VSM sodba Cpg 430/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči vrniti akceptni nalog št. 5705326 (z zneskom 21.431.805,50 tolarjev) in s sklepom zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo, s katero je zadržalo izplačilo v akceptnem nalogu navedenega zneska.

Le sodbo je tožena stranka izpodbijala s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ocenilo dokaze in ni v celoti ugotovilo, zakaj in iz kakšnega naslova je tožeča stranka toženi sploh izročila citirani akceptni nalog, ampak se je zadovoljilo z razlago, da je bil izdan le v zavarovanje kratkoročnega posojila, ki sploh ni bilo dano. Kršitev pravdnega postopka naj bi bila v tem, da sodišče ni zaslišalo pravdnih strank, kršitev materialnega prava pa v tem, da bi sporna določila pogodbe - protokola moralo interpretirati po 100. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in jih razlagati v korist druge stranke, saj jih je sestavil prvotni pooblaščenec tožeče stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljanih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker ni zaslišalo pravdnih strank, saj je iz zapisnika glavne obravnave z dne 6.9.1996 razvidno, da je tožena stranka umaknila dokazni predlog za zaslišanje strank.

Zapisnik je podpisal tudi pooblaščenec tožene stranke in nanj ni imel pripomb. Direktor tožene stranke bi lahko na vseh narokih, na katerih je prisostvoval, poleg pooblaščenca navajal dejstva in predlagal dokaze in ga sodišče prve stopnje v tem ni onemogočilo. Če pa ga ni zaslišalo kot stranke, to pomeni le, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank. Sodišče je vezano na dokazne predloge strank in čeprav sme izvesti tudi druge dokaze, so mu v predmetni zadevi očitno zadostovali listinski dokazi, zato ne držijo očitki, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje v sodbi res ni ocenjevalo vseh v dokaznem postopku prebranih listin, ker jih očitno ni štelo za relevantne, vendar to pravilnosti njegove odločitve ne spreminja.

Čeprav držijo trditve tožene stranke, da je za odločitev bistven namen, za katerega je bil izdan sporni akceptni nalog, pa je sodišče prve stopje dovolj razjasnilo dejansko stanje, da je možno preveriti pravilnost sprejete odločitve. Pri izdaji akceptnega naloga kot sredstva za zavarovanje plačila (I. odstavek 17. člena Zakona o finančnem poslovanju, Ur.l. SFRJ št. 10/89 - 61/90) gre za mandatno razmerje, pri katerem izdajatelj (dolžnik) naroči prevzemniku naročila (upniku), da zanj predloži akceptni nalog organizaciji za plačilni promet v izvršitev (749. člen ZOR). Naročilo je sicer mogoče preklicati, vendar ne v primeru, če je bilo dano zato, da bi prevzemnik lahko dosegel izpolnitev neke svoje terjatve od naročitelja (770. člen ZOR). Seveda pa lahko upnik vnovči akceptni nalog samo za plačilo tiste terjatve, za katere izpolnitev sta se z dolžnikom dogovorila. Kljub 770. členu ZOR pa naročilo lahko preneha, kadar ni več pravne podlage zanj, npr. če obveznost preneha na kakšen drug način, ali kadar se ugotovi, da pravna podlaga ni dopustna.

Tožena stranka je zatrjevala, da je akceptni nalog predložila zaradi vnovčenja dogovorjene odškodnine 500.000 DEM iz 5. člena pogodbe - protokola z dne 23.8.1994. Omenjena terjatev nima pravnega varstva, tudi če sta se pravdni stranki zares zanjo dogovorili in zavarovali z akceptnim nalogom. Obveznost tožeče stranke in družbe E. po protokolu (3. člen) je bila namreč zagotoviti toženi stranki 1.000.000 DEM z nepreklicno bančno garancijo za 3.800.000 DEM (v sodbi navedeno kot znatne finančne obveznosti) za nakup družbe TGP d.d.. V 5. členu protokola je dogovorjena odškodnina 500.000 DEM, če realizacija posla ne bi bila možna zaradi krivde tožeče stranke in firme E. Omenjeno določilo po vsebini predstavlja pogodbeno kazen, v ZOR jo določa I. odstavek 270. člena, po katerem se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik upniku plačal določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo gmotno korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali zamudi z njegovo izpolnitvijo. Vendar po III. odstavku 270. člena ZOR pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Obveznost iz 3. člena protokola, katerega tožeča stranka in E. nista izpolnila, je denarna obveznost, za katero se pogodbena kazen ne more dogovoriti, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi (III. odstavkom 270. člena ZOR) in je po I. odstavku 103. člena ZOR in 105. členu ZOR takšen dogovor ničen. Z zagotovitvijo vsote in bančne garancije iz 3. člena protokola bi se krila kupnina za nepremičnino v Portorožu, katero bi tožena stranka prodala tožeči in E. Ker gre za denarno obveznost, je določilo v protokolu, ki govori o dogovorjeni odškodnini - pogodbeni kazni nično, posledica ničnosti pa je tudi, da lahko sodišče zavrne zahtevek za plačilo na podlagi ničnega dogovora ali odloči, da mora druga stranka vrniti to, kar je na podlagi ničnega dogovora prejela. III. odstavek 270. člena ZOR je kogentno določilo, na katerega pravilno uporabo mora sodišče po 109. členu ZOR in po 2. točki III. odstavka 3. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, tudi če stranke tega ne zatrjujejo.

Iz tega razloga je bil zahtevek tožeče stranke za vrnitev akceptnega naloga utemeljen, tudi če bi sodišče prve stopnje spoznalo, da je bil izdan v zavarovanje dogovorjene odškodnine po protokolu z dne 23.8.1994, kakor je trdila tožena stranka. Da pa kakšne druge podlage za vnovčitev akceptnega naloga tožena stranka ni imela, med strankama ni bilo sporno.

Zaradi ničnosti dogovora o pogodbeni kazni in zavarovanja te kazni z akceptnim nalogom razlaga spornih določb protokola glede na 100. člena ZOR sploh ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje, ki je sicer ugodilo zahtevku, ker ni bil dokazan obstoj pravne podlage in pooblastila za vnovčenje akceptnega naloga, bi lahko svojo odločitev oprlo tudi na zgoraj navedena določila ZOR, po katerem je zahtevek za vrnitev akceptnega nalog utemeljen že s tem, ker je pravna podlaga, ki jo je uveljavljala tožena stranka, nedopustna zaradi ničnosti določila o pogodbeni kazni. Omenjena dejstva pa v ničemer ne vplivajo na povračilo škode, ki jo tožena stranka še vedno lahko uveljavlja zaradi kršitev pogodbenih določil s strani tožeče stranke.

Ker tudi uradni preizkus ni pokazal katere izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odstavka 354. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo prve stopnje po 368. členu ZPP potrdilo.