VSL sodba II Cp 2243/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi Temeljnega sodišča z dne 24.2.1994, opr. št. II ..... v delu, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati 8.466,00 SIT glavnice, 2.097,00 SIT obresti, izvršilne stroške v znesku 1.836,00 SIT ter zakonite zamudne obresti od zneska 8.466,00 SIT od 22.2.1994 dalje.

Sicer je nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženca je zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti 6.437,00 SIT stroškov postopka.

Zoper obsodilni del sodbe se laično pritožuje toženec, pri čemer zatrjuje, da so bili pri tožeči stranki vselej gluhi za njegove pritožbe. Sklicevali so se na odlok Občine Grosuplje, nikoli pa niso pojasnili, da se je treba pritožiti v pisni obliki. Nesprejemljivo je, da mora toženec povrniti tožeči stranki stroške za odvetnika, saj ga ni on angažiral. Svoj dolg je pripravljen poravnati takrat, ko se bo obračunal tudi dolg tožeče stranke. Tožil jo bo še zaradi vznemirjanja in duševnih stresov. Sodišče naj ugotovi skupen znesek terjatve do tožeče stranke, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, koliko tožeča stranka dolguje tožencu.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec se pritožuje predvsem zato, ker meni, da mu tožeča stranka dolguje določene zneske, ker ji je do sedaj plačeval več, kot bi ji bil dolžan. Vendar so te trditve še premalo, da bi jih bilo mogoče obravnavati kot ugovor zaradi pobota (tretji odst. 333. člen in tretji odst. 338. člena Zakona o pravdnme postopku - v nadaljevanju ZPP). S takim ugovorom toženec namreč na specifičen način uveljavlja vsa tista upravičenja, ki se sicer uveljavljajo s tožbenim zahtevkom.

To pa pomeni, da morajo biti tudi za ugovor zaradi pobota izpolnjene procesne predpostavke, ki veljajo za tožbo, med drugim tudi določnost (oziroma vsaj določljivost) zahtevka oz. v tem primeru ugovora (prvi odst. 2. člena ZPP in prvi odst. 186. člena ZPP). Ker pa toženec ni navedel zneska, ki naj bi ga uveljavljal v pobot, niti ni navedel podatkov, na podlagi katerega bi ga bilo mogoče ugotoviti, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, da mu je tožeča stranka do sedaj zaračunavala previsoke zneske stroškov za odvoz smeti, teh njegovih trditev ni mogoče šteti kot ugovor zaradi pobota. Konec koncev pa v postopku, v katerem se ne odloča o utemeljenosti zahtevka, temveč le o pravilnosti odločbe o zahtevku (v konkretnem primeru o tistem delu sklepa o izvršbi, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati 15.534,00 SIT z obrestmi - drugi odst. 55.a člena in drugi odst. 38. člena Zakona o izvršilnem postopku), tudi nista mogoča ne sprememba tožbe ne ugovor zaradi pobota. Pritožbene trditve, da tožeča stranka tožencu dolguje zneske zaradi preplačila stroškov za odvoz smeti ter da naj višino te terjatve ugotovi sodišče, so torej neupoštevne.

Neutemeljeno je tudi oporekanje odločbi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je med stroške povsem pravilno štelo tudi nagrado za delo odvetnika (151. člen ZPP), pri odločanju o povrnitvi teh stroškov pa upoštevalo delen uspeh vsake od strank (drugi odst. 154. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. člen ZPP).