VDSS VDS sodba Psp 131/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 11405-001/94 07-441/92 z dne 6.7.1995 in odločbe Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enota Koper, št. 2-11-17040/01-92 z dne 2.9.1992 ter priznanje pravice do nadomestila zaradi brezposelnosti od 1.8.1990 dalje, ker je zaključilo, da je bila v predsodnem postopku tožničina zahteva utemeljeno zavrnjena. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče ni izvedlo že sprejetega dokaznega sklepa o zaslišanju priče Žlogar o tem, ali ji je delovno razmerje prenehalo po njeni volji, ali ne, je kršilo postopek. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo, ker je zahtevek zavrnilo zaradi prepoznega uveljavljanja pravice do nadomestila. Tožena stranka je o zahtevku odločala meritorno in sodišče v ta postopek ne bi smelo poseči, saj v tej smeri ni bil izpodbijan. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne ponuja novih dokazov v smislu 352. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), da bi nastal kakršen koli dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa glede na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje. Tudi v socialnih sporih, ko sodišče praviloma presoja zakonitost konkretnih pravnih aktov pristojnih nosilcev zavarovanj iz predsodnega postopka, ni vezanosti na pravno podlago tožbenega zahtevka. Četudi je tožena stranka tožničino zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila zavrnila po 1. tč. 1. odst. 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91; v nadaljevanju ZZZPB), ker je ugotovila, da ji je delovno razmerje 31.7.1990 prenehalo na podlagi pisnega sporazuma (kot izhaja iz listine 1 v prilogi sodnega spisa), je glede na okoliščine konkretnega primera zakonitost takšne odločitve mogoče presojati tudi ob uporabi 2. odst. 31. člena ZZZPB. Sodišče namreč ni vezano niti na svoje sklepe procesnega vodstva. Dokaz z zaslišanjem priče Ž. v zvezi z zatrjevanim drugačnim razlogom prenehanja delovnega razmerja, kot določno izhaja iz pisnega sporazuma, je utemeljeno opustilo, ker je lahko v zadevi zakonito odločilo že na podlagi 2. odst. 31. člena ZZZPB. Po tej zakonski določbi namreč zavarovancu, ki je zahtevo vložil po preteku časa, za katerega bi se mu v skladu s 25. členom zakona izplačevalo denarno nadomestilo, ta dajatev ne pripada. Ob prepričljivih dejanskih ugotovitvah, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 31.7.1990, zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila zaradi izpada dohodka v zvezi z izgubo zaposlitve pa je vložila šele 7.8.1992, torej zanesljivo po času, za katerega bi lahko takšna dajatev glede na doseženo zavarovalno dobo bila sploh priznana, je z izpodbijano zavrnilo sodbo tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnjen. Z razlogi izpodbijane sodbe ni poseženo v meritorno odločanje iz predsodnega upravnega postopka, kot zmotno meni pritožnica. Gre le za uporabo dodatnega materialnopravno relevantnega razloga, ob katerem z zahtevo za denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ni mogoče uspeti. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.