VSK sklep II Cpg 130/2005

Pritožba upnika zoper sklep o izvršbi se kot neutemeljena zavrne.
Pritožbi dolžnika zoper sklep o zavrnitvi ugovora pa se ugodi sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24.11.2004 na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v K. z dne 20.03.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. z dne 20.09.2001 opr.št. I Cpg 163/2001 ter v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v K. z dne 04.03.2002v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. z dne 06.03.2001 dovolilo v korist upnika C.C. Bar J. M. s.p., zoper dolžnika Z.T. d.d., zaradi izterjave zneskov 11.448.417,11 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.167.564,90 SIT od 28.06.2003 dalje do plačila ter izvršilnih stroškov v znesku 204.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.12.2004 dalje do plačila, izvršbo z nalogom, da blokira dolžnikova denarna sredstva na transakcijskih računih dolžnika in še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi izplača znesek iz tega sklepa na transakcijski račun upnikovega pooblaščenca.

S sklepom z dne 26.01.2005 pa je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi ter mu naložilo nadaljnje izvršilne stroške, ki jih mora plačati upniku v znesku 123.076,00 SIT.

Zoper sklep o izvršbi se je preko svojega pooblaščenca pritožil upnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3.tč. 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlagal njegovo spremembo tako, da se upniku prisodijo tudi procesne obresti od 27.11.2003 dalje do plačila, skupaj s pritožbenimi stroški. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje v delu, ko upniku ni priznalo procesnih obresti, zmotno uporabilo materialno pravo in s tem tudi kršilo njegovo ustavno pravico do lastninske pravice. Procesne obresti so namreč tiste obresti, ki jih v izvršilnem naslovu naloži sodišče s sodno odločbo stranki, ki je v zamudi s plačilom njene obveznosti, po preteku paricijskega roka. Po mnenju upnika izvršilni naslovi vsebujejo tudi uveljavljene procesne obresti. Zahtevek za procesne obresti pa je vsebovan tudi v samem predlogu za izvršbo.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora dolžnika z dne 26.01.2005 in o naložitvi nadaljnjih izvršilnih stroškov pa se je pritožil dolžnik preko svojega pooblaščenca. Sklep sodišča napada v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi tudi v delu, v katerem je bilo ugodeno predlogu za izvršbo ter upnici naloži, da dolžniku plača stroške izvršilnega postopka. V pritožbi navaja, da bi ob pravilni uporabi prava in ob popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja sodišče prve stopnje moralo predvsem zaključiti, da dolžnik upnici ne dolguje nič, ker je v izvršilnem postopku terjatev v celoti poravnal. Če pa bi njena terjatev vendarle obstajala, jo je upnica cedirala S.B. in zato ni upravičena od dolžnika ničesar terjati. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ko je v tej zadevi odločilo brez naroka. Narok je namreč v takem primeru obvezen, saj je vračunavanje izpolnitve materialnopravno vprašanje, o katerem mora sodišče odločiti v kontradiktornem postopku. Poudarja tudi, da je po napadenem sklepu banka sredstva iz računa dolžnika že nakazala pooblaščencu samostojne podjetnice v višini 14.003.325,22 SIT. Eno bistvenih vprašanj v tej zadevi je, kaj je dejansko dolžnik plačal upniku, ko je dne 06.04.2001 nakazal znesek 10.909.442,10 SIT. Obe sodišči sta v zmoti, ko pri presojanju izpolnitve uporabljata določbo 288.čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ob plačilu prej navedenega zneska je namreč veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), zato je potrebno uporabiti določbe 312. in 313.čl. ZOR. Ta znesek pa je bil plačan po tem, ko je bila dolžniku vročena nepravnomočna sodba Okrožnega sodišča v K., ki je bila prav glede zamudnih obresti kasneje razveljavljena s sodbo Višjega sodišča v K. opr.št. I Cpg 163/2001. Ker višina obresti in stroškov takrat ni bila ne znana, ne pravnomočno prisojena, teh ni mogoče vračunavati. Druga pomembna okoliščina je, da je dolžnik znesek 10.909.442,10 SIT plačal S.B., kateremu je upnica terjatev cedirala. Zato so zgrešeni razlogi napadenega sklepa o tem, da dolžnik še vedno dolguje upnici M.J., čeprav je bila terjatev odstopljena S.B.. Tudi izračun zamudnih obresti, ki jih je naračunalo sodišče prve stopnje, banka pa nakazala upnici, je popolnoma napačen in nezakonit. Že višje sodišče je v svoji odločbi z dne 28.10.2004 navedlo, da vsaj od 01.01.2002 zamudnih obresti ni mogoče obračunavati po konformni metodi, prvostopno sodišče pa jih v napadenem sklepu po tej metodi obračunava do 28.06.2003. Obračunavanje obresti od obresti je vselej prepovedano, napadeni sklep pa priznava neligitimirani upnici ravno to. S takim obračunom in postopanjem, je sodišče prekršilo številne temeljne pravice pravnega reda in tudi ustavne pravice iz 14.čl., 22.čl. in 33.čl. Ustave Republike Slovenije. Dolžnik je do sedaj plačal trikratno glavnico in je zato upnica neupravičeno obogatena.

Pritožba upnika ni utemeljena, pritožba dolžnika pa je utemeljena.

Glede pritožbe upnika:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba upnika ni utemeljena. Po 1.odst. 17.čl. ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. V obravnavanem primeru predstavljajo izvršilni naslov sodbe Okrožnega sodišča v K.v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. opr.št. I Cpg 237/2002 ter sodba Okrožnega sodišča v K. v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. opr.št. I Cpg 163/2001. Na odločitve v teh sodbah je sodišče v izvršilnem postopku vezano. Ker pa v teh sodbah dolžniku ni naloženo tudi plačilo procesnih obresti, katerih izterjavo zahteva upnik, zanje nima izvršilnega naslova. Zato je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da upnik do procesnih obresti v obravnavanem primeru ni upravičen.

Glede pritožbe dolžnika:

Pritožbeno sodišče se s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je v obravnavani zadevi odločilo brez naroka, ne strinja. Po določbah 29.čl. ZIZ namreč v izvršilnem postopku sodišče postopa pretežno na podlagi vlog in drugih pisanj. Narok pa opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Zakon (mišljen je Zakon o izvršbi in zavarovanju, ZIZ) nima določb, po katerih bi moralo sodišče v obravnavani zadevi opraviti narok, razloge, zakaj je ocenilo, da v obravnavanem primeru to ni smotrno, pa je sodišče prve stopnje navedlo in z njimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tudi glede ugovora aktivne legitimacije se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opredelilo in ker se z razlogi, ki jih je navedlo v tej smeri popolnoma strinja, se pritožbeno sodišče nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Ker je sodišče prve stopnje popolnoma sprejemljivo obrazložilo svoje stališče glede uporabe določb 313.čl. ZOR oziroma 312.čl. ZOR, o načinu vračunavanja dolžnikove izpolnitve, pritožbeno sodišče tudi v zvezi s temi pritožbenimi navedbami lahko le zaključi, da so neutemeljene, to pa iz razlogov, kot izhajajo iz že izpodbijanega sklepa. Napačno pa pritožba povzema stališče izraženo v sklepu Višjega sodišča v K. z dne 28.10.2004 opr.št. II Cpg 119/2004, ko navaja, da "višje sodišče v svoji odločbi meni, da vsaj od 01.01.2002 zamudnih obresti ni mogoče obračunavati po konformni metodi, prvostopno sodišče pa jih v napadenem sklepu po tej metodi obračunava do 28.06.2003". S tako trditvijo namreč dolžnik v pritožbi navedbam pritožbenega sodišča daje popolnoma drugačen pomen, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je v tem kontekstu le povedalo, da ne drži trditev upnika, da se v Republiki Sloveniji zamudne obresti še vedno obračunavajo po tako imenovani konformni metodi. Vsaj od 01.01.2002, ko je stopil v veljavo novi Obligacijski zakonik, to ne drži več (378.čl. OZ). S tako izraženim stališčem dejansko sploh ni navedlo tega, kar mu pripisuje dolžnik v pritožbi, da bi bilo potrebno v konkretni zadevi obresti po linearni metodi obračunavati od 01.01.2002. Nasprotno, pritožbeno sodišče celo meni, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ravnalo načeloma popolnoma pravilno ter v skladu veljavno materialno zakonodajo, saj je bilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obračunavanje obresti po konformni metodi ukinjeno šele z uveljavitvijo ZPOMZO-1 dne 28.06.2003.

V razveljavitvenem sklepu z dne 28.10.2004 pa je pritožbeno sodišče med drugim sodišču prve stopnje naložilo tudi, da ugotovi, koliko je v skladu z določilom 288.čl. OZ dolžnik dne 05.04.2001 plačal stroškov postopka, koliko zakonitih zamudnih obresti in koliko glavnice in šele potem ponovno odločil o predlogu za izvršbo, pri čemer pa je tudi jasno povedalo, da mora sodišče prve stopnje predlog za izvršbo preizkusiti glede utemeljenosti in tudi glede tega, koliko na podlagi izvršilnega naslova še lahko upnik terja od dolžnika. Pri izdaji sklepa s katerim je dovolilo izvršbo v korist upnika in kateremu je dolžnik ugovarjal, pa je sodišče prve stopnje, ob preizkusu utemeljenosti predloga za izvršbo, torej tega, koliko na podlagi izvršilnega naslova še lahko upnik terja od dolžnika, sledilo predlogu upnika (razen za procesne obresti), pri čemer pa je očitno spregledalo, da je upnik v svojem predlogu neupravičeno obračunal tudi pravdne stroške v znesku 1.083.492,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.03.2001 dalje do plačila, do katerih pa ni bil upravičen. Ti stroški so bili sicer upniku prisojeni s sodbo z dne 20.03.2001 (priloga A1 spisa), z odločbo Višjega sodišča v K. z dne 20.09.2001 opr.št. I Cpg 163/2001 (priloga A2 spisa), pa je bil tudi izrek o pravdnih stroških razveljavljen. Dejansko je bilo o pravdnih stroških odločeno dokončno šele s sodbo Višjega sodišča v K. opr.št. I Cpg 237/2002 z dne 06.03.2003, ko so bili ti tožeči stranki prisojeni stroški le v znesku 487.799,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.03.2002 dalje do plačila (priloga A4 spisa). To pa dejansko pomeni, da je sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe že v izhodišču napačno obračunalo obseg obveznosti dolžnika. To pa je tudi razlog, zaradi katerega je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. ZIZ. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju pa bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj ugotovljeno kršitev, poleg tega pa tudi upoštevati, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04-25 z dne 02.03.2006 razveljavilo 1060 člen Obligacijskega zakonika, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih čeprav so že dosegle ali presegle glavnico in to ustrezno pri svoji odločitvi tudi upoštevati.