VSL sodba II Cp 1546/93

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu.
Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 31.8.1986 zaradi plačila gmotne škode - razlike med invalidsko pokojnino in dohodki, ki bi jih prejemal tožnik, če bi bil še zaposlen, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike za nazaj od 1.8.1989 (od 1.3. do 31.7.1989 je imel tožnik pokojnino višjo kot bi imel dohodek) do 31.8.1991 po posameznih mesečnih zneskih, od 1.9.1991 do 31.10.1992 je določilo rento v znesku 8.000,00 SIT na mesec, od 1.11.1992 dalje pa po 11.000,00 SIT na mesec, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, naj se ugotovi nepristojnost Temeljnega sodišča v L., enote v K. in naj se tožba zavrže, toženi stranki pa poravnajo pravdni stroški. Trdi, da obstaja v tej zadevi izključna pristojnost sodišča v Republiki Hrvaški. Sicer pa ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik res upokojen prav in izključno zaradi posledic iz obravnavane prometne nesreče, ne pa tudi zaradi morebitnih prejšnjih bolezni, niti ni sodišče vpogledalo invalidskega spisa in pokojninske odločbe.

Še naprej trdi, da je zavarovalna vsota izčrpana. Upošteva se lahko samo ena zavarovalna vsota in sicer le za tistega voznika, ki je povzročil nesrečo, to pa je bil voznik osebnega avtomobila, kar pomeni, da je znašala varovalna vsota sedanjih 500 HRD.

Tožeča stranka v odgovoru na to pritožbo poudarja, da je podana krajevna pristojnost sodišča prve stopnje po drugem odst. 52. čl.

ZPP, ker gre za uveljavljanje odškodnine in odškodninske rente zaradi hude telesne poškodbe, sicer pa je bil ta problem rešen že v zadevi P 166/87, kjer je bilo tudi ugotovljeno, da je bil tožnik upokojen zaradi posledic poškodbe zunaj dela - prometne nesreče in kjer mu je že bila prisojena odškodnina iz tega naslova za čas od upokojitve do 28.2.1989. V zvezi z ugovorom limita je treba upoštevati, da je bil neposredni povzročitelj nesreče voznik avtobusa in da tožena stranka ni izkazala, kolikšna je bila dogovorjena zavarovalna vsota.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor slovenske nepristojnosti za razsojanje v tem sporu z mednarodnim elementom, ki ga je postavila tožena stranka prvič zdaj v pritožbi, ni utemeljen. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77, 6/80, 36/80, 43/82, 69/82, 58/84, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90), ki se na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS 1/91-I) še vedno smiselno uporablja, kolikor ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, določa v 27. čl., prevedeno na sedanje razmere, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrečno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.

l. SFRJ 43/82 - ZUKZ), ki se tudi še smiselno uporablja na podlagi prej citiranega Ustavnega zakona, določa v 53. čl., da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. čl. tega zakona ali če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (prvi odst.). Določbe tega odstavka se uporabljajo tudi v sporih zoper skupnost premoženjskega in osebnega zavarovanja zaradi povračila škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odgovornosti te skupnosti ter v sporih o regresnih zahtevkih iz naslova povračila škode zoper regresne dolžnike (drugi odst.). V tej pravdi ne gre za primere iz 46., 50., 51. in 52. člena ZUKZ pač pa za dejstvo, da je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije. Zakon o pravdnem postopku namreč določa v prvem odst. 52. čl., da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na katerega območju je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na katerega območju je nastopila škodljiva posledica. Za to slednje pa gre, ker živi tožnik v Republiki Sloveniji, kjer mu je nastala in še nastaja škoda. Ali je po hrvaškem pravu določena izključna pristojnost hrvaških sodišč v odškodninskih sporih, za pristojnost slovenskih sodišč ni pomembno.

Ob tem še pripomba, da se v tem sporu pred slovenskim sodiščem uporablja tudi slovensko pravo, saj ZUKZ določa v 28. čl., da se, če za posamezne primere ni določeno drugače, za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pravo kraja, kjer je nastopila posledica, pač glede na to katero izmed njiju je za oškodovanca ugodnejše (prvi odst.).

Pritožbene trditve, češ da v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, ali je bil tožnik zares upokojen prav in izključno zaradi posledic obravnavane nesreče in ne morda tudi zaradi kakšnih drugih poprejšnjih bolezni in da ni bil opravljen dokaz z vpogledom v invalidski spis in ustrezno odločbo pokojninskega sklada, ni mogoče sprejeti kot relevantne. Tožena stranka takšnega ugovora ves čas postopka ni postavila, zdaj pa ga postavlja v obliki, ki ne more biti procesno upoštevana. Zakon o pravdnem postopku namreč določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijajo navedbe nasprotnika (drugi odst. 7. čl., 219. in prvi odst. 299. čl. ZPP), kar pomeni, da morajo biti trditve določno postavljene, in nadalje, da je premalo izražati le dvome, kar počne tožena stranka zdaj v pritožbi. Zato to ne more biti razlog, ki bi ga moralo upoštevati pritožbeno sodišče (prvi odst. 352. čl. in tretji odst. 370. čl. ZPP). Sicer pa le mimogrede povedano, je bila okoliščina o izključnem vzroku za tožnikovo upokojitev, med drugim tudi na podlagi potrdila Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS I-854 541, ugotovljena v pravdni zadevi P 166/87, v kateri je bila tožena stranka pravnomočno obsojena tudi na plačilo takšne odškodnine, kot jo zdaj uveljavlja tožnik, le da zdaj za kasnejše obdobje.

Neutemeljena je še zadnja pritožbena trditev o izčrpani zavarovalni vsoti iz zavarovalnih polic. Po določbi 54. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ št.

24/76), veljavnem v času obravnavane prometne nesreče, je zavarovalna skupnost dolžna škodo, za katero jo zadene obveznost plačila iz naslova zavarovanja odgovornosti imetnika motornega vozila, povrniti do višine dogovorjenih zavarovalnih vsot. Po določbi 53. čl. tega zakona je sicer Zvezni izvršni svet določal najnižje zneske, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti. Toda iz obeh določb je jasno, da se z odlokom iz 53. čl. tega zakona predpisujejo le najnižji zavarovalni zneski in da ti predpisani zneski niso istovetni s pojmom dogovorjenih zavarovalnih vsot iz 54. čl. tega zakona. Sklenitelj zavarovanja se z zavarovalno skupnostjo lahko dogovori tudi za višjo zavarovalno vsoto, kot je predpisana najnižja.

Iz tega sledi, da je v vsakem odškodninskem sporu z zavarovalno skupnostjo dejansko vprašanje, koliko znaša zavarovalna vsota, do katere mora zavarovalna skupnost plačati odškodnino. Na zavarovalni skupnosti, torej v tej zadevi toženi stranki, je potemtakem trditveno in dokazno breme o tem, kakšna zavarovalna vsota je bila dogovorjena. Sodišče prve stopnje je pravilno pozvalo toženo stranko, naj predloži dokaz o tem - zavarovalno polico, vendar tožena stranka tega ni storila niti ni te okoliščine dokazala s čim drugim. Njen izgovor, češ da ne hrani takšnih listin, nikakor ni sprejemljiv za profesionalno organizacijo, kot je to tožena stranka, in ki je bila s številnimi postopki seznanjena s tem, da bo zaradi več odškodninskih zahtevkom iz obravnavane prometne nesreče pomembno vprašanje limita.

Ker tožena stranka ni dokazala omenjenega dejstva, tudi ni mogoče sprejeti njenega ugovora - izčrpane zavarovalne vsote.

Po povedanem ni torej mogoče pritožbi pritrditi v nobenem pogledu in ker sodišče tudi ni odkrilo kakšne kršitve ali nepravilnosti ne v samem postopku ne v izpodbijani sodbi, na kakršno mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem - obsodilnem delu.

Pritožnica stroškov ni priglasila, dasiravno je v pritožbi navedla, da prilaga stroškovnik, ki pa ni bil predložen. Tožeča stranka pa mora sama trpeti svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k hitrejši in lažji rešitvi zadeve, zaradi česar jih ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu prvega odst. 155. čl. ZPP.