VDSS VDS sklep Psp 349/2001

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.
Zadeva se odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 1.106.287,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od zneska 589.391,75 SIT od 22.6.1997 dalje do plačila in od zneska 516.895,60 SIT od 13.9.1999 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo ter hkrati sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Citirano sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri ugovoru stvarne pristojnosti delovnega in socialnega sodišča, saj meni, da ne gre za spor iz 2. odst. 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker s tožečo stranko ni v zavarovalnem razmerju, pač pa je ta v zavarovalnem razmerju z lastnimi zavarovanci. Nadalje meni, da je zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabljen 373. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem pravica, iz katere izvirajo občasne terjatve, zastara v 5-ih letih, od kar je zapadla najstarejša neizpolnjena terjatev, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več. Napačno naj bi bil interpretiran in uporabljen tudi 96. člen KZ SFRJ, ki ureja zastaranje kazenskega pregona.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v predmetni zadevi uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi izplačevanja družinske pokojnine v zvezi s smrtjo zavarovanca v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Ta spor pa glede na toženo stranko dejansko ni spor iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot pravilno opozarja pritožba in zato socialno sodišče za sojenje ni stvarno pristojno.

Za stvarno pristojnost socialnega sodišče po 2. odst. 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS), je bistveno, da gre za škodo v zvezi z zavarovalnim razmerjem tožeče stranke. Tožeči stranki pa je škodo povzročil zavarovanec tožene stranke, ki je toženi odgovoren za škodo, povzročeno z njegovim ravnanjem. V predmetni zadevi se je namreč tožeča stranka odločila za direktno tožbo na podlagi 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR), torej, da uveljavljala škodo iz zavarovanja pred odgovornostjo, kot škodo iz obveznega zavarovanja motornih vozil. Takšna izbira je dopustna po 1. odst. 281. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), v zvezi z 941. členom ZOR, vendar pa sam spor po vsebini več ni spor v zvezi z zavarovalnim razmerjem tožeče stranke, pač pa premoženjsko pravni spor, za katerega reševanje ni pristojno specializirano socialno sodišče. Zanj je pristojno sodišče splošne pristojnosti in sicer glede na 32. člen v zvezi s 481. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) okrožno sodišče v gospodarskem sporu.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in na podlagi 4. tč. 2. odst. 339. člena ZPP odločiti, kot je razvidno iz 1. in 2. odst. izreka tega sklepa ter hkrati skleniti, da so stroški pritožbe tožene stranke nadaljnji stroški postopka.