31. člen ZZZPB

Pravilna razlaga prvega odstavka 119. člena ZUTD je takšna, da zamuda 30-dnevnega roka za prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje nima za posledico prenehanja pravice do denarnega nadomestila, temveč milejšo posledico, t.j. da se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša v skladu z drugim stavkom prvega odstavka 119. člena ZUTD.

Pravilna razlaga prvega odstavka 119. člena ZUTD je takšna, da zamuda 30-dnevnega roka za prijavo pri zavodu nima za posledico prenehanja pravice do denarnega nadomestila, temveč milejšo posledico, t.j. da se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša v skladu z drugim stavkom prvega odstavka 119. člena ZUTD.

V 119. členu ZUTD je rok 30 dni za prijavo pri zavodu in uveljavitev pravice do denarnega nadomestila določen kot pogoj za pridobitev pravice do denarnega nadomestila v polnem trajanju. Posebej in izrecno pa je določeno, da se lahko denarno nadomestilo uveljavlja po tem roku. Če se uveljavlja nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja, do dneva vložitve zahteve. Čeprav je tožnik vlogo za vpis v evidenco brezposelnih oseb, kakor tudi vlogo za priznanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, vložil po preteku 30 dni od prenehanja obveznega zavarovanja, ni izgubil pravice do nadomestila, temveč se mu skrajša dolžina njegovega prejemanja. Zato je bila njegova zahteva za priznanje te pravice nezakonito zavržena kot prepozna.

Tožnikove navedbe predstavljajo tudi zavzemanje za spremembo dokazne ocene oziroma drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni utemeljen revizijski razlog.

Tožnik ob pravočasni prijavi v evidenco brezposelnih oseb ni podal ustnega predloga, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila. Rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev zahteve za denarno nadomestilo. Zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja ni bilo nobenih zadržkov, ki bi mu preprečevali pravočasno uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožnikov zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za sporno obdobje ni utemeljen.

V kolikor je tožnik že ob pravočasni prijavi v evidenco brezposelnih oseb podal tudi ustni predlog, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila, bi moral toženec postopati po določbah ZUP, sprejeti njegovo zahtevo na zapisnik in ga nadalje pisno pozvati, da vlogo ustrezno popravi. Izročitev pisne vloge oziroma predpisanega obrazca in napotitev tožnika k drugemu referentu oziroma drugi službi znotraj toženca ni postopanje, ki bi bilo skladno z določili 63., 65., 67. člena ZUP niti z določilom 7. člena ZUP. Zato je potrebno ugotoviti, ali je tožnik ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb podal tudi predlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila. V kolikor je tožnik zahtevo za denarno nadomestilo podal šele po poteku 60 dni od prenehanja zavarovanja, pa je potrebno ugotoviti, ali je bila pri tožniku podana takšna bolezen, da mu je onemogočala vložitev te zahteve. Rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev zahteve za denarno nadomestilo.

Prijava brezposelne osebe pri zavodu za zaposlovanje tako v smislu določb 124. člena ZPIZ/92, kot v smislu prvega odstavka 31. člena ZZZPB pomeni, da pristojni zavod za zaposlovanje tako prijavo tudi sprejme.

Med tožnikom in njegovim delodajalcem je delovno razmerje obstajalo od 20. 5. 2009 dalje in je bil tožnik na podlagi delovnega razmerja od tega dne dalje tudi prijavljen v obvezno zavarovanje. Tožnik dela dejansko ni začel opravljati, temveč je čakal, da ga delodajalec na delo pozove, le-ta pa ga na delo ni pozval, temveč ga je brez njegove vednosti dne 16. 6. 2009 odjavil iz zavarovanja z dnem 31. 5. 2009. Tridesetdnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje, ki je pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, je začel teči šele takrat, ko se je tožnik seznanil z odjavo iz zavarovanja, ki je bila vložena šele z dnem 16. 6. 2009. Prijava na zavodu za zaposlovanje dne 1. 7. 2009 je bila zato pravočasna.

Tožnik, ki mu je delovno razmerje na podlagi sodne poravnave z dne 7. 10. 2008, sklenjene v delovnem sporu zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prenehalo 7. 2. 2008, se je pri Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba prijavil šele dan po sklenjeni sodni poravnavi, ko je vložil tudi zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Pri zavodu se je prijavil prepozno, po poteku 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka za prijavo, ki teče od prenehanja obveznega zavarovanja (7. 2. 2008), s čimer je izgubil pravico do denarnega nadomestila.

Določbo o 30-dnevnem roku po prenehanju delovnega razmerja iz 31. člena ZZZPB za prijavo pri zavodu, je glede pričetka teka roka potrebno interpretirati tako, da prične teči od takrat, ko je bil zavarovanec pravilno obveščen o prenehanju delovnega razmerja. Ker toženec ni ugotovil, kdaj je bil tožnik sploh obveščen o prenehanju delovnega razmerja, sta bili izpodbijani odločbi toženca utemeljeno odpravljeni ter zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje.

Ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti po poteku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja, je zahtevek vložil prepozno.

Če sodišče tekom postopka ugotovi, da je tožnik vložil pri pristojnem zavodu za zaposlovanje zahtevo za priznanje nadomestila za čas brezposelnosti po roku 30 dni od prenehana delovnega razmerja, torej prepozno, se zahtevek za priznanje nadomestila zavrne. V takem primeru sodišču ni treba ugotavljati razlogov, zaradi katerih je delovno razmerje prenehalo (krivdno ali neodvisno od lastne volje ...), ter v tej smeri zasliševati prič, četudi je pred tem sprejelo dokazni sklep, da se priče zaslišijo. Sodišče na lastne sklepe procesnega vodstva ni vezano oz. lahko sklene, da se priče ne zaslišijo, če njihove izpovedbe ne morejo vplivati na odločitev v sporu.

Tožnik ni upravičen do valorizacije denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-21/97-10 (Ur.l. RS, št. 58/92), če je v obravnavanem obdobju prejemal nadomestilo v najnižjem znesku in sicer v višini 80% zajamčene plače po zakonu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se od nje obračunavajo. To nadomestilo se je v skladu s 3. odst. 31. člena ZZZPB valoriziralo z vsakokratnim povečanjem zajamčenega osebnega dohodka (plače) po zakonu, zato ni pravne in dejanske podlage za uporabo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, saj se je citirana določba nanašala le na tiste prejemnike denarnega nadomestila, katerim je bilo nadomestilo odmerjeno po 24. členu ZZZPB in se je usklajevalo z gibanjem povprečnih osebnih dohodkov vseh zaposlenih v RS.

Čeprav ne gre za rok, ima pogoj iz 18. člena ZZZPB vsebinsko enake značilnosti kot imperativni prekluzivni materialni rok, za katerega velja, da po izteku časa ugasne pravica in z njo možnost uspešno zahtevati njeno priznanje. Razlika med pogojem in rokom je predvsem glede uporabe postopkovnih določb. Izpolnjevanje pogoja in s tem možnost priznanja pravice se ugotavlja v samem postopku priznanja te pravice (po vložitvi zahteve iz 31. člena). To kaže, da pogoj 30. dni v 18. členu ZZZPB ne more pomeniti enakega pravnega instituta kot rok, določen v 31. členu ZZZPB. Razlika je v tem, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja zaradi poteka časa tožbeni zahtevek zavrne, ko se ugotovi potek določenega roka, pri prekluzivnem materialnem roku pa se tožba, če je zahtevek vložen po poteku roka, kot prepozno vložena, zavrže.

Tožnici pripada denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, čeprav je kot (so)lastnica odjavila obrt oz. dejavnost, saj z dejavnostjo ni pridobivala dohodkov, s katerimi bi se preživljala, temveč je prihodke v celoti porabila za plače zaposlenih delavk. Pri tem je ravnala v dobri veri oz. ne fravdulozno v smislu kasnejšega uveljavljanja pravic, ter ji ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, če ni poskrbela naprej za svojo varnost, prav tako pa ni mogla predvideti, da ne bo ustvarila dohodka, s katerim bi se lahko preživljala.

Sankcija za zamudo procesnega roka iz 31. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ob izpolnjenih pogojih iz 18. člena, je omejitev obsega pravice do denarnega nadomestila, zamuda materialnega roka iz 18. člena pa ima za posledico izgubo same pravice.

Od zapadlih občasnih denarnih dajatev denarne pomoči ne tečejo zamudne obresti, ker zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti tega ne določa.

Prekoračitev materialnega roka je dopustna samo iz razlogov, ki jih določa predpis, ki ureja pogoje za priznanje določene pravice. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/91) vsebuje glede uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo takšno določilo v 3. odstavku 31. člena.

Priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je vezano na prijavo zavodu za zaposlovanje v roku, ki ga določa zakon, zato po preteku tega roka pravice ni več mogoče uveljavljati, razen v primeru, ko zavarovanec zamudi rok zaradi dokaznih zdravstvenih razlogov.

Če sklene tuje podjetje s pristojnim zavodom za zaposlovanje pogodbo o prostovoljnem zavarovanju, preden delavcu preneha delovno razmerje za določen čas, je to okoliščina, ki vpliva na tek zakonitega roka, v katerem mora biti prijava zavodu za zaposlovanje dana.