VSM sklep Kp 660/98

Ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. M.I.-B. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja posebnega prometa (prav: primera) ponarejanja listin iz 4. točke 257. člena v zvezi s prvim odstavkom 256. člena Kazenskega zakonika (KZ) in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika proračun.

Zoper to sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo razveljavi.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca je pritožbeno sodišče preizkusilo napadeno sodbo tudi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe. Iz izreka napadene sodbe namreč izhaja, da je bila obdolženka oproščena obtožbe po 3. točki 350. člena ZKP, torej zaradi pomanjkanja dokazov, iz obrazložitve te sodbe pa, da je sodišče obdolženko oprostilo obtožbe, ker da ni moglo izključiti možnosti, da je ravnala v zmoti, torej v smeri 2. točke 358. člena ZKP.

Utemeljena pa je tudi pritožba okrožnega državnega tožilca. Dejstvo je namreč, da je obdolženka v precejšnji meri spreminjala svoj zagovor. Najprej je namreč zanikala, da bi podpisala ali sestavila kak umik tožbe (l. št. 31), nato pa je začela trditi, da je za M.K.

podpisala prazne papirje zato, ker jih je M.B. tožil, in ker ji je K. rekla, da bo vse uredila, da ne bo več teh tožb (l. št.48). Ob tej priliki je obdolženka povedala še, da K. njenega podpisa ni zlorabila. Obdolženkin zagovor, da je podpisala prazne papirje, je ovrgel izvedenec grafolog S.P. in njegovo mnenje je sprejelo tudi že sodišče prve stopnje. Premalo kritično pa je bil ocenjen obdolženkin zagovor, da je bila 23.12.1994 oziroma do 25.4.1997 direktorica podjetja A. d.o.o. M.. Obdolženka je namreč sama podpisala Anex IV z dne 11.2.1994, po katerem je njen in možev kapitalski delež te družbe odkupila M.K., ki je bila tedaj tudi imenovana za direktorico te družbe. Zato bi bila kvečjemu K. upravičena storiti to, kar se očita obdolženki. Ob tem pa tudi ni moč spregledati, da se je kazenski postopek zoper obd. M.I.-B. zaradi obravnavanega kaznivega dejanja začel že v letu 1995, ona pa je tožbo zaradi ugotovitve ničnosti Anexa IV vložila pri sodišču komaj 29.4.1997. Zastavlja se vprašanje, zakaj obdolženka, če je menila, da omenjeni aneks veljaven, ni že prej, najmanj pa takoj po 1.11.1994, ko se je zaposlila pri podjetju A. d.o.o. M., last M.K., ni vložila prej omenjene tožbe. Tedaj so namreč vsekakor prenehali razlogi za kakršnokoli bojazen obdolženke pred M.B..

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče razveljavilo napadeno sodbo. V novem sojenju bo treba ponovno in bolj kritično kot doslej oceniti izvedene dokaze, izvesti še druge dokaze, če bo to potrebno in oceniti, ali je obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje ter o zadevi ponovno odločiti.

Ker gre v obravnavani zadevi predvsem za ponovno oceno doslej zbranega gradiva, je pritožbeno sodišče odločilo, da sodišče prve stopnje vnovič odloči pred drugim sodnikom posameznikom (četrti odstavek 392. člena ZKP).

Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 392. člena ZKP.