52. člen KZ

V primeru neizpolnitve naloženih obveznosti sodišče nima možnosti iz četrtega odstavka 52. člena, ko gre za primere fakultativnega odločanja o preklicu pogojne obsodbe v zvezi z novo storjenim kaznivim dejanjem.

S tem, ko je sodišče v izpodbijani sodbi pri izreku kazenske sankcije obsojencu upoštevalo kazensko sankcijo iz sodbe, ki je bila že upoštevana v sodbi drugega sodišča, je prekršilo kazenski zakon, saj je bila ista obsojencu izrečena kazenska sankcija upoštevana dvakrat.

Pogojne obsodbe, ki je bila že preklicana in je torej izgubila samostojnost, ni mogoče ponovno preklicati.

Če so podani pogoji za fakultativen preklic pogojne obsodbe in je sodišče ne prekliče, pogojno obsodbo razširi še na novo storjeno kaznivo dejanje (pri čemer na novo določi enotno kazen in novo preizkusno dobo) ali pa za novo kaznivo dejanje storilcu izreče kazen, ki se izvrši.

Sodišče je s tem, ko je pri določanju enotne kazni upoštevalo kazen, določeno v pogojni obsodbi, ki je že bila upoštevana v sodbi drugega sodišča, v škodo obsojenca prekršilo materialni zakon (5. točka 372. člena ZKP).

S tem, ko je sodišče v izrečeni pogojni obsodbi pri določanju enotne kazni upoštevalo tudi kazen petih mesecev zapora iz že preklicane pogojne obsodbe, je v odločbi o kazenski sankciji prekoračilo pravice, ki jih ima po določbi četrtega odstavka 52. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ.

Sodišče, ki je v izpodbijani pravnomočni sodbi ponovno upoštevalo kazen, določeno obsojencu s pogojno obsodbo, ki je že bila upoštevana pri določitvi enotne kazni v drugi sodbi, je v odločbi o kazenski sankciji prekoračilo pravice, ki jih ima po določbi drugega odstavka 53. člena v zvezi s četrtim odstavkom 52. člena in 47. členom KZ.

Sodišče, ki je v izpodbijani pravnomočni sodbi upoštevalo kazen, določeno obsojencu s pogojno obsodbo, ki je bila preklicana, je v škodo obsojenca kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP.

Glede na predlog obdolženca, da bi namesto izrečene zaporne kazni opravljal kakšno delo, pa je potrebno povedati, da bo tak predlog obdolženi moral podati pred sodiščem, ki mu je izreklo kazen na prvi stopnji, ker gre za okrajno zadevo, bo o obliki takšne izvršitve kazni odločal okrajni sodnik (člen 86/IV KZ-1).

Če sodišče ne prekliče prejšnje pogojne obsodbe, v kateri je bil obsojencu naložen tudi poseben pogoj povrnitve škode, in v novi pogojni obsodbi določi novo enotno kazen, posebnega pogoja za preklic iz prejšnje pogojne obsodbe pa v novi sodbi ne določi, prejšnje pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja ni mogoče preklicati.

Odločilni razlog, da sodišče namesto kazni izreče pogojno obsodbo, za katero se zavzema zagovornica, je namreč pozitivna prognoza, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pozitivna prognoza mora temeljiti na skrbni presoji okoliščin, katere zakon izrecno poudarja. Te so: osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnja kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.

Presoja razlogov za preklic prejšnje pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja (2. odstavek 52. člena KZ).

Ko upnik na nedovoljen način izterja svoj dolg se uporabi specialnejša določba prvega odstavka 218. člena in se dejanje kvalificira kot kaznivo dejanje izsiljevanja, ki ima v zakonskem opisu posebno izvršitveno dejanje, ko storilec na protipraven način izterja dolg, in torej ne gre za kaznivo dejanje samovoljnosti.

Kršitev (ob izrekanju poznejše sodbe ni bilo odločeno o prejšnji pravnomočni pogojni obsodbi) se lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar se mora odpraviti s t.i. nepravo obnovo kazenskega postopka.

Po določbah 1. odstavka 53. člena KZ je edino merilo za preklic pogojne obsodbe presoja sodišča, da za pogojno obsodbo ni bilo podlage zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred njenim izrekom, ker prejšnje kaznivo dejanje ob upoštevanju meril iz 3. odstavka 51. člena KZ ne upravičuje pričakovanja sodišča, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Izbrisane pogojne obsodbe zaradi premoženjskega kaznivega dejanja ni mogoče všteti med obteževalne okoliščine, ker je bila obstoječa pogojna obsodba izrečena zaradi drugega kaznivega dejanja, in glede na majhno vrednost prikritega mobilnega telefona je mogoče tudi za to kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo. Zato je potrebno izreči novo pogojno obsodbo ter novo enotno kazen, kakor tudi novo preizkusno dobo.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izvedlo vse potrebne dokaze, jih sodišču druge stopnje ni bilo potrebno ponovno izvajati ali razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, temveč je na podlagi določbe 5. odstavka 392. člena ZKP lahko samo ugotovilo drugačno dejansko stanje. Obtoženec je oškodovanca onemogočil že s tem, da ga je udaril s pestjo v obraz, če ga je bilo potrebno zadržati na tleh, pa bi to lahko storil s silo, ki ne bi povzročila hudih telesnih poškodb. Zato je pravilna ugotovitev, da se je obtoženec zavedal, da lahko s svojim ravnanjem oškodovancu povzroči resne poškodbe, pa je v možnost nastanka takšnih posledic privolil, torej je kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom.

Ker je pri temeljni obliki kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 52. člena KZ-77 edina možna oblika krivde naklep, pri kvalificirani obliki po 2. odstavku istega člena pa glede na posledico malomarnost, tega ni potrebno vnašati v izrek, temveč se glede oblike krivde (direktni ali eventualni naklep oziroma zavestna ali nezavestna malomarnost) opredeli sodišče v obrazložitvi.

Ker v opisu dejanja ni nobenega elementa iz 4. odstavka 52. člena KZ-77, ki določa, da je to dejanje podano, če je storilec dejanje iz 1. ali 2. odstavka tega člena storil na mah, ker ga je oškodovanec brez njegove krivde z napadom in hudimi žalitvami močno razdražil, ni podlage za pravno opredelitev kaznivega dejanja po tej določbi.

Če sodišče 2. stopnje pri odločanju o pritožbi ugotovi, da pravočasnost in dovoljenost začetka kazenskega pregona v postopku na 1. stopnji sploh nista raziskana in o tem ni nobenih razlogov v izpodbijani sodbi, se ta razveljavi po uradni dolžnosti, ker se ta kršitev ni uveljavila v pritožbi.