VDSS VDS sodba in sklep Pdp 1615/97

Pritožba M.B., D.K., M.V., J.B., F.B., M.K., A.N. in J.T. se zavrže.
Pritožbi udeležencev K.P., A.K., P.B. in J.D. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o tem, da udeleženci od 4.7.1995 do vključno 6.7.1995 nimajo pravice do nadomestila plače med stavko, razveljavi in predlog predlagatelja v tem delu kot nedovoljen zavrže.
V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bila zakonita stavka navedenih udeležencev v B., kot delu A., v času od 4.7. do vključno 6.7.1995 in da za ta čas udeleženci nimajo pravice do nadomestila plače med stavko.

Zoper to sodbo je pritožbo vložilo 69 udeležencev, za katere je navedeno, da jih zastopa D., pravni svetovalec sindikata. Po tej pritožbi so sledile izjave številnih udeležencev, ki so sicer v pritožbi navedeni kot pritožniki, da se zoper sodbo ne pritožujejo oz., da od pritožbe odstopajo. Te izjave so na sodišče prihajale postopno, takrat, ko je spis v zadevi že prispel na pritožbeno sodišče. Pred obravnavanjem zadeve pa je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi, da so udeleženci v postopku s pooblastilom z dne 20.9.1995 za zastopanje pooblastili K.P., enega od udeležencev, posebej pa so K.P.

pooblastili, da v tej zadevi "za pomoč v sodnem sporu vzame odvetnika". K.P. za pomoč v sodnem sporu "ni vzel odvetnika", temveč je s pooblastilom z dne 22.12.1995 pooblastil za zastopanje D., s tem, da je v tem pooblastilu izrečno navedeno, da "podpisani K.P.

pooblašča D., da me zastopa v zadevi predloga E. p.o. Ljubljana ...", torej je K.P. očitno pooblastil D., da zastopa samo njega. Pri tem so ga ostali udeleženci pooblastili le, da za pomoč v sodnem sporu vzame odvetnika, kar pa D. očitno ni. Zaradi tega D. očitno ni imela pooblastila za zastopanje Š.J. in ostalih, skupaj 69 navedenih udeležencev (od prejšnjih 81) za vložitev pritožbe. Zato in z namenom pridobitve pravilnih pooblastil za zastopanje D. oz. odobritve njenih dejanj v postopku, je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje dvakrat vrnilo spis. Naknadno so mnogi od udeležencev navedli, da tudi ne odobravajo pravdnih dejanj D.. Odobrili so njena dejanja v tem kolektivnem sporu le A.K., P.B. in J.D., že pred tem pa je bilo pravilno tudi pooblastilo, ki se je nanašalo na K.P..

Nekateri od delavcev iz seznama pritožnikov kljub pozivu sodišča niso izjavili niti tega, da pooblaščajo za zastopanje D., niti da odobravajo njegova dejanja. To so bili M.B., D.K., M.V., J.B., F.B., M.K., A.N. in J.T.. Glede na navedeno pritožbeno sodišče seveda ni moglo obravnavati pritožbe tistih izmed 81 udeležencev, ki se zoper sodbo sploh ne pritožujejo, niti pritožbe tistih udeležencev, ki so naknadno od pritožbe odstopili oz. izjavili, da se ne pritožujejo, ali niso odobrili dejanj D.. Prav tako pritožbeno sodišče ni moglo obravnavati pritožb M.B., D.K., M.V., J.B., F.B., M.K., A.N. in J.T., saj le-ti kljub pozivu sodišča niso izjavili, da za zastopanje pooblašča D.., oz. odobravajo njegovo dejanje, zaradi česar je bilo potrebno njihove pritožbe zavreči kot nedovoljene (367. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis, v tem kolektivnem sporu pa glede na določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Tako je pritožbeno sodišče lahko obravnavalo le tiste pritožbe, za katere so udeleženci izkazali odobritev oz. pooblastilo D., to pa so pritožbe K.P., A.K., P.B. in J.D.. Ker pa udeležencev v tem sporu očitno ni mogoče obravnavati drugače kot udeležencev, za katere je že po naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način, sodba sodišča prve stopnje ni mogla postati pravnomočna za tiste udeležence, ki se niso pritožili oz. niso izkazali pravilnega pooblastila ali odobritve dejanj v postopku, saj se v takem primeru razteza, če zamudijo posamezni udeleženci (tako kot velja za enotne sospornike) kakšno dejanje v postopku, tudi nanje učinek dejanj, ki so jih opravili drugi udeleženci (glede na določbo 201. čl. ZPP).

Navedeni udeleženci izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlog predlagatelja zavrne, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je razsodilo, da za čas od 4. do vključno 6.7.1995 udeleženci nimajo pravice do nadomestila plače med stavko. Tekom spora so predlagali, da se jim prizna plača med stavko v višini plače za 24 ur, vendar je sodišče ta nasprotni predlog štelo kot individualni delovni spor vsakega izmed 81 udeležencev in to zadevo izločilo. Ob takšnem stališču sodišče v kolektivnem sporu tudi ni moglo za vsakega od udeležencev ugotavljati, da nima pravice do nadomestila plače med stavko, posebno še, ker se ni ugotavljalo, kdo je bil v stavki sploh udeležen, kdo pa je na dan stavke še delal. Glede tega obstaja tudi litispendenca, saj se nasprotna tožba udeležencev vodi pod opr. št. III Pd .../97. Udeleženci vidijo grobo kršitev določb postopka tudi v tem, da sodišče ni sprejelo sklepa o zaslišanju prič J.J., niti I.H., pa tudi v tem, da je pooblastilo za zastopanje odvetnici B.P. podpisala nepooblaščena oseba, tedaj samozvani direktor M.S. in kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je sicer izšla kasneje, vendar je bilo nezakonito stanje ugotovljeno za nazaj. Nepopolnost ugotovitve dejanskega stanja vidijo udeleženci v tem, da je sodišče zaslišalo M.S. in M.S., ni pa zaslišalo tistih prič, ki so v stavki aktivno sodelovale. Pričevanje S.D., sekretarja X.Y., sodišče sploh ignorira, čeprav je bil ta ves čas stavke prisoten in je sodeloval s stavkovnim odborom. Iz zaslišanj K.P. in D.K. sodišče ni izvedlo nikakršnih zaključkov, čeprav je D.K. izrečno izpovedala, da je bila stavka izvedena zaradi plač, potek dogajanj pa je izčrpno pojasnil K.P.. Udeleženci v pritožbi naknadno navajajo in pojasnjujejo nezakonitost postopkov predlagatelja v zvezi z izplačilom plač. Pri tem se sklicujejo tudi na zapisnik z dne 8.6.1995, ponovno pojasnjujejo celoten potek dogodkov in nasprotujejo zaključkom sodišča, da so stavkovne zahteve spremenili. Stavkovni odbor je zahteve le dopolnjeval. Sodišče nadalje ni izvedlo nobenih dokazov o tem, da ne bi bil določen kraj zbiranja udeležencev stavke. Ta je bil določen celo z napisom. Da je bila izvedena stavka prav zaradi plač, dokazuje tudi izjava M.S. v časopisu predlagatelja, da so stavkajoči najprej zahtevali višje plače in da se prekontrolira sistem nagrajevanja. Po mnenju udeležencev je jasno, da je šlo za stavko v prvi vrsti zaradi nespoštovanja veljavnega pravilnika o plačah, šele potem pa so se zahteve stavkajočih dopolnjevale. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbe Zakona o stavki (ZS, Ur.l. SFRJ št. 23/91, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Stavka je bila vsekakor napovedana in izvršena zaradi uresničevanja ekonomskih pravic; predlagatelj je ostro kršil splošne akte, predvsem statut in pravilnik o osnovah in merilih za delitev sredstev, osebnih dohodkov, dobička in skupne uporabe. Udeleženci se sprašujejo, ali ni interes z dela zahteva delavcev po zakonitem poslovanju podjetja, ki ni imelo legitimnih organov. Sprašujejo se, kdo naj bi razen delavcev še uredil zakonito poslovanje podjetja. Stavkajoči so določilo ZS spoštovali, vodilna struktura pa ga je grobo kršila.

V odgovoru na pritožbo predlagatelj uveljavlja, da pritožba udeležencev ni dopustna, niti utemeljena. Med drugim navaja, da je udeleženec K.P. za svoje zastopanje pooblastil I.V., kljub pooblastilu udeležencev K.P., da ta za zastopanje lahko pooblasti samo odvetnika. Zato je pritožbo vložila oseba, ki ni imela pravice za to procesno dejanje. D. ni odvetnik, temveč pravni svetovalec.

Pooblaščenec D. je pooblaščen samo za zastopanje K.P., ne pa drugih udeležencev. Ker so v sporu zaradi ugotovitve zakonitosti stavke samo vsi udeleženci stavke enotni nasprotni udeleženec, so imeli pravico do pritožbe le vsi skupaj kot enotna pravna stranka, pritožba samo enega od njih pa ni pritožba osebe, ki ima pravico do pritožbe in zato ni dovoljena. Stavkajočim pri organiziranju in vodenju stavke tudi ni pomagal F., temveč G., stavko pa so organizirali delavci sami. Pravica do nadomestila plače med stavko je odvisno od predhodnega vprašanja, ali je bila stavka zakonita ali pa ne.

Pritožba se s tem v zvezi tudi napačno sklicuje na načelo litispendence, saj se ta lahko nanaša le na zahtevke, ki so identični. Sodišče ni storilo nobenih kršitev postopka s tem, ko ni zaslišalo nekaterih prič, dejanskih zaključkov pa sploh ni oprlo na zaslišanja M. S. in M. S., temveč so bili za sodišče odločilni že vpogledani listinski dokazi. Zato pritožba sodišču neopravičeno očita favoriziranje posameznih zaslišanih prič. Neutemeljeno je pritožbeno ponavljanje, da so udeleženci začeli in v času od 4. do vključno 6.7.1995 vodili stavko zaradi plač in/ali drugih prejemkov iz dela.

Na podlagi 2. odst. 4. čl. ZS so stavkovne zahteve samo tiste, ki so kot take izrečno navedene v sklepu o začetku stavke. Iz sklepa zbora delavcev z dne 28.6.1995 in zapisnika s tega zbora jasno in nedvoumno sledi, da plače in drugi prejemki iz dela ter njihovo plačilo, enako pa tudi zatrjevane kršitve pravilnika o plačah, niso bile predmet stavkovnih zahtev. Brez podlage je tudi pritožbena trditev o dopolnitvi stavkovnih zahtev z zahtevami delavcev na zboru dne 4.7.1995, saj te naknadne zahteve nimajo pomena stavkovnih zahtev, kar je v skladu z izpovedjo S.D., pa tudi K.P., sicer pa zahteve na zboru z dne 4.7.1995 niso bile dostavljene nikomur. Udeleženci tudi v pritožbi poskušajo ustvariti vtis, da naj bi pri predlagatelju vladalo stanje popolnega nereda. Predlagatelj je bil že v letu 1995 in pred tem v postopku lastninskega preoblikovanja, zakonitost njegovega dela je bila pod nadzorom številnih pristojnih organov, ki pa niso ugotovili nikakršnih večjih nepravilnosti. Podjetje je poslovalo normalno in brez večjih motenj ter s sorazmerno visokim nadpovprečnim dobičkom, kar se je odražalo tudi pri sorazmerno ugodnem socialno-ekonomskem položaju zaposlenih. Očitki, vsebovani v stavkovni zahtevi "takojšnje razreševanje nekaterih nepravilnosti" so povečini inkriminirani kot kazniva dejanja, za pregon le-teh pa so pristojni organi pregona. Teh sredstev se udeleženci pred začetkom stavke niso poslužili, šele kasneje začeti kazenski postopki proti vodilnim delavcem pa obtožb niso potrdili. V odgovoru na pritožbo predlagatelj opozarja tudi na 5. čl. ZS, ki določa, da morajo stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, le-to organizirati in voditi na način, ki ne ogroža varnosti in zdravja ljudi in premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po končani stavki.

Zaradi popolne 3-dnevne prekinitve dela je prišlo do velike nevarnosti za zdravje in življenje ljudi zaradi okužbe ter za premoženje, nastala pa je že konkretna gospodarska škoda, kar izhaja iz izvedenih dokazov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl.

ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl.

ZPP).

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je opredelitev predlagatelja in udeležencev v tem postopku pravilna.

ZDSS namreč v 48. čl. določa, da predlog za uvedbo postopka o zakonitosti stavke lahko vloži tisti, ki ima po zakonu pravico organizirati stavko in tisti, proti kateremu je stavka uperjena. Ker je bila stavke uperjena proti predlagatelju, je ta aktivno legitimiran za vložitev predloga v tem sporu, v katerem je navedel kot udeležence vse delavce, ki so v stavki sodelovali. ZDSS nima izrečnih določb o tem, kdo so lahko nasprotni udeleženci postopka v sporu o zakonitosti stavke, zaradi česar je potrebno uporabiti splošno določbo 45. čl. ZDSS, ki predpisuje, da je udeleženec v postopku predlagatelj postopka ter oseba, organ ali organizacija, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec). Na podlagi tega in upoštevajoč dejstvo, da je konkretno stavko organizirala večina delavcev v enoti predlagatelja in ne sindikat, so kot udeleženci pravilno navedene vse osebe, ki so se stavke udeleževale, kot že poudarjeno, pa je glede na naravo razmerja, v katerem se odloča v tem sporu, ta spor mogoče rešiti samo na enak način za vse udeležence.

Predlagatelj je poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti stavke zahteval tudi, da sodišče odloči, da za čas od 4. do vključno 6.7.1995 udeleženci nimajo pravice do nadomestila plače med stavko.

Sodišče je o tem zahtevku odločilo in mu ugodilo, za kar pa po zaključku pritožbenega sodišča ni nobene podlage. V skladu s 6. čl.

ZDSS delovna sodišča odločajo v kolektivnih delovnih sporih, med katerimi pa ni predviden spor o tem, da udeleženci stavke, za čas stavke nimajo pravice do nadomestila plače. Predviden je le kolektivni spor o zakonitosti stavke, prav tako pa spora o pravici do nadomestila plače med stavko kot kolektivnega spora ne predvideva tudi neki drugi zakon (4. in 8. tč. 6. čl. ZDSS). Tudi po svoji naravi gre v takem primeru za individualni delovni spor, za katerega začetek pa niti ni pristojen delodajalec, temveč tisti delavci, ki jim nadomestilo plače za čas stavke ni bilo priznano in plačano.

Poleg tega je odločitev o takšnem zahtevku (ki je zahtevek za plačilo nadomestila plače) lahko različna od delavca do delavca, saj takšno nadomestilo gotovo pripada tistim delavcem in za tiste dneve, ko so med stavko opravljali delo. Ker reševanje takšnega zahtevka v kolektivnem delovnem sporu torej ni predvideno, oz. v tem primeru sploh ne gre za kolektivni delovni spor, je pritožbeno sodišče pritožbi udeležencev v tem obsegu ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo v delu, ki obsega ta zahtevek, zavrglo (ob smiselni uporabi določbe 369. čl. ZPP).

Neutemeljena je pritožba udeležencev zoper odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti stavke za čas od 4. do vključno 6.7.1995. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, ker naj pooblastilo za zastopanje odvetnici B.P. ne bi podala pristojna oseba oz., ker naj bi pooblastilo podpisal samozvani direktor M.S.. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp .../95 z dne 6.2.1997 kot nezakonita res razveljavilo razpisni postopek in sklep tožene stranke št. 1868/94 z dne 13.5.1994 o izbiri generalnega direktorja, vendar pa takšna odločitev ne pomeni, da zato direktor predlagatelja ne bi bil pristojen za njegovo zastopanje oz.

prenos svojega pooblastila na odvetnika, oz. da bi bila dejanja takšnega direktorja nezakonita - v času od izbire oz. imenovanja, do pravnomočnosti sodbe, ki je razveljavila razpisni postopek in sklep o izbiri z dne 13.5.1994. Predlagatelj v tem kolektivnem sporu je sicer kasneje v spis predložil še eno pooblastilo za zastopanje in sicer pooblastilo, ki ga je prav tako podpisal direktor tožene stranke dne 19.9.1997, torej očitno že po ponovnem imenovanju za direktorja in po tem, ko je pri predlagatelju prišlo do preoblikovanja v delniško družbo.

Prav tako ni utemeljena pritožba udeležencev glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, češ da sodišče ni zaslišalo nekaterih prič, da je popolnoma ignoriralo izpoved nekaterih prič in da je iz izvedenih dokazov napravilo tudi zmotne zaključke. Iz sodbe sodišča namreč evidentno izhaja, da je le-to kot pravno odločilno upoštevalo, da iz zapisnika zbora delavcev Tovarne b. z dne 28.6.1995 in iz sklepov zbora delavcev z istega dne (priloga A/5, A/12 in A/13) ne izhaja, da so delavci svoj sklep o začetku stavke oblikovali tako, da bi lahko govorili o stavki zaradi uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic in interesov z dela. Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da ni mogoče upoštevati kasnejšega zapisa zbora stavkajočih z dne 4.7.1995 o nekaterih novih stavkovnih zahtevah, saj se že postavljene stavkovne zahteve med stranko ne smejo spreminjati.

Zato sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo eventualne nezakonitosti stavke še iz drugih razlogov, ki jih je predlagatelj v tem sporu uveljavljal (v skladu z določbami 5., 7., 8. in 9. čl. ZS).

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za presojo zakonitosti stavke z vidika tega, ali le ta res predstavlja uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov z dela (v skladu s 1. čl.

ZS) odločilno samo to, kako so v sklepu o začetku stavke (ki ga v skladu z 2. čl. ZS sprejme organizator stavke - sindikat ali večina delavcev organizacije, delo organizacije ali pri delodajalcu) določene zahteve delavcev. Dogajanja pred stavko in kasnejša dogajanja med samo stavko oz. tudi spremembe teh zahtev med samo stavko ne morejo biti odločilne za presojo zakonitosti začetka same stavke oz. vsaj zakonitosti poteka te stavke pred dopolnitvijo zahtev stavkovnega odbora, s katerimi seznani tudi organ upravljanja in poslovodni organ delodajalca. Konkretne zahteve predstavljajo formalni okvir presoje zakonitosti stavke (poleg seveda drugih, ki pa v konkretni zadevi niso odločilne), saj samo določene zahteve v sklepu o začetku stavke predstavljajo odločitev večine delavcev oz.

sindikata, kot organizatorjev stavke. Vseh ostalih zahtev, ki se morda pred stavko ali med stavko pojavljajo, pa niso navedene v sklepu o začetku stavke, ni mogoče upoštevati, saj morajo biti tudi za zakonitost organizirane prekinitve dela izpolnjeni vsaj minimalni pogoji obličnosti, kot jih zahteva ZS, vse to pa z namenom preprečevanja nezakonitosti in sporazumnega razreševanja nastalih sporov. Prav s konkretnimi zahtevami večine delavcev stavka dobi svoj okvir, zgolj v tem okviru pa je predviden tudi postopek sporazumnega reševanja nastalih sporov. V nasprotnem primeru, torej v primeru upoštevanja raznih, tudi nenapisanih zahtev, bi bilo težko preverjati že to, ali so bile te zahteve sprejete z večino delavcev, ki organizirajo stavko, izredno težko pa bi bilo voditi tudi pogajanja pred samo stavko in med stavko. Zato je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko se je v presoji razlogov za odločitev o zakonitosti stavke omejilo na sklep o začetku stavke in zapisnik zbora delavcev, na katerem je bil ta sklep sprejet (z dne 28.6.1995), ni pa upoštevalo dogajanja pred tem sklepom, ne glede na to, da iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje sicer izhaja, da so delavci svoja nezadovoljstva pred napovedano stavko najprej izražali zaradi izplačevanja plač, zlasti plač šoferjev, ki so zaposleni v enoti tožene stranke, v kateri je prišlo do stavke.

Nepomembni so tudi kasnejši dogodki, saj se zahtevek predlagatelja nanaša le na ugotovitev nezakonitosti stavke za čas od 4. do vključno 6.7.1995. Nepomemben je tudi sklep zbora delavcev z dne 4.7.1995 oz.

vsebina tega sklepa, saj ta vsebuje tudi nove stavkovne zahteve. Gre za to, da morajo organizatorji stavke v sklepu o začetku stavke navesti konkretne zahteve delavcev, ki predstavljajo tudi okvir za stavko in medsebojno razreševanje sporov. Nove zahteve med samo stavko zato ne predstavljajo zahtev, zaradi katerih je bila stavka prvotno organizirana in če ne drugega zahtevajo spet predhodno napoved organu upravljanja in poslovnim organom organizacije.

Udeleženci tudi sicer niso izkazali, da so sklep z dne 4.7.1995 vsaj do vključno 6.7.1995 sploh vročili organom upravljanja in poslovodnemu organu predlagatelja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da stavkovne zahteve po takojšnjem odstopu M.S., P.P.

in A. K. ter zahteva po preučitvi možnosti izločitve obrata iz sistema X in možnost preoblikovanja v javno službo (druga in tretja zahteva) ne morejo predstavljati zahteve delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov z dela. Pri tem je potrebno ugotoviti, da v zvezi s preučitvijo možnosti izločitve obrata iz sistema X, niti ne moremo govoriti o neki stavkovni zahtevi, saj ta niti ni postavljena kot zahteva, temveč je govora le o preučitvi možnosti izločitve.

Med stavkovnimi zahtevami se pojavlja tudi zahteva za takojšnjo razrešitev nepravilnosti (prva zahteva), ki so navedene v prilogi, ta priloga pa navaja 12 točk. Prva točka govori o neizpeljani privatizaciji podjetja, s čimer so huje oškodovani zaposleni delavci, 2. točka o ustvarjeni izgubi 4 milj. DEM v l. 1994, 3. točka neupravičenih investicijah, 4. točka protipravni odtujitvi počitniškega doma v P., 5. točka nepravilnem vodenju kadrovske politike, s čimer so bili odstranjeni sposobni kadri, 6. točka o tem, da v medijih ni bilo odgovora na številne očitke, dokazane z dokumenti in objavljene v javnih medijih, 7. točka o finančnem podpiranju raznih društev, 8. točka o sklepanju škodljivih pogodb z raznimi firmami, 9. točka o drugem oškodovanju in siromašenju podjetja (nakup osebnih in negospodarskih vozil, visokih stroških njihovega vzdrževanja, kasko zavarovanja, itd.), 10. točka o številnih zlorabah položaja in prekoračitvi pooblastil z izdajo protizakonitih aktov delavcev, ki so bili kasneje s strani delavskega sveta razveljavljeni, ali razveljavljeni na delovnem in socialnem sodišču, inšpekcijah delo itd., 11. točka o številnih nepravilnostih z veliko materialno škodo, zgrešenih investicij in neodgovornem odnosu do zaposlenih, 12. točka pa govori le o tem, da so v prejšnjih točkah navedene nekatere najbolj očitne zlorabe in nepravilnosti nekaterih vodilnih delavcev. Vse navedbe v točkah so kratke in le splošne.

Gre torej za očitke raznoraznih nepravilnosti, pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi nekatere od očitanih nepravilnosti, zlorab ali nevestnega gospodarjenja ter kršenja predpisov sicer lahko govorile tudi za ekonomske, socialne pravice in interese delavcev iz dela, vendar o tovrstnih pravicah in interesih lahko le posredno sklepamo, ne izhajajo pa določno iz nobene od navedenih 12 točk. V vsaki od teh točk gre le za izražanje splošnega nezadovoljstva delavcev, v nekaterih primerih tudi o dejanjih, ki so bila že opravljena in dokončana (že opravljene investicije, že opravljena odtujitev počitniškega doma, itd.), vendar pa pri teh ni mogoče ugotoviti zavzemanja za neko konkretno ekonomsko in socialno pravico in interes delavcev iz dela. Tako npr. iz prve točke v prilogi zahteve za takojšnjo razreševanje nepravilnosti v zvezi z neizpeljano privatizacijo podjetja še ni mogoče ugotoviti zahteve delavcev za uresničitev neke njihove konkretne ekonomske in socialne pravice in interesa. Ni jasno, katere nepravilnosti v zvezi z neizpeljano privatizacijo s strani delavcev udeleženci sploh očitajo vodstvu, saj neizpeljana privatizacija sama po sebi še ne more predstavljati njihovega nepravilnega dela. Tudi pri vseh ostalih točkah očitanih nepravilnosti pritožbeno sodišče (brez posebne potrebe po konkretizaciji razlogov, saj so ti že očitni) ponovno poudarja, da gre za splošne očitke oz. izražanje splošnih nezadovoljstev na raznoraznih področjih. To bi v nekaterih primerih sicer lahko govorilo tudi za kršenje ekonomskih in socialnih pravic in interesov delavcev z dela, vendar pa stavkovne zahteve niso navedene v taki obliki in na tak način, da bi se iz teh dalo ugotoviti, katero konkretno ekonomsko, socialno pravico ali interes iz dela s tem delavci hočejo uresničiti. Nobeno od splošno izraženih nezadovoljstev pa tudi ni takšno, da bi se že iz njegove opredelitve dalo ugotoviti, da gre za nezadovoljstvo v zvezi z neko ekonomsko, socialno pravico ali interesom iz dela (npr. nezadovoljstvo v zvezi s plačami, dodatki, pravilniki, ipd.). Brez tega ne gre za zakonito stavko.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. čl. ZPP je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o stroških je odpadla, ker jih udeleženci niso priglasili.