115. člen ZIZ

Pri izdaji sklepa o prenosu zarubljene denarne terjatve v izterjavo sodišče ne ugotavlja, ali dolžnikovi dolžniki imajo poravnane oziroma zapadle obveznosti do dolžnika, kar je vsebina pritožbe. Relevantna je samo ugotovitev, ali je sklep o rubežu denarne terjatve postal pravnomočen.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.

Dolžnikov dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo.

V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata. Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.

Sodišče sme sklep o prenosu terjatve izdati šele, ko postane sklep o rubežu pravnomočen. Če je upnik predlagal, naj se dolžnikov dolžnik izjavi o terjatvi, na katero predlaga izvršbo, izda sodišče sklep o predlogu za prenos po izteku osmih dni od dneva, ko je bilo upniku vročeno obvestilo o izjavi dolžnikovega dolžnika, če pa se dolžnik o terjatvi ni izjavil, pa po poteku roka, v katerem bi se moral izjaviti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu terjatev ni individualizirana, saj ni opredeljen niti dolžnikov dolžnik niti podatki o domnevni terjatvi. Dolžnikova terjatev do dolžnikovega dolžnika, ki je bila z izpodbijanim sklepom prenesena v izterjavo, je namreč v zadostni meri opredeljena že v samem pravnomočnem sklepu o rubežu z dne 25. 11. 2014, prav tako dolžnikov dolžnik. Izpodbijani sklep o prenosu pa se v izreku sklicuje na pravnomočni sklep o rubežu in je tako povsem jasno, katera konkretna terjatev je bila prenesena v izterjavo, in zoper koga. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, na koga se terjatev prenaša. Iz izreka sklepa namreč tudi izhaja, da se terjatev prenaša na predlog upnika do višine

Pri izdaji sklepa o prenosu terjatve gre za zgolj procesno-tehničen sklep in ob izdaji sodišče ne preverja obstoja ter višine izterjavane terjatve. Bistveno je zgolj, ali je izpolnjen zakonski pogoj za izdajo in sklep o prenosu je posledica pravnomočnega sklepa o rubežu terjatve.

Pri izdaji sklepa o prenosu terjatve gre za zgolj procesno-tehničen sklep in ob izdaji sodišče ne preverja obstoja ter višine izterjavane terjatve. Bistveno je zgolj, ali je izpolnjen zakonski pogoj za njegovo izdajo in je posledica pravnomočnega sklepa o rubežu terjatve.

Sklep o prenosu terjatve glede na navedeno ne posega v položaj dolžnikovega dolžnika in se zaradi spremembe upnika le-ta ne poslabša. To pa ima za posledico, da mu pravni red ne priznava pravice do pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, saj nima pravnega interesa zanjo.

Sklep o prenosu terjatve v izterjavo predstavlja zgolj procesno-tehničen sklep, ob njegovi izdaji pa sodišče ne preverja obstoja in višine izterjevane terjatve.

Z izvršbo na denarne terjatve je upnik prisilno dobil zgolj procesno legitimacijo na podlagi odločbe sodišča. Če dolžnikov dolžnik ne bo izpolnil domnevne dolžnikove terjatve upniku, bo moral ta uporabiti prisilna sredstva. V izvršilnem postopku je bistveno zgolj to, ali je izpolnjen zakonski pogoj za izdajo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo.

Predmet rubeža in prenosa so lahko tudi nezapadle terjatve. To je mogoče sklepati iz prvega odstavka 120. člena ZIZ, ki s prenosom terjatve v izterjavo daje upniku pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel. Upnik je v predlogu z dne 11. 3. 2015 navedel in opredelil, za katero denarno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika gre (denarno terjatev dolžnika, ki jo ima do tretjega po Najemni pogodbi z dne 15. 11. 2013, dodatku št. 1 z dne 18. 12. 2013 ter št. 2 z dne 5. 9. 2014, predložil je pogodbo in dodatka, iz katerih izhaja terjatev in njena višina, prav tako je opredelil višino svoje terjatve, za poplačilo katere je predlagal nadaljevanje izvršbe s tem sredstvom izvršbe in na ta predmet izvršbe ter tako izpolnil vse zahteve za izdajo sklepa o prenosu).

S sklepom o rubežu, kakor tudi s sklepom o prenosu terjatve, ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika. S sklepom o prenosu upnik pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo tako v nobenem primeru ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika. V sklepu o rubežu mora biti terjatev dolžnika do njegovega dolžnika opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je terjatev določljiva. Tako ni treba, da bi moral upnik že v predlogu denarno terjatev, ki naj bi bila predmet rubeža in kasneje prenosa, vedno natančno opredeliti, kot se sicer to zahteva za opredelitev terjatve, ki jo upnik izterjuje od dolžnika. Če namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do njegovega dolžnika zadošča, da je terjatev opredeljena na način, da je vsaj določljiva.

Pri izvršbi na denarno terjatev je način prenosa terjatve določen s sklepom izvršilnega sodišča.

Tretji v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tretji v vlogi z dne 15. 5. 2015, v kateri je navedel, da je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 15. 4. 2015 o prenosu terjatve, ki jo ima dolžnik (v predmetnem postopku upnik) do svojega dolžnika D. D. na tretjega, izterjavo katere uveljavlja upnik v predmetnem izvršilnem postopku, dobil pravico od dolžnika zahtevati plačilo zneska, navedenega v sklepu o prenosu, ter s tem stopil v položaj upnika, po vsebini podal predlog za spremembo upnika po tretjem odstavku 24. člena ZIZ.

Sklep o prenosu terjatve ne posega v položaj dolžnikovega dolžnika in se zaradi spremembe upnika le-ta ne poslabša. To pa ima za posledico, da mu pravni red ne priznava pravice do pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, saj nima pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Določba 268. člena ZIZ ne pomeni, da sklep o izdani začasni odredbi predstavlja izvršilni naslov za dovolitev izvršbe v izvršilnem postopku, ampak to, da mora imeti že sam vse obvezne sestavine izvršilnega sklepa, da je začasno odredbo mogoče izvršiti v postopku, v katerem je bila izdana. Začasne odredbe zato tudi ni mogoče dopolnjevati s sredstvom in predmetom izvršbe v izvršilnem postopku.

Glede na odpravljeno pravnomočnost sklepa o rubežu (izdanega dne 28. 4. 2014), je odpadla zakonita podlaga za izdajo sklepa o prenosu (izdanega dne 10. 9. 2014) iz prvega odstavka 115. člena ZIZ, po kateri sme sodišče sklep o prenosu terjatve izdati šele, ko postane sklep o rubežu pravnomočen.

Ne s sklepom o rubežu terjatve ne s kasnejšim sklepom o prenosu terjatve v izterjavo, če je ta izdan, ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve zoper dolžnikovega dolžnika in še manj pa je dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. Gre le za rubež terjatve ter nato prenos te terjatve v izterjavo in torej takšna sklepa v ničemer ne posegata v pravice dolžnikovega dolžnika, saj se njegov pravni položaj zgolj zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša.

Z izdajo sklepa o rubežu terjatve in po njegovi pravnomočnosti še sklepa o prenosu zarubljene terjatve na upnika, postane upnik cesionar dolžnikove terjatve, vprašanje, kako bo tako pridobljeno terjatev uveljavljal, pa ni več stvar konkretnega izvršilnega postopka. Zato dolžnikovo opozorilo, da zarubljena terjatev ne obstaja, oz., da je bila predhodno prenešena na drugega upnika, ni ugovor v smislu ZIZ, ker ne preprečuje izvršbe.