VSM sodba I Cp 1831/2005

da gre v danem primeru nedoletnemu tožniku enotna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, saj gre za hude nepremoženjske škode, ki se prelivajo in druga drugo med seboj pogojujejo, kot je pravilno ocenilo prvo sodišče in tudi ob dejstvu, da bo tožnik kmalu vstopil v najstniško obdobje, ko bodo zanj vse škode še večje duševno trpljenje in med seboj prelivajoče in jih bo doživljal kot kvalitativno celoto. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v napadenem obsodilnemu delu tako spremeni, da sedaj v tem obsegu glasi:
"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 22,020.000,00 (dvaindvajset milijonov dvajset tisoč 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 21,791.244,00(enaindvajset milijonov sedemsto enaindevetdeset tisoč dvesto štiriinštirideset 00/100) SIT od 29.03.2005 dalje, od zneska 56.160,00 (šestinpetdeset tisoč sto šestdeset 00/100) SIT od 18.06.1999 dalje, od zneska 60.156,00 (šestdeset tisoč sto šestinpetdeset 00/100) SIT od 1.07.2000 dalje, od zneska 112.440,00 (sto dvanajst tisoč štiristo štirideset 00/100) SIT od 13.07.2001 dalje, vse do plačila in mesečno denarno rento 35.635,00 (petintrideset tisoč šeststo petintrideset 00/100) SIT od 16.12.2003 dalje, do pravnomočnosti te sodbe zapadle zneske v 15 dneh, v bodoče mesečne zneske pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne rente vse do plačila ter 1,184.002,00 (en milijon sto štiriinosemdeset tisoč dva 00/100) SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.03.2005 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.
V presežku se tožbeni zahtevek zavrne."
V ostalem se pritožba zavrne.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 128.232,00 (sto osemindvajset tisoč dvesto dvaintrideset 00/100) SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje dosodilo nedoletnemu tožniku 27,000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 1,500.000,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo ter 35.635,00 SIT mesečne odškodninske rente, vse s pripadki, kot natančno izhaja iz sodbenega izreka, iz škodnega dogodka prometne nesreče z dne 05.08.1997, ko je zavarovanec toženke povozil takrat dve in pol leti starega tožnika, ta pa je bil na cesti brez varstva.

Nedoletnemu tožniku je sicer prisodilo skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 45,000.000,00 SIT ob oceni, da so poškodbe pri njemu zapustile takšne posledice, da je njihova teža in intenziteta med seboj tesno prepletena in je dejansko nemogoče določiti odškodnino po posameznih oblikah škode, ki tudi pogojujejo druga drugo in zato razmejevanje po posameznih odškodninskih postavkah ne bi bilo umestno. Nato pa je še odmerilo odškodnino za materialno škodo iz naslova stroškov hipoterapije v Kamniku v letu 1999 v znesku 93.600,00 SIT in v letu 2000 - v znesku 100.260,00 SIT, iz naslova terapije kiropraktike v letu 2001 - v znesku 187.400,00 SIT ter iz naslova prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem 2,118.740,00 SIT, kar je skupno v znesku 2,500.000,00 SIT. Nedoletnemu tožniku je dosodilo tudi mesečno odškodninsko rento iz naslova delne nezmožnosti za delo in trajnega povečanja njegovih potreb skladno določilom člena 195/II tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, mesečno v višini 59.392,12 SIT, kot znaša po predpisih ZPIZ-a dodatek za nego, pomoč in postrežbo nepokretnim osebam s 70 % zmanjšano gibljivostjo,od 16.12.2003 (ko je bil rentni zahtevek postavljen). Tako je toženko zavezalo k plačilu vseh te odškodnin in mesečne rente, zmanjšanih za 40 % delež sokrivde na strani tožeče stranke.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v napadenem delu z ustreznim znižanjem vseh dosojenih odškodnin in odškodninske rente oziroma podrejeno razveljavitev prvostopne sodbe v tem obsegu. Protivi se dosoji enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj tožnikovo življenje ni na nivoju životarjenja (ima delno ohranjeno motoriko telesa, se lahko giba na daljše razdalje z ustrezno oporo, ima delno ohranjen govor, hodi v redno šolo in ni razloga, da si tožnik ne bi mogel ustvariti družine). Opozarja, da je prvo sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo, ki znaša skupno 34,200.000,00 SIT, prisodilo pa mu je skupno tovrstno odškodnino 45,000.000,00 SIT. Upira se dosoji odškodnine za materialno škodo iz naslova potnih stroškov (2,118.740,00 SIT), ker da ni izkazana po višini, za tovrstno škodo pa je prvostopno sodišče zmotno uporabilo določila 216. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (prosta presoja dokazov), saj se ta škoda da izračunati. Za to vrsto škode pa tožeča stranka tudi ni izkazala aktivne legitimacije, ko sta tožnikova starša te vrste terjatev cedirala nedoletnemu tožniku prepozno (člen 286 ZPP). Graja tudi rentni zahtevek po temelju in višini, ker ga tožeča stranka sploh ni opredelila.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka ne pove, v čem vidi pri delu sodišča prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar tudi ni pokazal uradni pritožbeni preizkus zadeve (člen 350/II ZPP v zvezi s členom 339/II ZPP). Višina na prvi stopnji ugotovljene deljene odgovornosti na pritožbeni stopnji ni sporna, niti obseg zadobljene nepremoženjske škode nedoletnega tožnika, ki je v prvostopni sodbi izredno natančno in obsežno opisana in ugotovljena. Ta vključuje diagnozo poškodb (obtolčenine možgan, izliva krvi v prostor pod trdo možgansko opno in zloma desne podlahti koželjnice). Nadalje telesne bolečine od hudih in dolgotrajnih z bodočimi občasnimi hudimi v sklepih levega dela telesa in občasnimi v obliki srednje intenzitete glavobolov. Ugotavlja izredno hude nevšečnosti med zdravljenjem, povezane z dobrim letom zdravljenja v bolnici, z doživeto operacijo lobanje, 6-mesečnim nepremičnim ležanjem v postelji, 1-letno inkontinenco vode in blata ter številnimi raznovrstnimi terapijami po končanem zdravljenju. Ugotavlja tudi hude duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi funkcionalnih posledic škodnega dogodka (zaradi atrofije možgan in brazgotinskega tkiva v možganih ima nedoletni tožnik izrazito spastično tetraparezo spodnjih okončin z večjo prizadetostjo leve strani). Rehabilitacija mu je omogočila samostojno hojo na kratke in srednje dolge razdalje s pomočjo opornice za levo nogo in vožnjo s prilagojenim kolesom in vozičkom. Leva roka je nefunkcionalna, desno zapestje pa ima zmanjšano gibljivo za 9 %, odvisen je od tuje pomoči pri vseh opravilih, kjer potrebuje sestavljene gibe. Popoškodbeno stanje mu je zapustilo tudi duševne bolečine zaradi psihoorganskega sindroma in nevrotičnih motenj (težave ima na področju spoznavnih dejavnosti, pri prilagajanju na nove situacije, ni učinkovit, ima slabšo koncentracijo, je trmast in pretirano občutljiv, čustveno labilen, ima zmanjšano govorno in jezikovno sposobnost, govori slabše razumljivo in poenostavljeno, mentalno in motorično je počasnejši, izven domačega okolja potrebuje nadzor in spremljanje, ima motnje spanja, zmanjšano sposobnost komuniciranja, je pozabljiv, nespontan v govoru in ukrepanju, nekoliko zaostaja v duševnem razvoju ...). Duševno trpi tudi zaradi spastično deformirane drže telesa tudi sede in zaradi številnih brazgotin po telesu.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da gre v danem primeru nedoletnemu tožniku enotna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, saj gre za hude nepremoženjske škode, ki se prelivajo in druga drugo med seboj pogojujejo, kot je pravilno ocenilo prvo sodišče in tudi ob dejstvu, da bo tožnik kmalu vstopil v najstniško obdobje, ko bodo zanj vse škode še večje duševno trpljenje in med seboj prelivajoče in jih bo doživljal kot kvalitativno celoto. Vendar je sodišče vezano na postavljeni zahtevek odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ne upošteva sokrivde, skupno v znesku 34,200.000,00 SIT (zahtevek postavljen nazadnje s pripravljalno vlogo dne 15.12.2003 - l. št. 42 do 46 spisa), kot to opozarja pritožba. Pri tem sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava ocenjuje, da je primerna satisfakcija za enotno ugotovljeno nepremoženjsko škodo,ob upoštevanju individualizacije ter že dosojenih istovrstnih škod ter v skladu z določili členov 200 in 203 ZOR,v zahtevani višini, ki nikakor ni previsoka. To pomeni, ob upoštevanju deljene odgovornosti, da pripada tožniku iz naslova nepremoženjske škode 20,520.000,00 SIT.

Pritožba ne graja dosojene materialne škode iz naslova rehabilitacije (zneskovno ob upoštevanju sokrivde - 56.160,00 SIT, 60.156,00 SIT in 112.440,00 SIT). Ne strinja pa se s preostalo dosojo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova stroškov prevoz v zvezi z zdravljenjem in rehabilitacijo, kar vse pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljeno in o tej škodi povzema obsežne prvostopne razloge kot pravilne in zadostne. Ti povedo, da prvostopno sodišče le-teh ni dosodilo le po prostem preudarku, temveč jih je preizkusilo tudi po višini. Ob upoštevanje vse medicinske dokumentacije v zvezi z vrsto in trajanjem zdravljenja ter rehabilitacijo je ocenilo, da je tožeča stranka v ta namen prevozila najmanj 33.872,00 km (62,55 SIT na km) in kar znaša vsaj toliko, kot je zahtevano. Ta materialna škoda gre tožeči stranki v obsegu 60 % le-teh, to je v pravilno dosojenem znesku 1,271.244,00 SIT.

Zavrača se tudi ugovor aktivne legitimacije v obsegu tožbenega zahtevka celotne odškodnine za materialno škodo, saj je že ob njegovi postavitvi v tožbi bilo izrecno pojasnjeno, da sta tožnikova starša, ki sta njegova zakonita zastopnika, izvajala vse vožnje v zvezi z zdravljenjem nedoletnega tožnika in njegovo rekonvalescenco, kar je mogoče razumeti kot cesijo terjatve te vrste na nedoletnega tožnika.

Tudi ni slediti pritožbenim navedbam o nepopolnih navedbah tožeče stranke glede obstoja temelja tožbenega zahtevka v obsegu odškodninske rente, kot tudi njegove višine. Slednje je tožeča stranka določno oprla na ugotovitve v zadevi izdelanega izvedenskega mnenja po izvedencih medicinske stroke prof. dr. in prof. dr., ki med drugim ugotavljata, da je in bo nedoletni tožnik zmanjšano delovno sposoben, nikoli ne bo pridobitno sposoben in bo vse življenje podvržen številnim terapijam. Ob tem še ugotavljata, da potrebuje nedoletni tožnik 24-urni nadzor, veliko pomoči pri vsakodnevnih opravilih in za samostojno življenje brez pomoči ni sposoben in ne bo. Na podlagi tudi drugih ugotovitev v dokaznem postopku sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tožnik rabi pomoč pri oblačenju, slačenju, umivanju, hoji (z opornico), ne more se voziti z avtobusom v šolo, rabi medicinske pripomočke (voziček, prilagojeno kolo, posebne čevlje), računalnik, da sploh lahko piše, ker ima levico nefunkcionalno, desnica pa je v zapestju manj gibljiva, rabi več zdravstvene oskrbe, težave mu lajšajo alternativna medicina, hipoterapija in kiropraktik. Zato so povečani stroški oskrbe nedoletnega tožnika, ki potrebuje večjo pozornost in več časa starše in druge, ki le-te nadomeščajo ob njihovi odsotnosti, potrebuje tudi spremljevalca za gibanje izven domače hiše. Pravilna je prvostopna ocena, da je po temelju utemeljen tožbeni zahtevek odškodninske rente skladno z določilom drugega odstavka 195. člena ZOR. Celotnega hendikepa v življenju nedoletnega tožnika se ne da oceniti v denarju in kar zahteva zanj večja finančna sredstva za vsakodnevno življenje. Ob tem si je prvostopno sodišče upravičeno pomagalo s po predpisih ZPIZ veljavno višino dodatka za pomoč in postrežbo za slabše in nepokretne osebe, ki jim je zmanjšana zmožnost gibanja za 70 % in je le-ta po oceni prvostopnega sodišča, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, vsebinsko enaka, kot pri tožniku, ki je 90 % invalid in je sposoben samostojne hoje le na zelo kratke razdalje in še to s pomočjo leve stranske nožne opornice. Ta pomoč znaša mesečno 59.392,12 SIT, prvo sodišče pa je iz tega zneska upravičeno izhajalo za prisojo odškodninske rente tudi z vidika določil 216. člena ZPP, tako da je ob upoštevanju sokrivde pravilno dosodilo mesečno rento 35.635,00 SIT. Čas njene zapadlosti pritožba ne graja, niti zakonskih zamudnih obresti za primer zamude.

Tako je bilo na pritožbeni stopnji potrebno prvostopno odločitev spremeniti v obsodilnem delu z ustreznim znižanjem dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je le v povedanem obsegu prekoračitve tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo (člen 350/III ZPP v zvezi s členom 358/IV ZPP). V ostalem pritožba ni utemeljena (člen 353 ZPP).

V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjen pravdni uspeh, ki sedaj znaša v prvi fazi postopka 79,56 % proti 20,40 %. Ob na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroških tožeče stranke na 1,036.728,00 SIT in toženke na 637.334,00 SIT v tej fazi postopka, krije toženka tožeči stranki iz te faze 694.550,00 SIT pravdnih stroškov. V drugi fazi postopka znaša pravdni uspeh 60,49 % proti 39,51 %, zato je ob na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroških tožeči stranki na 1,029.996,00 SIT in toženki na 338.125,00 SIT dolžna toženka plačati iz te faze 489.452,00 SIT. Skupno tedaj toženka dolguje tožeči stranki 1,184.002,00 SIT pravdnih stroškov (člen 165/II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).

Ob pritožbeni sporni vrednosti 14,100.000,00 SIT (ne 36,700.000,00 SIT, saj pritožba vsebinsko priznava od dosojenih 28,500.000,00 SIT, 14.100.000,00 SIT), je pritožbeni uspeh v obsegu 6,300.000,00 SIT ali 44,68 %. Potrebni pritožbeni stroški so taksa za pritožbo, ki znaša pravilno 282.000,00 SIT (ne 734.000,00 SIT, kot je napačen izračun prvostopnega sodišča) in 5.000,00 SIT manipulativnih stroškov, kar je skupno 287.000,00 SIT. Ob 44,68 % uspehu pritožbe je tožeča stranka dolžna povrniti toženki 128.232,00 SIT pritožbenih stroškov (člen 165/II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).