VSL sklep III Cp 1047/2006

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

izvršbo, ker sklepa, ki ju je upnica predložila kot izvršilni naslov,

ne vsebujeta izvršilnega naslova, na podlagi katerih bi sodišče lahko

dovolilo izvršbo zoper dolžnico.

Zoper sklep se upnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter

predlaga razveljavitev sklepa. Zahteva povrnitev stroškov. Navaja, da

sodišče samo v navedenih sklepih ugotavlja obstoj terjatve, ki jo ima

upnica nasproti zgoraj navedenemu dolžniku in navedeno tudi priznava.

Sodišče samo navaja, da je na upnika prešla zarubljena terjatev do

prenesenega zneska z učinkom odplačnega odstopa terjatve in priznava,

da upnik izkazuje prehod terjatve od tožnika na upnika in navaja, da

jo bo moral upnik od novega dolžnika še izterjati. Upnica s predlogom

za izvršbo prav to hoče. Izrek torej ni v skladu z obrazložitvijo.

Predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Predložena sklepa ne predstavljata izvršilnega naslova, na podlagi

katerega bi sodišče prve stopnje lahko dovolilo izvršbo (1. odst. 17.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Sodišče prve stopnje je

tako pravilno ravnalo, ko je predlog za izvršbo zavrnilo. Z razlogi

izpodbijanega sklepa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Kot

odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja:

Ne gre za nikakršno nasprotje v izpodbijanem sklepu, prav tako pa ne

za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar navaja upnica v

pritožbi.

Sklep z dne 3.7.2003, ki je bil predložen kot del izvršilnega

naslova, je bil izdan po 1. odst. 115. člena Zakona o izvršbi in

zavarovanju - ZIZ na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne

25.1.2001, s katerim je bil opravljen rubež terjatve (1. odst. 104.

člena ZIZ). Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, je s tem

prešla na upnico le terjatev z učinkom odplačnega odstopa terjatve.

Dodati je treba, da je bila s tem upnica v onem postopku poplačana do

višine terjatve (3. odst. 127. člena ZIZ), vendar pa je resničnost in

izterljivost terjatve dolžnikova odgovornost, torej odgovornost

C. zoper upnico (glej 4. odst. 127. člena ZIZ in 421. in 423. člen

Obligacijskega zakonika - OZ). Skratka, sklepa, ki ju je predložila

upnica, kot izvršilna naslova v danes obravnavani zadevi, pomenita

samo to, da je Š. K. postala upnica v razmerju med C. in S. namesto

C., vendar samo, če terjatev obstaja oziroma, če jo S. priznava.

Sicer mora upnica bodisi tožiti S. bodisi vložiti zoper C. nov

predlog za izvršbo. Na tak način tudi pritožbeno sodišče razume tisti

del obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki pravi, da "bo moral upnik

od novega dolžnika terjatev še izterjati". Povedano še drugače: v

izvršilni zadevi upnice Š. K. zoper dolžnico C. o. ni mogel nastati

izvršilni naslov zoper S., kot zatrjevanega dolžnikovega dolžnika in

torej sklep o prenosu terjatve namesto plačila ne predstavlja

izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika. Tako torej

predložena sklepa nista izvršilna naslova, kot je pravilno ugotovilo

sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi (366.

člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).