268. člen ZPIZ

S priznanjem pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo v posledici ugotovitve nesposobnosti za delo na dotedanjem ustreznem delu, tožnik ni bil več razporejen na ustrezno delo v smislu invalidskih predpisov. Delodajalec je bil novo odločbo dolžan izvršiti po dokončnosti, vendar je tožnik vse do prejema sklepa o čakanju še vedno opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu. Zato mu je glede na določbo 190. člena ZPIZ/92 potrebno priznati pravico do nadomestila dokler je opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu.

Neupravičen prehod (prehod brez pravne podlage) sredstev zavoda (tožnika) na zavarovanca (toženca) obravnava ZPIZ/92 v 288. členu, ki določa, da mora zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, znesek vrniti v skladu z določbami ZOR. Tožnik je vedel, da je tožencu dne 20.9.1992 prenehalo delovno razmerje, saj je izdal 12.2.1993 odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem 20.9.1992 prav zaradi razloga prenehanja delovnega razmerja. V 211. čl. ZOR res določa, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Vendar 2. odst. izreka navedene odločbe določa, da se izplačani zneski nadomestila poračunajo. S tem si je torej tožnik pridržal pravico iz 211. čl. ZOR ne le glede dotlej izplačanih nadomestil, pač pa tudi glede nadomestil, izplačanih po izdaji te odločbe, kar izhaja tudi iz dejstva, da po pravni ureditvi ZPIZ/92 nobena odločba o ustavitvi izplačevanja dajatve ob izdaji še ni izvršljiva, saj nima pravne narave odločbe iz 1. odst. 268. čl. ZPIZ/92. Čeprav se

ZDR obravnava kot zaščiteno kategorijo delavce, ki so invalidi. Torej tiste, ki imajo v trenutku odločanja o presežnih delavcih tak status. Tisti, ki do trenutka dokončne odločitve nimajo priznane invalidnosti, preneha delovno razmerje kot presežnim delavcem pod enakimi pogoji kot vsem drugim. Pri tem ni pomembno, od kdaj so takim delavcem priznane pravice iz naslova zavarovanja za primer invalidnosti.

Če zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče očitati krivde za izdajo odločbe o pokojnini šele eno leto po vložitvi zahtevka, ker je bilo potrebno pridobiti podatke o pokojninski dobi od tujega nosilca zavarovanja, niso podani pogoji za priznanje zakonitih zamudnih obresti od določenih zneskov pokojnine. Poleg tega ni moglo priti do zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, saj so po določbi 269. člena ZPIZ praviloma izvršljive šele prvostopenjske pozitivne odločbe. Dokler o zahtevkih iz denarnih terjatev ni odločeno, do zamude v izpolnitvi ne more priti.

Dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni občasna denarna dajatev, zaradi česar določba 279. člena ZOR pri odločanju o zakonitih zamudnih obrestih ni uporabljiva. Po določbi 34. člena ZDSS, v zvezi z določbo 23. člena ZDSS, tožnik ni dolžan postaviti določenega zahtevka, kadar gre za tožbe zoper odločbe pristojnih nosilcev zavarovanj. Zato lahko tožnik - zavarovanec tudi po vložitvi tožbe razširi tožbeni zahtevek tudi na zakonite zamudne obresti. Za odločanje o zakonitih zamudnih obrestih je odločilen le obstoj zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, pri dajatvah iz pokojninskega in invalidsega zavarovanja pa tudi krivdna odgovornost nosilca in izvajalca tega zavarovanja.

Za pravilno odločitev o začasni nezmožnosti za delo je potrebno najprej ugotoviti pogoje dela, na katerem bi moral delavec v obravnavanem obdobju delati, ugotoviti zdravstveno stanje delavca in šele nato presoditi, ali je bil delavec glede na zdravstveno stanje in pogoje dela zanj začasno nezmožen ali ne. Ker je bila delavcu z odločbo ZPIZ priznana III. kategorija invalidnosti in pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki se opravlja pretežno sedeče, bi morala zdravniška komisija ugotavljati delavčevo delovno zmožnost za takšno, pretežno sedeče delo, ne pa za delo, ki ga je opravljal pred izdajo odločbe ZPIZ.

V primeru, ko delodajalec za delavko-invalidko nima drugega ustreznega dela, na katero bi razporedil delavko v skladu z odločbo ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti in zagotovitvi drugega ustreznega dela, ji mora v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu (1. odst. 140. čl. ZPIZ), ne more pa zaradi tega z začasno odredbo zahtevati zadržanje izvršitve odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Po 1. in 2. odst. 268. člena ZPIZ postanejo odločbe toženca - Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izvršljive, ko postanejo dokončne v upravnem postopku in ne šele, ko postanejo tudi pravnomočne, zato ne gre za samovoljo toženca, ki je na podlagi zavrnilne odločbe o pravici do invalidnine za telesno okvaro ustavil nadaljnje izplačevanje tožniku.

Delovnega invalida, ki ima z dokončno (izvršljivo) odločbo pristojnega zavoda priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo glede na preostalo delovno zmožnost, ni dopustno ustno razporejati oz. mu odrejati drugega dela. Ker tožena stranka ni postopala po ustreznih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in tožnice ni razporedila na drugo ustrezno delo z ustreznim pisnim sklepom ali odločbo, pač pa ji je po zaključenem bolniškem staležu le ustno odrejala delo na drugem delovnem mestu, sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 100. člena ZDR nezakonita in ju je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.