VSK sklep I Cp 1198/2005

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožnik pooblastil toženca kot odvetnika za vložitev zasebne kazenske tožbe zoper L.A.. Zasebno tožbo je kazensko sodišče zavrglo iz procesnih razlogov. Tožniku pa ni uspelo dokazati, da bi toženca pooblastil tudi za vložitev odškodninskega zahtevka, saj mu je dal pisno pooblastilo samo za kazensko zadevo in za pribavo podatkov iz policijske uprave. Glede odškodninske zadeve je bil med strankama samo načelen dogovor o morebitnem zahtevku, brez izrecnega in jasnega dogovora o višini odškodnine in brez pooblastila za takšen zahtevek. Toženec je ravnal v okviru danega pooblastila, ko je tožnika seznanil le z možnostjo in posledicami takšne obveznosti.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da mu ni uspelo dokazati pooblastila najmanj preuranjen, saj bi sodišče preden je sklepalo o tem, moralo vsaj izvesti vse dokaze, ki jih je predlagal. Toženec je v odgovoru na tožbo navajal, da je odškodninski zahtevek mogoče vložiti že v kazenskem postopku, ali pa kod odškodninsko tožbo. Prav to je toženec pri podpisu pooblastila tožniku tudi povedal. Toženec torej priznava, da je tožniku pojasnil, da se lahko vloži določen odškodninski zahtevek za nematerialno škodo že v kazenskem postopku. Ko je bil zaslišan kot stranka, je priznal, da se je s tožnikom dogovarjal ob podpisu pooblastila, da bo v teku kazenskega postopka uveljavljal odškodninski zahtevek za nematerialno škodo. Že iz tega nedvoumno sledi, da sta se ob podpisu pooblastila izrecno dogovorila, da bo v kazenskem postopku uveljavljal, čeprav le na podlagi podpisanega pooblastila za kazenski postopek, tudi odškodninski zahtevek. Med njima je bil sklenjen dogovor, da bo toženec zoper L.A. zastopal tožnika tako v kazenski, kot v odškodninski zadevi. Ob podpisu pooblastila je toženec omenjal tožniku vsote 7.000.000,00 do 8.000.000,00 SIT. Tožnik mu je dejal, da je on odvetnik in naj uveljavlja toliko kolikor misli, da bo sodišče priznalo. Sam pri sebi je bil skeptičen glede tako visokega zneska in je sam ocenil, da je ustrezna odškodnina 2.000.000,00 SIT. Toženca je tožnik angažiral kot strokovnjaka, povedal mu je svoj problem, izrecno mu je povedal, da želi kazensko preganjati L.A. in da želi od nje dobiti odškodnino in toženec mu je (kot strokovnjak) bil dolžan svetovati, kako naj to doseže. Da sta se o vsem tem dogovarjala, izhaja že iz izpovedi obeh pravdnih strank, saj je toženec potrdil dogovor, da naj bi tekom kazenskega postopka uveljavljal odškodninski zahtevek. Za utemeljenost zahtevka v tej pravdi, zato ni pomembno, koliko pooblastil je podpisal tožnik. Prepričan je sicer, da je podpisal več kot dve pooblastili, vendar to ni odločilno. Če je bilo dogovorjeno, da se bo odškodnina uveljavljala v kazenskem postopku, je bil to toženec dolžan storiti. Ker pa se je kazenski postopek končal z zavrženjem zasebne tožbe po toženčevi krivdi, kar je toženec priznal in je zaradi tega njegova zavarovalnica tudi povrnila tožniku stroške, ki so nastali v zvezi s kazenskim postopkom, je tudi odškodninski zahtevek utemeljen, saj če bi toženec opravil svoje delo v kazenskem postopku strokovno, zasebna tožba ne bi bila zavržena, v kazenskem postopku bi se uveljavljal tudi odškodninski zahtevek in zastaralni rok bi v takem primeru znašal pet let in ne bi prišlo do zastaranja odškodninske zadeve. Tožnik je tako zamudil triletni zastaralni rok izključno iz razlogov na strani toženca. Meni, da že dosedanji dokazi kažejo na utemeljenost njegove zahtevka, sicer pa opozarja, da je predlagal tudi zaslišanje priče, to je, njegove bivše, ki je v tistem času, ko je podpisoval pooblastila tožencu, bila z njim v pisarni toženca. Ona je videla in slišala, kaj sta se stranki dogovorili in koliko pooblastil je podpisal. Zato bi moralo sodišče izvesti tudi ta dokaz. Če bi ugotovilo, da je zahtevek po temelju utemeljen, bi moralo odločiti tudi o višini. Te podatke bi lahko pridobilo iz kazenskega spisa. Tožnik zahteva od toženca toliko, kolikor sam meni, da bi mu sodišče priznalo, če bi bil zahtevek uveljavljen zoper povzročiteljico škode pravočasno. Če bi sodišče ocenilo, da bi dobil manj, bi lahko tudi ugodilo samo delno njegovemu zahtevku. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno napada zaključek izpodbijane sodbe, da tožniku ni uspelo dokazati, da je pooblastil toženca tudi za zastopanje v odškodninski zadevi. Ker je tožnik o dogovoru, da naj bi ga toženec zastopal tudi v odškodninski pravdi, predlagal zaslišanje priče E.K., že neizvedba tega dokaza kaže, da je ta zaključek preuranjen. Prav tako pa pritožba prepričljivo analizira nelogično dokazno oceno izpovedi obeh pravdnih strank v sodbi. Za presojo, ali je bil toženec pooblaščen tudi za odškodninski zahtevek, ni odločilno, koliko pooblastil je tožnik podpisal, ampak je bistvena vsebina dogovora pravdnih strank. Tožnik utemeljeno opozarja, da je kot laik tožencu kot strokovnjaku (odvetniku) predstavil svoj problem in če mu je ob tem izrecno povedal, da želi tako kazensko preganjati L.A. in dobiti od nje odškodnino, je to, kako bo toženec izpeljal oba postopka, spadalo v toženčevo sfero. Naročilo je bilo dovolj jasno in je predstavljalo tako naročilo za vložitev kazenske, kot odškodninske tožbe. Nenazadnje je toženec sam, tako v odgovoru na tožbo, kot ob zaslišanju povedal, da bi lahko odškodninski zahtevek uveljavljal že v kazenskem postopku. Ker je bila kazenska tožba zavržena zaradi pomanjkljivosti, ki so posledica toženčevega malomarnega dela, tega v kazenskem postopku ni mogel uveljavljati iz razlogov, ki so na njegovi strani.

Odškodninska odgovornost za nepravilno izpolnitev se presoja po pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo. V konkretnem primeru, ko je tožnik pooblastil toženca pred uveljavitvijo obligacijskega zakonika, se uporabljajo še določbe 751. in 752. člena ZOR. Ker je toženec nastopal kot strokovnjak, odvetnik, ki opravlja posel poklicno, se njegova odgovornost presoja po 1. odst. 751. člena ZOR in 2. odst. 18. člena ZOR, torej kot skrbnost dobrega strokovnjaka in po specialnem predpisu Zakona o odvetništvu. Toženec bi moral posel opraviti skrbno, ker je drugače odškodninsko odgovoren. Zato tudi, če je bilo dogovorjeno le na načelni ravni, da bo za tožnika uveljavljal odškodnino, okoliščina, da ni bila še dogovorjena točna višina nepremoženjske odškodnine, ne utemeljuje zaključka, da dogovora o zastopanju v odškodninski zadevi med pravdnima strankama ni bilo. Zato tudi s temi razlogi sodišče zmotno utemeljuje odločitev. Ker dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti po 355. členu ZPP ter vrniti zadevo v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zaslišati predlagano pričo. Že izvedene dokaze pa bo moralo kritično presoditi, vsakega posebej in v medsebojni povezavi. Spor je odškodninski, zato bo moralo ugotoviti vse predpostavke civilnega delikta. Po navedbah tožnika naj bi nedopustno ravnanje predstavljalo toženčevo malomarno zastopanje v kazenskem postopku, kar je imelo za posledico, da je bila zasebna kazenska tožba zavržena. S tem pa je tožnik izgubil tudi ugodnost daljšega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve za škodo povzročeno s kaznivim dejanjem. Škodo pa naj bi predstavljala izguba odškodnine, ki bi jo ob skrbnem zastopanju tožnik iztožil od L.A.. Pri presoji toženčeve odgovornosti bo sodišče, kot je že spredaj obrazloženo, moralo izhajati iz skrbnosti, s katero je toženec kot odvetnik dolžan izpolnjevati obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti v okviru mandatnega razmerja s tožnikom in šele, ko bo sodišče skrbno presodilo vse te okoliščine, bo lahko pravilno odgovorilo na osrednjo vprašanje tega spora, katere obveznosti je toženec prevzel in kako skrbno jih je izpolnil. Če se bodo potrdile navedbe tožnika, da bi lahko toženec v kazenskem postopku uveljavljal tudi odškodninski zahtevek zoper L.A., ker je tudi ta bil predmet naročila, bo sodišče pri ugotavljanju višine tožnikove škode moralo presoditi kot predhodno vprašanje odškodninsko razmerje tožnika napram L.A., saj predstavlja škodo, ki jo v tem primeru iztožuje tožnik, izguba odškodnine, ki bi jo ob skrbnem zastopanju toženec iztožil za tožnika od te osebe.

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.