373. člen ZOR

Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.

Določbe 373. člena ZOR o zastaranju same pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve, ni mogoče uporabiti, ko gre za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve. Za terjatve, ki izvirajo iz neupravičene uporabe tuje stvari, velja petletni zastaralni rok.

Tožnikova terjatev iz naslova vzdrževalnine (preužitka) je občasna dajatev, za katero je v vsem obdobju, na katerega se nanaša zahtevek, veljal 3-letni zastaralni rok.

Pri odplačevanju posojila ne gre za občasne terjatve, zato tudi terjatve tožeče stranke, da terja izpolnitev obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi, ni mogoče označiti kot pravico, iz katere izhajajo občasne terjatve. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določila 1. odstavka 373. člena ZOR.

Tudi od oškodovanca samega se zahteva določena skrbnost, čeprav za točen obseg škode morda ne ve, zastaranje začne teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek. Pogoj za uveljavljanje nadaljnjih ponavljajočih se istovrstnih škod je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode.

Po pogodbi pravdnih strank mora toženka tožniku za uporabo besedne zveze „slovenska hranilnica in posojilnica“ v firmi plačevati uporabnino. Edino plačilo, ki ga je toženka opravila, je bilo 20. 12. 2000, ko je plačala uporabnino za leto 2000. Zadnji stavek prvega odstavka 373. člena ZOR, ki vsebuje zahtevo, da dolžnik po najstarejši neplačani zapadli terjatvi ni izvršil nobene dajatve več, nima takega pomena, kot mu ga pripisuje revident: po njegovem naj bi plačilo uporabnine za leto 2000 učinkovalo tako, da sama pravica, iz katere izvirajo občasne obveznosti plačila uporabnin, ne bi zastarala, sicer naj bi bila ta zakonska zahteva zapisana po nepotrebnem. Vendar je njen smisel drug. Brez nje bi namreč že ena sama neplačana terjatev, starejša od petih let, kljub plačevanju nadaljnjih občasnih terjatev povzročila zastaranje same pravice, kar bi bilo očitno neustrezno. Besedna zveza „slovenska hranilnica in posojilnica“ je navaden izraz, v katerem ni mogoče razpoznati nobenih individualnih potez ustvarjalnosti.

Z razdrtjem pogodbe tožeče stranke ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč z razdrtjem, torej naenkrat, dospe celoten preostanek tožnikove terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno dajatev, za katero velja petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), kljub temu, da njeno višino opredeljuje tudi obrestna mera zamudnih obresti.

Pri posojilni pogodbi na odpoklic stranki ne moreta določiti drugačnega roka kot ga za zastaranje določa zakon.

Ker se pri opredelitvi revizijsko sporne vrednosti upošteva le glavnica, ne pa tudi obresti kot stranska terjatev, tožničina revizija proti zavrnitvi njene pritožbe ni dovoljena. Čeprav je izvor tožničine verzijske terjatve v obravnavani zadevi res otrokova preživninska terjatev, pa gre samo za to povezavo, medtem ko sta upnika preživninske in verzijske terjatve različna, različna pa je tudi pravna narava in lahko tudi dejanski obseg terjatve. Tožnica in toženec nista v takem razmerju, da bi obstajali razlogi za zadržanje zastaranja, zakon pa tudi ne določa, da pravica do verzije ne zastara. Zato se tožnica neutemeljeno zavzema za analogno uporabo navedenih zakonskih določb.

Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, res nima značaja čiste denarne obveznosti, zato se presoja vrednosti teh izdatkov po času, ko je terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev, torej v času odločanja pred sodiščem prve stopnje. To pa ne pomeni, da se tudi sam obseg potrebnih izdatkov za celotno vtoževano obdobje (torej za nazaj) presoja po razmerah v času odločanja sodišča prve stopnje. Za odločanje o utemeljenosti verzijskega zahtevka je potrebno ugotoviti obseg potrebnih izdatkov v času zalaganja, ta pa je odvisen od okoliščin, ki so sicer odločilne za določitev preživnine.

Terjatev zamudnih obresti je v primeru, ko se obravnava kot samostojni zahtevek, glede vprašanja zastaranja enotna terjatev. Začetek zastaranja terjatve za plačilo zamudnih obresti pa je v takšnem primeru izenačen z dnevom, ko se začne zastaranje glavne terjatve.

Pravna narava tožbenega zahtevka, s katerim se uveljavlja povračilo škode zaradi nezmožnosti za delo, je odškodninska (2. odst. 195. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) in ne preživninska, pa čeprav se oškodovančeva nezmožnost za delo odraža na izgubi njegovega vira preživljanja, t.j. zaslužka. Za pravico zahtevati povračilo škode zaradi nezmožnosti za delo pa ne velja izjema iz 3. odst. 373. čl. ZOR. Tožba je bila vložena 14.7.1987. Ker je tožnik najkasneje februarja 1981 zvedel, da je zmanjšano delovno sposoben, saj je bil takrat z odločbo spoznan za invalida III. kategorije in ker je bil najkasneje odtlej tudi prikrajšan pri zaslužku,je njegov zahtevek zastaran.