VDSS VDS sodba Psp 163/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je dolžan toženec tožniku plačati SIT 250.307,50 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob bistvenih razčiščenih dejstvih ter ob pravilno uporabljenem materialnem pravu pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče že po uradni dolžnosti in tudi ne tiste, ki jo uveljavlja pritožba. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Neupravičen prehod sredstev zavoda (tožnika) na zavarovanca (toženca), torej prehod sredstev, za katerega ni bilo pravne podlage, obravnava Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92-7/96), kot je veljal v času vložitve tožbe, v 288. členu. Zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, ga je dolžan vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 27/78-75/89), ki se je na podlagi zakona uporabljal v RS v času vložitve tožbe in vse do 31.12.2001. ZOR določa pravila vračanja v določbah od 211. do 219. člena. V 211. čl. res določa, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče je odločilo, da je toženec dolžan tožniku vrniti nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, izplačano za čas od 18.2.1994 do 31.3.1995, v že navedeni skupni višini. V navedenem obdobju je tožnik nedvomno vedel, da je tožencu dne 20.9.1992 prenehalo delovno razmerje, saj je izdal 12.2.1993 odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem 20.9.1992 prav zaradi razloga prenehanja delovnega razmerja (odločba v tožnikovem spisu, št. I-742.540, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje). Vendar pa pritožba pri tem, ko poudarja tožnikovo vednost o prenehanju delovnega razmerja ter ko se sklicuje na določbe 211. čl. ZOR, ne upošteva, da je v 2. odst. izreka navedene odločbe odločeno, da se izplačani zneski nadomestila poračunajo. S tem si je torej tožnik pridržal pravico iz 211. čl. ZOR ne le glede dotlej izplačanih nadomestil, kot to meni pritožba, pač pa tudi glede nadomestil, izplačanih po izdaji te odločbe, kar izhaja tudi iz dejstva, da po pravni ureditvi ZPIZ/92 nobena odločba o ustavitvi izplačevanja dajatve ob izdaji še ni izvršljiva, saj nima pravne narave odločbe iz 1. odst. 268. čl. zakona.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi bila pravna podlaga za izplačevanje obravnavanih zneskov nadomestila v odločbi z dne 13.11.1992, ki je prav tako v tožnikove spisu. S to odločbo je tožnik tožencu na novo odmeril nadomestilo z dnem 1.4.1992 glede na določbe ZPIZ/92, ki je takrat stopil v veljavo ter nadalje na dan 1.5.1992, 1.6.1992, 1.7.1992 in 1.8.1992. Torej za obdobje, ko je bil toženec še v delovnem razmerju in s tem upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Za presojo izpodbijane sodbe je zato irelevantno, da je tožnik izdal navedeno odločbo dne 13.11.1992, torej že po tem, ko je tožencu dne 20.9.1992 delovno razmerje prenehalo. Le-ta tudi v pravno relevantnem obdobju za presojo sodbe - od 18.2.1994 do 31.3.1995 - ni bil več v delovnem razmerju. To pa je posledično pomenilo tudi odpad pravne podlage za izplačevanje nadomestila v navedenem obdobju, saj se po določbah 190. čl. ZPIZ/92, ki jih je citiralo že prvostopenjsko sodišče, to nadomestilo izplačuje le, dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo.

S tem, ko se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do odločbe z dne 13.11.1992 in do sklicevanja toženca na 211. čl. ZOR, sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (14. tč., 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), kar uveljavlja pritožba, saj je pritožbeno sodišče sodbo lahko tudi v tej smeri preizkusilo na podlagi listin - obeh že navedenih odločb v tožnikovem spisu, s katerim je razpolagalo že prvostopenjsko sodišče in se je tudi po tem preizkusu izkazala prvostopenjska sodba kot pravilna.

Za presojo verzijskega zahtevka je bistveno samo, da je prišlo do prehoda premoženja od ene stranke na drugo in da tak prehod premoženja ni imel pravne, torej zakonske podlage. Zato za presojo sodbe ni pomembno, zakaj je tožnik izplačeval tožencu nadomestilo še po izdaji odločbe z dne 12.2.1993 in prvostopenjsko sodišče v tej smeri utemeljeno ni izvajalo dokaznega postopka, čemur oporeka pritožba in tudi v tem pogledu pri izpodbijani sodbi ne gre za že navedeno postopkovno kršitev.

Pritožba v 3. in 4. odstavku na zadnji strani (list.št. 33) smiselno znova uveljavlja pobotanje, ker je toženec tožniku SIT 136.229,50 že vrnil pred vložitvijo tožbe. S tem v zvezi je že prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da navedenega glede na določbe 367. čl. ZOR ni moč upoštevati, saj dolžnik, ki je izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Pravilno je pojasnilo tudi, da tega zneska v skladu z 336. čl. ZOR ni moč pobotati s tožnikovo terjatvijo, ker ne gre za terjatev, ki bi jo imel toženec nasproti tožniku, saj je navedeni znesek toženec vrnil tožniku kot del preveč izplačanega nadomestila. Tega pa je tožnik že upošteval pri višini tožbenega zahtevka, saj je namesto 479.115,00 SIT zahteval znesek 342.785,50 SIT, pri čemer mu je sodišče dosodilo samo nezastarani del glavnice v višini 250.307,50 SIT, v ostalem pa je njegov zahtevek, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, zavrnilo. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še poudarja, da bi moralo sodišče odločiti o zavrnilnem delu zahtevka tudi v izreku, ne samo v obrazložitvi. Ker pa se zoper sodbo tožnik ni pritožil, toženec pa se je pritožil le zoper ugoditveni del, je pritožbeno sodišče sodbo preizkušalo samo v izpodbijanem obsegu, na katerega pa navedena pomanjkljivost izreka ni imela vpliva.

Zaradi vsega obrazloženega je pritoženo sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo izpodbijano sodbo.