366. člen ZOR

Zgolj s tem, da je prisojeni znesek glavnice izražen v protivrednosti nekdanje valute (DEM), ki sta jo tudi pravdni stranki izbrali za merilo vrednosti (tedaj) domačega denarja (SIT) oziroma metodo valorizacije, sodišče ni odločilo o nečem drugem. Odločitev je v okviru (znotraj) istega denarnega tožbenega zahtevka. Bistvo pogodbe je v pristopu novih oseb na strani upnika in dolžnika, kar ni novacija.

Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da bi toženec terjatev iz naslova vlaganj v najeto nepremičnino lahko pobotal le z enakovrstno terjatvijo lastnice nepremičnine S. P. Zato ni ravnalo napačno, ko ni obravnavalo toženčevih ugovorov v zvezi z upoštevanjem vlaganj v najeto nepremičnino. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je upoštevajoč zgoraj navedena dejstva sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da v skladu s 366. členom ZOR pisna pripoznava zastarane terjatve pomeni odpoved zastaranju in da je zato toženec tožniku dolžan vrniti posojeni znesek.

Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Zato ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni.

Opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

Vsebnost klavzule o stavitvi ponudbe „brez prejudica ter samo za primer sklenitve izvensodne poravnave“ ima lahko en sam pomen, ki je v izrecni ograditvi toženke od vsakršnega vnaprejšnjega podajanja subjektivnih vrednostnih stališč o vsebini zadeve. Ko je tako, pa o priznanju obstoja terjatve niti ni mogoče govoriti oziroma je glede tega podan več kot razumen dvom, ki nujno izključuje pripoznavo.

Dejanske ugotovitve ne dopuščajo prav nikakršnega dvoma v to, da sta morala biti obstoj in obseg škode tožnici znana že v letu 2000. V tem letu so po njenih trditvah nastopile prav vse v tožbi zajete škodne posledice, opravljeni pa so bili tudi vsi zadevni pregledi in preiskave, na podlagi izsledkov katerih so objektivno gledano postali določljivi vsi parametri eventualne odškodninske terjatve. Ker slednje pomeni, da bi povprečni oškodovanec, ki ravna s skrbnostjo, ki se zahteva od udeleženca tovrstnih obligacijskih razmerij, tedaj že mogel uveljavljati odškodninski zahtevek zoper povzročitelja, je zaključek sodišč prve in druge stopnje o začetku teka zastaralnega roka v letu 2000 povsem na mestu.

Pri vračilu štipendije na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, s katero je dogovorjeno obročno plačilo, gre za obročno odplačilo dolga, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, ki začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel tožnik (štipenditor) pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Ker se je tožeča stranka sklicevala v trditvenih navedbah izključno na učinek pretrganja zastaranja, ob tako pomanjkljivih trditvah izstavljenim izpiskom odprtih postavk, s katerimi sta računovodski službi pravdnih strank usklajevali knjigovodsko stanje, ni mogoče pripisati učinka odpovedi zastaranja s strani tožene stranke. Da bi tožeča stranka uspešno ovrgla ugovor zastaranja, bi morala zatrjevati in dokazati, da je bilo zastaranje posameznih terjatev pretrgano še pred iztekom zastaralnega roka tako, da do vložitve predloga za izvršbo, katerega je šteti kot tožbo, še ni iztekel zastaralni rok. Že zastarano terjatev pa bi tožeča stranka lahko uspešno sodno uveljavljala le, v kolikor bi ponudila trditve in dokaze, da se je tožena stranka odpovedala zastaranju v smislu 365. in 366. čl. ZOR. Za tovrstno pripoznavo zastaranega dolga pa je predpisana strožja oblika kot za pretrganje zastaranja po 387. čl. ZOR. Poleg pisne oblike tovrstne izjave je predpostavka tudi, da je izjavo podala oseba, ki ima zato izrecno pooblastilo, saj gre za odpoved materialnega upravičenja tožene stranke

Izdaja dopolnilne odločbe o stalnem prebivališču, na podlagi katere je bilo tožencu stalno prebivanje priznano tudi za nazaj, ne pomeni tudi priznanja odškodninske odgovornosti.

Da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva protipraven, je imel tožnik možnost izvedeti z objavo prve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljene v Uradnem listu RS dne 12.3.1999. Tedaj so mu bili znani vsi elementi odškodninske odgovornosti, tedaj bi lahko zahteval povrnitev škode in tedaj je pričel teči zastaralni rok. Odločba MNZ ne predstavlja podlage za uveljavljanje odškodnine, iz njene vsebine pa tudi ne izhaja, da država preko svojega upravnega organa s to odločbo pismeno pripoznava svojo odškodninsko odgovornost oziroma dolg iz naslova škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Ugotovitev obsega pobotne terjatve preko višine tožbene terjatve je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je obrambnega značaja. Tožena stranka želi z njim doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je nasprotna terjatev relevantna oziroma upoštevna le do višine terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pisna pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju. Tožba z dne 16.04.2006 je v vsakem primeru vložena pravočasno, torej v okviru zastaralnega roka petih let (371. člen ZOR), ki je glede na pripoznavo začel teči znova, torej naslednji dan po dani pripoznavi, za katero je bilo ugotovljeno, da ni nastala pred 1. januarjem 2005.

V primeru, ko se za sklenitev pravnega posla zahteva posebna oblika, mora biti tudi pooblastilo dano v tej obliki. Za odpoved zastaranju pa se šteje le pisna pripoznava zastarane obveznosti, torej bi se toženci lahko odpovedali zastaranju po pooblaščencih le, če bi jima dali pisno pooblastilo za pripoznavo zastarane obveznosti. Obveznosti sodišča, da stranko opozarja na določeno pravno podlago, ni, če je že nasprotna stranka izpostavila to pravno podlago.

Avtonomija strank je omejena glede pogodbenih obresti, ki presegajo višino, določeno v 399. čl. ZOR. Sodišče utemeljeno ni upoštevalo ugotovitev strank o višini dolga, navedenih v pogodbi o pristopu h dolgu, ki zajema tudi takšne obresti. Priznanje dolga sicer ne predstavlja kršitev kogentnih določb ZOR, kar pa ne velja za priznanje obrestne mere za dano posojilo, ki je v nasprotju s citirano kogentno določbo. Zastaranje z vložitvijo tožbe oz. izvršilnega predloga ni pretrgano, če je bila tožba oz. druga zahteva pred sodiščem zavrnjena (2. odst. 389. čl. ZOR). Zastaranje je tako pričelo znova teči s pripoznavo dolga v pogodbi o pristopu h dolgu.

Po pogodbi pravdnih strank mora toženka tožniku za uporabo besedne zveze „slovenska hranilnica in posojilnica“ v firmi plačevati uporabnino. Edino plačilo, ki ga je toženka opravila, je bilo 20. 12. 2000, ko je plačala uporabnino za leto 2000. Zadnji stavek prvega odstavka 373. člena ZOR, ki vsebuje zahtevo, da dolžnik po najstarejši neplačani zapadli terjatvi ni izvršil nobene dajatve več, nima takega pomena, kot mu ga pripisuje revident: po njegovem naj bi plačilo uporabnine za leto 2000 učinkovalo tako, da sama pravica, iz katere izvirajo občasne obveznosti plačila uporabnin, ne bi zastarala, sicer naj bi bila ta zakonska zahteva zapisana po nepotrebnem. Vendar je njen smisel drug. Brez nje bi namreč že ena sama neplačana terjatev, starejša od petih let, kljub plačevanju nadaljnjih občasnih terjatev povzročila zastaranje same pravice, kar bi bilo očitno neustrezno. Besedna zveza „slovenska hranilnica in posojilnica“ je navaden izraz, v katerem ni mogoče razpoznati nobenih individualnih potez ustvarjalnosti.

Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Pismena pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

Eno od načel meničnega prava, ki se ne ujema popolnoma z načeli obligacijskega prava, je načelo samostojne menične obveznosti. Menična obveznost vsakega izmed podpisnikov menice je samostojna in ni odvisna od veljavnosti zaveze drugih meničnih podpisnikov. Tudi, če menico izda oseba, ki se ni sposobna menično zavezati, ker je bila izbrisana iz sodnega registra, to ne vpliva na veljavnost obveznosti poroka, ki je menico formalno pravilno podpisal (njegov podpis ni ponarejen). Dejstvo, da torej izbrisana družba ni mogla veljavno pripoznati zastaranega dolga ne vpliva na odločitev o toženčevi obveznosti plačila regresne vsote, saj je menico podpisal (tudi) kot porok. Od tega, na kakšen način je določen čas dospelosti, je odvisno, kdaj mora imetnik menice slednjo predložiti v plačilo. V konkretnem primeru je družba S. d.o.o. T. prepustila tožnici dokončno izpolnitev dneva dospelosti na meničnem blanketu. Tožnica je kot dan dospelosti na menični blanket zapisala datum 12.5.2003, kar pomeni da je po izpolnitvi vseh ostalih manjkajočih sestavin takšno menico šteti za koledarsko menico in ne za vpoglednico, ki bi jo bilo treba predložiti v plačilo v enem letu od dneva izdaje

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)1 pri nepremoženjski škodi praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje tako ustali, da je mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka2. Da se je zdravstveno stanje ustalilo, je potrebno presojati z vidika povprečnega oškodovanca, ki je utrpel enake posledice in ne z vidika konkretnega oškodovanca, to je tožnika. Po ustaljeni sodni praksi je namreč sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo, presoja, ali je po nastopu škodnega dogodka ravnal v skladu s splošnim pravilom iz 18. člena ZOR, to je s potrebno skrbnostjo. Ob takem izhodišču je zato odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera ob primerni skrbnosti moral in mogel vedeti za obseg škode, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo.

Pogodba o bančnem kreditu predstavlja pogodbo o prometu blaga in storitev v smislu 1.odst. 374.čl. ZOR, kar pomeni, da taka terjatev zastara v treh letih. Pripoznava dolga je mogoča le do nastopa zastaranja. Po nastopu zastaranja pa je mogoče ponovno zahtevati izpolnitev obveznosti le na podlagi odpovedi zastaranja. Pisna pripoznava, ki se šteje za odpoved zastaranju je enostranska izjava volje. Take izjave, da bi pravno učinkovala, pa ne more dati pooblaščeni delavec v računovodstvu, pač pa le tisti, ki je upravičen zastopati pravno osebo.