770. člen ZOR

Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji.

Določbo 29. člena SZ o vlogi upravnika kot zastopnika lastnikov stanovanj pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih je treba upoštevati le v razmerju do tretjih oseb. Obveznost toženke do tožeče stranke, katere izpolnitev slednja terja v tem postopku, pa ima svoj izvor v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki jo je treba opredeliti po vsebini kot pogodbo o naročilu (člen 749. - 770. ZOR). Ker tožeča stranka izterjuje stroške, ki jih mora v skladu z določbo 1. odst. 759. čl. ZOR naročitelj (toženka) povrniti prevzemniku naročila (tožeči stranki), skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, je tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo teh stroškov v svojem imenu (in ne kot "zakoniti zastopnik"), povsem neodvisno od vira sredstev za kritje stroškov obratovanja in brez potrebe po pravno nedoslednem mešanju vrst obveznosti glede na način njihovega nastanka med pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi.

Gre za ugotovitev dejstva o neupravičeni predložitvi akceptnega naloga v vnovčitev. Edino dejstvo, ki ga je z ugotovitveno sodbo mogoče ugotavljati, je le ugotovitev pristnosti ali nepristnosti kakšne listine ne pa ugotovitev drugih dejstev, sicer pomembnih za odločitev o dajatvenem tožbenem zahtevku. Tožnik tudi nima pravnega interesa kot splošne predpostavke za izdajo ugotovitvene sodbe, če isti cilj lahko doseže z dajatveno.

Akceptni nalog predstavlja tudi posebno vrsto nakaznice, vendar pa je akceptni nalog predvsem listina, ki z določenim pravnim razmerjem seznanja druge in je lahko hkrati podlaga za izvršitev nekega dejanja (opravljanje pravnega prometa). Pri izdaji akceptnega naloga, kot sredstva za zavarovanje plačila, dejansko gre, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za sklenitev pogodbe o naročilu v smislu 749. člena ZOR. Naročitelj, ki je dal prevzemniku naročila nalog za izpolnitev akceptnega naloga, da bi prevzemnik lahko dosegel izpolnitev neke svoje terjatve od naročitelja, glede na določbo 770. člena ZOR ni upravičen odstopiti od naročila in naročilo preneha šele, ko dolžnik poravna terjatev. Vendar pa se v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem ali je terjatev toženke iz posojilne pogodbe prenehala, ker tožnik od naročila ne odstopa, ampak zatrjuje, da je bila vrnitev akceptnega naloga dogovorjena soglasno s toženko

Tožena stranka ni bila pooblaščena, da sporni akceptni nalog predloži v vnovčenje. Za izvršitev tega posla je tožeča stranka pooblastila (le) družbo P. d.o.o.. Tožena stranka je glede sporne vnovčitve akceptnega naloga ravnala kot poslovodja brez naročila (pooblastila), saj je opravljala tuj posel z namenom, da zase obdrži doseženo korist, čeprav je vedela, da je posel tuj (razpolagala je z denarnimi sredstvi na računu tožeče stranke).

Naročilo je mogoče preklicati, vendar ne v primeru, če je bilo dano zato, da bi prevzemnik lahko dosegel izpolnitev neke svoje terjatve od naročitelja (770. člen ZOR). Ne glede na 770. členu ZOR pa naročilo lahko preneha, kadar ni več pravne podlage zanj, npr. če obveznost preneha na kakšen drug način, ali kadar se ugotovi, da pravna podlaga ni dopustna. Po III. odstavku 270. člena ZOR pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.

Ob ugotovitvi, da dolžnik še ni vrnil posojila po veljavni posojilni pogodbi, samo zato, ker je upnik poskusil vnovčiti dva akceptna naloga v previsokih zneskih (med strankama pa sta sporna valutna klavzula in višina pogodbene obrestne mere), še ni utemeljen zahtevek na vrnitev (preostalih) akceptnih nalogov, danih v zavarovanje plačil po tej posojilni pogodbi. Naročitelj, ki je dal prevzemniku naročila nalog za izpolnitev in vnovčenje akceptnih nalogov, ne more odstopiti od pogodbe o naročilu po 765. členu ZOR.

Časopisni članki so bili opozorilo toženi stranki, da bi pred sklenitvijo cesijske pogodbe morala preveriti ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke in je s tem podan subjektivni element izpodbojnosti. Aktivno legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe ima stečajni dolžnik in ne stečajni upravitelj. Stranki sta sklenili cesijsko pogodbo in ne mandatne pogodbe, zato določilo 770. člena ZOR ne pride v poštev.

Aktivno legitimiran za vložitev izpodbojne tožbe je (poleg upnika stečajnega dolžnika) stečajni dolžnik, ki ga zastopa stečajni upravitelj, in ne stečajni upravitelj. Institut cesije ni istoveten institutu mandata.