VSL sodba I Cp 2596/2005

r a z s o d i l o :
1.
Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba:
A) pod točko I/2 spremeni tako, da se poslej ta točka glasi:
"Ugotovi se, da sta pravdni stranki na skupnem premoženju udeleženi
po enakih delih";
B) pod točko I/3 spremeni tako, da se poslej glasi:
"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izstaviti listino, sposobno
za vpis lastništva na stanovanju na naslovu K.. 17, L.., ki
predstavlja 158/1000 stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 2772,
2774/2 in 2775/2, vl. št. 2235 k.o. T.., do 1/2 v zemljiško knjigo, v
petnajstih dneh."
2.
Sicer se obe pritožbi zavrneta in izpodbijana sodba pod točko I/1, II
in III potrdi.
3.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške,
odmerjene v znesku 82.500,00 SIT (dvainosemdesettisočpetsto), v
petnajstih dneh po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru
zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da predstavlja

skupno premoženje pravdnih strank Mire V.K.in Srdana K. mansardno

stanovanje v izmeri 105,45 m2 v stanovanjski hiši na naslovu K... 17,

L.., ki predstavlja 158/1000 stanovanjske stavbe, stoječe na parc.

št. 2772, 2774/2 in 2775/2, vl. št. 2235 k.o. T.. (v sodbi pod točko

I/1 očitno napačno zapisana parc. 2755/2 namesto 2775/2, glej prilogi

A41 in C2). Ugotovilo je, da sta pravdni stranki na skupnem

premoženju udeleženi tožnica s 3/10, toženec pa s 7/10. Odločilo je,

da je "tožena stranka dolžna tožeči stranki (v sodbi očitno napačno

toženi stranki) izstaviti listino, sposobno za vpis lastništva na

stanovanju na naslovu K... 17, L.., ki predstavlja 158/1000

stanovanjske stavbe, stoječe na parc. 2772, 2774/2 in 2775/2, vl. št.

2235 k.o. T.. do 3/10 v zemljiško knjigo, sicer ta sodba nadomesti

listino". Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče

zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se

pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona

o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno

pa predlaga razveljavitev sodbe. Predlaga dodelitev drugemu sodniku.

Pritožbeno sodišče bo pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena,

povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga

spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa

predlaga razveljavitev sodbe.

Tudi pritožbene trditve tožene stranke, ki so odločilnega pomena, bo

pritožbeno sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba tožeče stranke je v pretežnem delu utemeljena; pritožba

tožene stranke ni utemeljena.

Ko gre za pritožbo tožene stranke, je njeno stališče v tej pravdi:

razmerje, ki je obstajalo med pravdnima strankama, ni bila

zunajzakonska skupnost, zato tudi stanovanje kot premoženje, ki je

bilo pridobljeno v času, za katerega tožnica zatrjuje, da je

zunajzakonska skupnost obstajala, ne predstavlja skupnega premoženja,

pač pa je to posebno premoženje toženca, ki je v zemljiški knjigi

vpisan tudi kot lastnik. Tako je toženčevo stališče tudi še v

pritožbi, kjer podrobno vztraja na tem, da njuna skupnost ni

predstavljala zunajzakonske skupnosti. Navaja razloge, zakaj tako

misli, pa tudi sicer po stališču toženca tožnica k stanovanju ni nič

prispevala.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s takim stališčem, pač pa v celoti

sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je skupnost med tožnico

in tožencem predstavljala zunajzakonsko skupnost v smislu 1. odst.

12člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR.

Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista

sklenila zakonske zveze, je po navedeni določbi pravni standard, ki

mu mora vsebino dati sodišče v vsakem konkretnem primeru. Sodna

praksa je že večkrat izrekla, da se zunajzakonska skupnost v smislu

citiranega člena ZZZDR ne sme razlikovati od življenjske skupnosti,

ki obstaja med zakoncema. Biti mora dalj časa trajajoča, v njej pa

zakonca zadovoljujeta čustvene, spolne, gospodarske in druge

življenjske potrebe, imeti pa mora tudi zunanji izraz. Tak izraz je

skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost, pa

tudi v očeh okolja morata veljati za moža in ženo.

V konkretnem primeru je vse to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnica in toženec sta bila najprej nekaj let poročena, po razvezi

sta še naprej skupaj živela najprej v S...15, nato pa v spornem

stanovanju, z njima pa je tudi ves čas živela mladoletna hčerka.

Pritožba ne zanika, da so ju ljudje imeli za zakonca in niti vsi

prijatelji niso vedeli, da sta razvezana, čeprav pritožba to dejstvo

skuša bagatelizirati. Pritožba opozarja, da je nelogično, da bi se

zakonca potem, ko je prišlo med njima do popolnega razdora, hkrati

odločilo, da bosta živela še naprej tako kot mož in žena. Pritožbeno

sodišče na to odgovarja, da v večini primerov to res velja, vendar pa

je splošno znano, da v življenju tudi niso neznane situacije, do

kakršnih je po zatrjevanju tožnice prišlo med pravdnima strankama.

Taki primeri so znani. Sicer pa toženec ne zanika, da so po razvezi

še vedno živeli v istem stanovanju, nato pa so se skupaj preselili v

sporno stanovanje na K... 17. Toženec se sklicuje na to, da je bil

razlog za skupno življenje po razvezi to, da je želel ostati s

hčerko. V pritožbi celo poudarja, kako je za hčerko skrbel in se z

njo ukvarjal. Četudi je mater - tožnico sprejel le zaradi hčerke, kot

sedaj trdi, pa ni sprejemljivo njegovo zanikanje skupnosti. Če je

hotel obdržati stike s hčerko in je zato sprejel tudi mater, je

očitno tudi pri otroku hotel napraviti vtis, da so še vedno družina.

Iz podatkov v spisu izhaja, da celo hči dalj časa ni vedela, da sta

starša razvezana, takih ugotovitev pa toženec ni zanikal. Tako tudi

njegovi razlogi v zvezi s hčerko med drugim kažejo, da je šlo za

zunajzakonsko skupnost. Sicer pa je sodišče prve stopnje v sodbi

(list. št. 167 in 168) zapisalo jasne in zadostne razloge, zakaj

šteje, da je šlo za zunajzakonsko skupnost, pritožbeno sodišče pa s

tem soglaša. Tega ne more spremeniti dokaj nedoločna trditev, da je

"v tem času" imel intimno razmerje z drugo žensko. Tako je torej tudi

po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z zadostno mero

gotovosti ugotovilo, da je med pravdnima strankama po razvezi v letu

1985 pa do vložitve tožbe (tako kot trdi tožnica) obstajala

življenjska skupnost, ki ima enake posledice kot zakonska zveza (1.

odst. 12. člena ZZZDR).

Podlaga za odločanje o premoženju, ki je sporno v obravnavani zadevi,

je v 2. odst. 51. člena istega zakona v povezavi z že navedenim 1.

odst. 12. člena. Po 2. odst. 51. člena je namreč premoženje, ki ga

zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (življenjske

skupnosti), njuno skupno premoženje.

Sodišče prve stopnje je na list. št. 168 in 169 zapisalo razloge, iz

katerih izhaja, da je bilo stanovanje K... 17, kupljeno v času, ko je

obstajala življenjska skupnost, iz teh razlogov pa tudi izhaja, da

sta v tem času vsak po svoje prispevala k skupnemu premoženju. Potem

ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med njima obstajala

življenjska skupnost, in potem ko je bilo ugotovljeno, da je bilo

stanovanje pridobljeno z delom v tem času, je pravilna ugotovitev

sodišča prve stopnje, da omenjeno stanovanje predstavlja skupno

premoženje.

Toženec namreč gradi svojo trditev o tem, da ni šlo za skupno

premoženje, na trditvi, da ni bilo zunajzakonske skupnosti. Zaradi

tega gre po toženčevem stališču za njegovo posebno premoženje. Ne

trdi, tako, kot glede hiše, o čemer je že odločeno, da bi to

stanovanje pridobil kako drugače, npr., da bi mu bilo tudi stanovanje

podarjeno.

Ko je torej ugotovljeno, da je obstajala zunajzakonska skupnost, in

da je bilo z delom v tej skupnosti pridobljeno tudi stanovanje na

K...17, pa je treba upoštevati določbo 1. odst. 59. člena ZZZDR, po

kateri se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža

zakoncev oziroma oseb, ki živita v življenjski skupnosti, na skupnem

premoženju enaka, vsak od njiju pa lahko dokaže, da sta prispevala k

skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

Tožnica je torej dokazala, da je stanovanje skupno premoženje, po

samem zakonu pa je njen delež 1/2. Toženec ni dokazoval večjega

deleža, kajti ves čas je trdil, da sploh ne gre za skupno premoženje,

pač pa da gre za njegovo posebno premoženje. Vse njegove trditve so

tako usmerjene. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da ugotavlja

drugačen delež, ker je toženec ves čas trdil in dokazoval, da gre za

njegovo posebno premoženje. Ni postavil niti trditev, pa tudi

dokazoval ni, da bi bil večji njegov delež na skupnem premoženju

(212. člen ZPP).

Res je sicer, da bi s pogojem, da bi tožnik postavil trditve o svojem

večjem deležu na skupnem premoženju, razlogi sodišča prve stopnje o

tožnikovem večjem deležu ne zadostovali in bi jih niti na pritožbo

tožene niti ne pritožbo tožeče ne bilo mogoče preizkusiti, saj

sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako veliki so bili dohodki

enega ali drugega in katero obdobje je upoštevalo, pa tudi dvom o

pravilnosti podatkov iz leta 1989 je izrazilo. V takem primeru bi

moralo sodišče druge stopnje sodbo glede deležev razveljaviti, ker bi

se je ne dalo preizkusiti.

Ker pa je toženec ves čas trdil, da gre za njegovo posebno

premoženje, ni pa postavil niti trditev niti dokazov o tem, da je

večji njegov delež na skupnem premoženju, je mogoče v smislu že

citiranih določb ZZZDR sodbo potrditi glede obsega skupnega

premoženja in v tem delu zavrniti pritožbo tožene stranke (353. člen

ZPP), glede deležev pa spremeniti ob upoštevanju zakonske domneve o

enakosti deležev. Pritožbeno sodišče je zato tako ravnalo in sodbo

spremenilo ob upoštevanju 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP).

Glede na to, da je tožnica uspela s pritožbo iz zgoraj navedenih

razlogov, na njene pritožbene trditve ni treba odgovarjati, razen, ko

gre za trditve o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker naj

bi sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je zavrnilo izvedbo novih

dokazov na naroku 23.11.2004. Ta očitek namreč ni utemeljen, kajti

sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo ob upoštevanju 362. člena

ZPP, ki je tedaj že veljal v spremenjeni obliki in po katerem bi bila

nova dejstva oziroma novi dokazi mogoči le, če bi jih stranka brez

svoje krivde prej ne mogla navesti oziroma predložiti. Morebitno

napačno vabilo stranki na prvi narok za glavno obravnavo tega ne more

spremeniti. Povedano hkrati pomeni v zvezi z obema pritožbama, da

sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb

pravdnega postopka in da je tudi dejansko stanje pravilno ugotovilo,

le v zgoraj navedenem obsegu je materialno pravo napačno uporabilo.

Ko gre za zavrnilni del, je pritožbeno sodišče zavrnilo del zahtevka,

ki se glasi: "sicer bo ta sodba nadomestila listino". Po določbi 5.

točke 1. odst. 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1 se

vknjižba pravic med drugim dovoli tudi na podlagi pravnomočne sodbe,

s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo,

da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga.

Odločitev sodišča, da sodba nadomešča listino, torej v navedeni

določbi ZZK-1 nima podlage. V tem delu je pritožbeno sodišče zahtevek

zavrnilo in v tem obsegu potrdilo odločitev pod točko II izpodbijane

sodbe.

Pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev prvega sodišča glede

pravdnih stroškov in je kljub delni ugoditvi tožbi soglašalo z

odločitvijo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Tožnici

zaradi tega niso nastali večji stroški, pa tudi sicer je podlaga za

odločitev v 2. odst. 154. člena ZPP.

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo upoštevaje,

da je na pritožbo tožnice spornih še 3.000.000,00 SIT. V tožbi je

namreč svoj zahtevek glede stanovanja ocenila z vrednostjo

7.500.000,00 SIT. Uspela je s 60%, s pritožbo pa zahteva še 40%,

torej 3.000.000,00 SIT. Od te vrednosti ji je v skladu s predlogom

pritožbeno sodišče priznalo 625 točk za pritožbo in 20% DDV, skupaj

82.500,00 SIT. Stroškov za sodno takso ni priznalo, ker iz spisa ne

izhaja, da bi tožnica to takso plačala - v vsakem primeru pa bi jo

bilo mogoče priznati le od zneska 3.000.000,00 SIT, kolikor je bilo v

pritožbi sporno. Obresti od pravdnih stroškov so sicer priznane glede

na uveljavljeno sodno prakso, vendar ne od izdaje sodbe sodišča prve

stopnje, pač pa šele, če bo toženec prišel v zamudo, to je od 15. dne

po prejemu sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o stroških temelji

na 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in 1.

odst. 155. člena istega zakona.