VSK sodba KP 16/95

Ob reševanju pritožbe javnega tožilca se izpodbijana sodba v obsodilnem delu s p r e m e n i tako, da se: - kazniva dejanja, ki so jih storili obdolženi A, B in C pravno opredelijo kot ponarejanje listin po 1. odstavku 256. člena KZ; - obdolženim A, B in C pogojne obsodbe izrečejo na podlagi 51. člena KZ in po 1. odstavku 256. člena KZ določijo enake kazni kot v ipodbijani sodbi, ob nespremenjenih preizkusnih dobah.
Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je spoznalo za krive, pod točko I/1/a in b obdolženega A , pod točko I/2 obdolženo B in pod točko I/3 obdolženo C, vsakega enega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ RS. Na podlagi 52. člena KZ SFRJ je obdolžencem izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je po 1. odstavku 186. člena KZ RS določilo kazni, obdolženemu A en mesec zapora, obdolženi B petnajst dni zapora, obdolženi C dvajset dni zapora, vsem pa izvršitev kazni odložilo za preizkusno dobo enega leta. Na podlagi 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena tedanjega ZKP je odločilo, da so obdolženi A, B in C dolžni plačati povprečnino odmerjeno prvemu na 10.000,00 SIT, drugi na 1.000,00 SIT in slednji na 2.000,00 SIT, obdolžena C pa poleg tega še znesek 760,00 SIT. Pod točko II pa je obdolženega D iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi pomoči h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ RS v zvezi s 24. členom KZ SFRJ. Zoper obdolženega E pa je pod točko III po 6. točki 349. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ RS. Po 1. odstavku 99. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka, nastali v oprostilnem in zavrnilnem delu sodbe, proračun.

Zoper sodbo se, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 363. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZKP, v delu, ki se nanaša na obdolženega A, pritožuje javni tožilec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo v napadenem delu temeljila na pravilni uporabi kazenskega zakona.

Pritožba ni utemeljena, spodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Preizkus napadene sodbe, ki ga je prizivno sodišče opravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti, je pokazal, da je podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP v škodo obdolženega A. V 2. odstavku 3. člena KZ je namreč določeno, da se v tistih primerih, ko je po storitvi kaznivega dejanja prišlo do spremembe kazenskega zakona, uporablja tisti zakon, ki je za storilca milejši. Za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ RS je bila predpisana kazen do treh let zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ pa zapor do dveh let. Jasno je torej, da je sedaj veljavna postava za obdolženega A ugodnejša in je bilo zato potrebno kaznivo dejanje opredeliti po 1. odstavku 256. člena KZ. Ker pa razlogi take odločitve govorijo v korist tudi obdolženima B in C, je sodišče druge stopnje po 387. členu ZKP, izhajajoč iz načela beneficium cohaesionis, sodbo spremenilo tudi njima v prid. Seveda se je zato moralo tudi pri izreku pogojnih obsodb sklicevati na določilo 51. člena KZ, kazni pa določiti na podlagi 1. odstavka 256. člena istega zakona. Ne glede na nekoliko milejšo pravno kvalifikacijo pa so po presoji sodišča prve stopnje tem obdolžencem v prvostopenjski sodbi določene kazenske sankcije primerne in je zategadelj spremenilo le določbe, na katere je svojo odločitev oprlo, ni pa vsebinsko posegalo v kazni določene v pogojnih obsodbah in preizkusne dobe.

Ni pa se moč strinjati z javnim tožilcem, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP v korist obdolženega A. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ravnalo prav, ko je posamična inkriminirana dejanja tega obdolženca, ki so bila storjena v letu 1989/90 in dokazana, iz krivdoreka izpustilo.

Res je, kar pravi javni tožilec, da je nadaljevano kaznivo dejanje eno samo kaznivo dejanje, za katerega se šteje, da je dokončano z izvršitvijo zadnjega dejanja iz njegove sestave in da prične teče zastaralni rok po izvršitvi tega zadnjega dejanja. V kolikor pa glede posameznega dejanja v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja nastopi absolutno zastaranje, pregon za to dejanje, čeprav bi sicer sodilo v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, ni mogoč. Po 1. odstavku 93. člena KZ se sme polnoletnemu izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarna kazen, ob pogojih iz 89. člena iste postave tudi mladoletniški zapor. Kazenski zakonik sicer ne določa gornje starostne meje za izrek kazenske sankcije v teh primerih in je do določene meje sporno do katere starosti se kazenska sankcija lahko izreče. Prevladuje pa stališče, da je uporaba vzgojnega ukrepa, za katerega pa se sodišče prve stopnje ni odločilo, ob upoštevanju drugih pogojev upravičena, če gre za polnoletno osebo, ki v času sojenja še ni dopolnila enaindvajset let. Obdolženi A pa je v času sojenja bil starejši od enaindvajset let in mu že iz tega razloga ni bilo smotrno izrekati vzgojnega ukrepa, kar je očitno ocenilo že sodišče prve stopnje. Edino v takem primeru bi bilo namreč moč zajeti v opis kaznivega dejanja tudi tisto kriminalno količino, ki jo v pritožbi omenja javni tožilec. Sodišče prve stopnje pa se je odločilo za izrek pogojne obsodbe in obdolženemu A v njej določilo zaporno kazen za kazniva dejanja, ki jih je storil že kot polnoleten.

Sodišče lahko polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, med sojenjem pa je dopolnil enaindvajset let, izreče namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojno obsodbo. Vendar pa v takem primeru velja omejitev iz 1. odstavka 93. člena v zvezi s 1. odstavkom 89. člena KZ. Mora iti torej za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen hujša od petih let zapora, narava in teža dejanja pa je taka, da ne bi bilo upravičeno izreči vzgojni ukrep. Glede na to, da je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ predpisana kazen do dveh let zapora, je seveda očitno, da obdolženemu A za ta dejanja ni moč določiti zaporne kazni, niti v okviru pogojne obsodbe ne. V nasprotnem bi bilo izigrano določilo 1. odstavka 89. člena KZ, saj bi v primeru morebitnega preklica pogojne obsodbe obdolženec moral prestajati zaporno kazen tudi za ona kazniva dejanja, za katera mu zaporne kazni sploh ni bilo mogoče izreči. Tudi izhajajoč iz načela in dubio mitius, ki pravi, da je v primeru dvoma potrebno kazenski zakon tolmačiti tako, da se sprejme za obdolženca milejša odločitev, je pobijana sodba zavzela pravilno stališče. Iz povedanega izhaja, da je naziranje prvostopenjskega sodišča vsebinsko pravilno, stališče javnega tožilca pa napačno in je bilo zato potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Izhajajoč iz povedanega je bilo ob reševanju pritožbe javnega tožilca potrebno izpodbijano sodbo po 1. odstavku 394. člena ZKP spremeniti po uradni dolžnosti, pritožbo javnega tožilca pa po 391. členu ZKP kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Javni tožilec s pritožbo ni uspel, zato izrek o stroških nastalih v pritožbenem postopku po 2. odstavku 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.