da so izpolnjeni pogoji za vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana. Nesporno je bilo sicer ugotovljeno, da je tožnica v času agresije na RS delala kot referentka na občinski upravi Občine A. ter opravljala pomembne naloge. Vendar ji ZVV zaradi opravljanja nalog, ki jih ni opravljala kot pripadnica enot po 2. ali 2.a členu ZVV, ne zagotavlja posebnega varstva. Ne strinja se s pritožbenim stališčem, da podlago za priznanje statusa predstavlja 1. člen ZVV. Gre za temeljno določbo, iz katere izhaja namen zakonodajalca, ki določa vsebino zakona in splošne pogoje, veljavne za vse nadaljnje zakonske določbe. V nadaljnjih členih pa zakon taksativno določa enote, katerih pripadnike je možno šteti za vojne veterane. S tem je izkazan tudi namen zakonodajalca, da statusa in pravic vojnega veterana ne zagotovi vsem državljanom, ki so opravljali dolžnosti pri obrambi in zaščiti v času agresije na RS, temveč je zakonodajalec v pravno varstvo zajel le pripadnike obrambnih sil oziroma pripadnike enot, ki so opravljale vojaško dolžnost, ki se je izvrševala v oboroženih silah, v določenih enotah organov za notranje zadeve in enotah za zveze republike in občine, kot izhaja iz 2. in 2.a člena ZVV. Za priznanje statusa morajo torej biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, tako pogoji iz 1. člena, kot tudi pogoji iz 2. ali 2.a člena ZVV, torej, da je bil upravičenec pripadnik ene izmed navedenih enot in je hkrati v navedenem obdobju opravljal dolžnosti pri obrambi RS. Dokaze, ki jih tožnica prilaga šele pritožbi, tožena stranka zavrne s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/00, v nadaljevanju: ZUP), ker bi jih lahko predložila že v postopku na prvi stopnji. Obrazložitev, da dokumentov ni predložila že v postopku pred izdajo prvostopne odločbe, ker se ji je zdelo nesmiselno dokazovati nekaj, kar je že na začetku obsojeno na zavrnitev, pa po presoji tožene stranke nepredložitve dokumentov v postopku na prvi stopnji ne opravičuje.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Z odločitvijo ne strinja, ker tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 110/2003-UPB), čeprav je prvostopna odločba izdana na tej pravni podlagi. Na rešitev pritožbe je, kljub zakonsko določenemu roku za izdajo odločbe, čakala 2 leti. Tožena stranka pri reševanju pritožbe ni upoštevala dokazov, ki jih je tožnica predložila v pritožbenem postopku. Po določbi 3. odstavka 238. člena ZUP lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. V času reševanja pritožbe je bil sprejet nov Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06), ki je bolj podrobno opredelil osebe, ki jim status pripada. Tožena stranka bi ta zakon lahko upoštevala in skladno z 251. členom ZUP prvostopno odločbo odpravila in zadevo rešila sama. Meni, da bi ji po določbah novega zakona status pripadal kot osebi iz 7. alinee, točke b (2. člena). Odločitev temelji na napačni uporabi ZVV, ker bi tožnici status moral biti priznan že po določbi 1. člena. Javne listine, ki bi potrjevala njeno sodelovanje pri obrambi RS v času agresije na RS, ni mogla predložiti. Evidenc na takratnem vojnem odseku niso vodili, zaupne dokumente pa so na žalost na njenem oddelku oziroma sekretariatu na Občini A. po navodilih takratnega Oddelka za obrambo in TO uničili. Na tej podlagi sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke razveljavi (pravilno: odpravi) ter ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana na podlagi Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06), in da se ji zato ta pravica prizna od prvega naslednjega v mesecu po vložitvi prvotne zahteve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije svoje udeležbe v postopku kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo.

Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji skladno z določbo 1. odstavka 59. člena v zvezi s prehodno določbo 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe svojo odločitev utemeljuje tožena stranka, kot tudi z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Odločitev temelji na ZVV, kot je veljal v času odločanja pred organom prve stopnje. Dejstvo, da se tožena stranka pri svoji odločitvi ne sklicuje na uradno prečiščeno besedilo zakona, objavljeno v Uradnem listu RS, številka 110/03, ni relevantno, saj navedeno uradno prečiščeno besedilo obsega zakon ter njegove spremembe in dopolnitve, na katere se sklicuje tudi tožena stranka.

Odprave odločbe tudi ne narekuje prekoračitev z zakonom določenega roka za izdajo odločbe. Prekoračitev roka predstavlja sicer kršitev določb procesnega zakona. Vendar pa prekoračitev roka sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, to je kršitve, ki je ali bi mogla vplivati na pravilnost odločitve.

Tožeča stranka vsebino 3. odstavka 238. člena ZUP povzema le delno. Za upoštevnost pritožbenih novot po zakonu namreč ne zadošča navedba razloga za to, da stranka dejstev in dokazov, ki jih prvič navaja in predlaga v pritožbi, ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Obrazložitev mora namreč izkazovati, da stranka novih dejstev in dokazov ni mogla predložiti oziroma navesti že v postopku na prvi stopnji, česar pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, prav obratno, kot razlog nepredložitve dokazov v postopku na prvi stopnji je navedla namreč, da se ji predložitev dokazov v postopku na prvi stopnji ni zdela smiselna.

Tožena stranka v pritožbenem postopku presoja pravilnost in zakonitost odločbe prve stopnje. To pomeni, da tožena stranka odločbo preizkusi ob upoštevanju pravnega in dejanskega stanja stvari v času upravnega odločanja na prvi stopnji. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih veteranih (ZZV-C, Uradni list RS, št. 38/06), ki ga obsega uradno prečiščeno besedilo Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/2006, ZVV-UPB2), na katerega se sklicuje tožeča stranka, je v času odločanja o pritožbi res veljal, vendar le z veljavnostjo za naprej. Tožena stranka ga na tej podlagi pri presoji zakonitosti prvostopne odločbe utemeljeno ni upoštevala. Navedeno velja tudi za presojo zakonitosti njene odločitve v upravnem sporu. Tudi sodišče zakonitost izpodbijanega akta presoja ob upoštevanju zakona, ki je bil podlaga za odločitev v postopku izdaje upravnega akta. Spremenjene določbe zakona, kolikor širijo krog upravičencev, pa so lahko podlaga za vložitev zahteve za priznanje statusa na novi pravni podlagi.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi s 104. in 105. členim ZUS-1.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.