VSL sodba in sklep II Cp 4138/2008

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 1. točki izreka in stroškovni odločitvi razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.
V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi ( 2. točka izreka).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka D. V. dolžna na parc. št. 1023, k.o. G. v., dopustiti odmero nove parcele, površine 500m2 v obsegu, kot ta izhaja iz parcelacijskega načrta v prilogi 3 in 4 izvedenskega mnenja sodne izvedenke za gradbeništvo - komunala, visoke gradnje E.G. in sodnega izvedenca za geodezijo Ž.Z. z dne 29.6.2007 v tej pravdni zadevi I P 244/2002, ki je sestavni del te sodbe, za odmero in nastanek nove parcele opraviti vsa potrebna upravna in druga dejanja, če tega ne bo storila pa sodišče pooblašča tožečo stranko. Tako nastalo parcelo je dolžna tožena stranka D. V. nato tožeči stranki T. K. izročiti v last in posest tako, da bo tožeči stranki izročila za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, s katero bo nepogojno in nepreklicno dovolila vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke na tej novo nastali parceli in novo parcelo izročila fizično v posest tožeči stranki. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice, da sta prvotoženka in drugotoženec dolžna tožnici nerazdelno povrniti znesek 30.000,00 DIN v evrski protivrednosti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1982 dalje do plačila ter da sta sta toženi stranki tožnici povrniti njene pravdne stroške in odločilo, da je tožnica dolžna tožencu D. V. povrniti pravdne stroške v znesku 3.070,83 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2008 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ob uporabi določila izročilne pogodbe povsem napačno uporabilo pravila Zakona o graditvi objektov ter Zakona o prostorskem načrtovanju. Bistveno materialnopravno vprašanje v zvezi z izpodbijano sodbo je, ali se citirana določba pogodbe, da terjatev tožnice nastane, ko bo gradnja stanovanjske hiše dovoljena, nanaša na spremembo občinskih prostorsko ureditvenih aktov- tako da bi bila gradnja stanovanjske hiše dovoljena, ali pa na situacijo, ko bi tožnica že pridobila soglasja soglasjedajalcev k predvideni gradnji, ali pa bi bilo potrebno celo že kar gradbeno dovoljenje. Tožnica je prepričana, da je pravilna zgolj interpretacija, ki veže nastanek njene terjatve na spremembo splošnih prostorskih aktov občine. Drugačna interpretacija je povsem nesmiselna že zato, ker lahko pridobiva soglasja in gradbeno dovoljenje samo nekdo, ki je lastnik nepremičnin ali imetnik stavbne pravice, ker je mogoče pridobivati soglasja samo h gradnjam že predvidenim z idejnimi zasnovami. Nesmiselno je, da bi morala tožnica dostavljati soglasja upravnih soglasjedajalcev na podlagi Zakona o cestah, Energetskega zakona, Zakona o lokalnih gospodarskih službah in podobnih, ki v času sklenitve pogodbe še niso veljali. Povsem jasno je, da je bila pogodbena volja strank vezana zgolj in samo na spremembo prostorsko ureditvenih aktov, ki so se na ustrezen način spremenili, zato je zahtevek tožnice utemeljen. Glede na pravna pravila dovoljevanja gradnje v RS so za dovoljevanje gradnje s splošnimi predpisi pristojne občine, ki smejo s svojimi avtonomnimi akti, občinskimi odloki, spreminjati namembnost zemljišč. Občina je torej tista, ki je s splošnimi akti pristojna za vsak konkreten delček zemeljske površine v državi določiti, ali in kaj, če sploh, se sme tam graditi. V konkretnem primeru je občina za sporno parcelo določila, da je njen del območje za poselitev, del pa najkvalitetnejše kmetijsko zemljišče A območje. Drug organ, ki ima v RS pristojnost za odločanje o dovoljevanju gradenj, so upravne enote, ki izdajajo gradbena dovoljenja. Sodišče prve stopnje je povsem neutemeljeno in napačno sledilo dopisu upravne enote. Vsak soglasjedajalec namreč iz različnih razlogov izda ali pa ne izda soglasja za gradnjo. Navedeno je seveda povsem neodvisno od vprašanja, ali je na konkretnem zemljišču gradnja dopustna. Upravna enota se je nadalje opredeljevala o zadevi, glede katere nima nobene pristojnosti. Upravna enota je sama v tem dopisu pogojila domnevno nedopustnost gradnje s soglasjem občine. Kolikor je upravna enota svoje ocenjevanje nadaljevala, je posegla v pristojnost občine, ki bi v konkretnem primeru mogla tako soglasje dati. Da je upravna enota izdala svoje mnenje na podlagi enega samega stavka in ene skice, je zato očitno nepravilno. Predvsem pa je celo sam dopis upravne enote jasno pogojeval dopustnost gradnje s soglasjem konkretnega soglasjedajalca in je torej izdala svoje mnenje samo za primer, če soglasja ne bi bilo. Če bi bilo, bi torej bila gradnja dopustna. Upravna enota Š. L. je torej izdala mnenje, ki bi ga morala zavrniti, saj ni imela zadostnih podatkov, da bi lahko karkoli ocenjevala. Nadalje je izdala mnenje zunaj zakonskih pristojnosti. Jasno je, da ima upravna enota pristojnost odločati o zahtevah za izdajo gradbenega dovoljenja. Nobene pristojnosti pa nima ocenjevati, ali bi bila gradnja dopustna, še preden bi vlagatelj sploh vložil zahtevo za gradbeno dovoljenje. Sodišče je glede relevantnega vprašanja dopustnosti in možnosti gradnje v tem postopku že postavilo izvedenko, ki je tudi podala povsem jasen odgovor. Da se je sodišče nato na podlagi dopisa upravne enote postavilo na stališče, ki nasprotuje izvedenki in njenemu strokovnemu znanju, je seveda povsem nesprejemljivo. Mnenju izvedenke nadalje nista toženi stranki niti argumentirano nasprotovali niti nista predlagali imenovanje novega izvedenca. Izvedenka je zaslišana na sodišču nadalje podala tudi verodostojna in kredibilna pojasnila. Nedopustno je, da je nato sodišče prve stopnje odločilo diametralno v nasprotju z mnenjem izvedenke in sledilo mnenju neznanca z upravne enote, ki za takšna mnenja morda niti ni usposobljen niti se ga ni dalo na sodišču izprašati o njegovem stališču. Opisano je zato kršitev določil ZPP o izvedenstvu, poleg tega pa tudi kršitev načela kontradiktornosti, saj tožnica ni imela priložnosti neznanega strokovnjaka upravne enote izprašati o njegovih stališčih. Sodišče prve stopnje je poleg tega pri opravljanju poizvedbe prekršilo tudi pravilo eventualne maksime, saj je dopustilo nove navedbe in izvedlo dokaze na predlog stranke podan na četrtem naroku za glavno obravnavo. Izvedenkino mnenje s tem dokaznim predlogom ni imelo prav nobene zveze. Takšen dokaz je nato bistveno vplival na izpodbijano sodbo, saj je sodišče zavrnitev zahtevka oprlo praktično samo na ta dokaz. S tem je ta sicer relativna kršitev postopka postala bistvena in mora višje sodišče razveljaviti sodbo že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je prekršilo tožničino pravico do kontradiktornega postopka. Ko je tožnica na zadnjem naroku, soočena z mnenjem upravne enote, je njen pooblaščenec na navedbe odgovoril in zahteval tudi, da naj sodišče opravi poizvedbe pri soglasjedajalcu O. G. vas - P.. Ker sodišče tega dokaza ni upoštevalo, je s tem napravilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje nadalje navedb tožnice na zadnjem naroku dne 3.7.2008 v svoji sodbi ne omenja in se do njih sploh ne opredeljuje. Gre za bistvene navedbe tožnice, saj je sodišče svojo sodbo oprlo zgolj na dejstva in dokaz, o katerih se je tožnica takrat izrekala. Izpodbijana sodba je tako neobrazložena, saj nima pojasnil o bistvenih razlogih. S tem je podana kršitev iz 13. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi torej na podlagi izvedenih dokazov (lokacijske informacije občine, izvedenkinega mnenja in končno celo dopisa upravne enote) moglo in moralo ugotoviti ravno nasprotno - da je gradnja sedaj dopustna in mogoča. Tudi opisano predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je obrazložitev v nasprotju z listinami v spisu. V zvezi s kmetijskim zemljiščem, ki ga sodišče prve stopnje v zadnjih stavkih tudi navaja kot argument, tožnica ugotavlja, da predvidena gradnja v izvedenkinem mnenju ne posega na to zemljišče. Ali bo zunaj same stavbe rasla trava ali kake druge rastline, je nerelevantno. Bistveno je, da zgradba ne posega na kmetijsko zemljišče.

Prvotožena in drugotožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke nista podali odgovora.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Uvodoma je pojasniti, da je tožeča stranka v pritožbi navedla, da se pritožuje zoper sodbo, pri čemer je pritožbo obrazložila le glede zavrnitve prve točke tožbenega zahtevka, medtem ko pritožba zoper drugo točko izreka sodbe nima pritožbenih razlogov. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo preizkušalo v 2. točki izreka le po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodba pravno in materialno pravno v tem delu pravilna.

Prvotožena stranka je dne 21.11.1981 sklenila z izročevalcem P. S. izročilno pogodbo, dne 16.12.1981 pa dodatek k izročilni pogodbi, pogodba je bila overjena pred sodiščem dne 25.12.1981. Iz zapisa pri sodni overitvi pogodbe dne 25.12.1981 ( priloga A3) izhaja, da se S. P.in V. D. (prvotoženka) soglasno sporazumeta, da bo prevzemnica V. D. na morebitno zahtevo izročiteljeve hčerke T. K. (tožnice) le tej izročila v last zgornji del sadovnjaka "pod cibarami" v velikosti do 500m za gradnjo stanovanjske hiše v primeru, če bo gradnja stanovanjske hiše na tej parceli dovoljena. Izročevalec je izjavil, da je v primeru, če bo T. K. ta del parcele zahtevala in dobila, s tem v celoti poplačan nujni delež tožnice T. K. po njem. Prvotoženka se je zavezala to obveznost na zahtevo tožnice izpolniti, pri čemer bo izplačan nujni delež tožnice. Sodišče prve stopnje je po teh ugotovitvah ta del dogovora pravilno opredelilo kot pogodbo v korist tretjega po členu 149. Zakona o obligacijskih razmerjih ( v nadaljevanju ZOR).

Tožeča stranka je dne 28.11.2001 pridobila na O. G. vas - P. potrdilo, da je na podlagi sprememb in dopolnitev dolgoročnega plana Š. L. za obdobje 1986 - 2000 ugotovljeno, da je parc. št. 1023 G. v. ( kjer je bilo zemljišče pod cibarami) delno stavbno zemljišče in to cca 500m2, delno pa kmetijsko zemljišče A območja. Kot nesporno je bilo med strankami ugotovljeno, da se zemljišče pod cibarami nahaja na parc. št. 1023 k.o. Na predlog pravdnih strank je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem urbanistom in postavilo izvedenko gradbene stroke E.G., ki je k izvedenskemu delu pritegnila tudi Ž. Z., inženirja geodezije in sodnega izvedenca. V pisnem izvedenskem mnenju z dne 29.6.2007 je izvedenka pojasnila, da je na delu parcele1023 k.o. G. v. gradnja dopustna in mogoča in to na novi parceli s površino 500 m2, kar je označila v različici 1 in različici 2 v prilogi izvedenskega mnenja. Svoje izvedensko mnenje je dopolnila dne 28.4.2008 in odgovorila na pripombe tožene stranke, bila pa je tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 13.5.2008. V izvedenskem mnenju je pojasnila, da je za realizacijo gradnje potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja. Nadalje je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe na upravni enoti, ali je možno glede na izvedensko mnenje izvedenke E. G. z dne 29.6.2007 (mnenje in skice v prilogi) in glede na izpovedbo izvedenke na glavni obravnavi dne 13.5.2008 zgraditi stanovanjsko hišo, ki bo imela tudi ustrezno infrastrukturo in funkcionalno zemljišče v skupni izmeri 500m. Upravna enota je posredovala mnenje, da gradnja objekta na parceli 1023 k.o. G. v. ni možna, ker posega v varovalni pas ceste in ker ni možno zagotoviti 500m2 nezazidanega stavbnega zemljišča.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, sklicujoč se na mnenje upravne enote, a je pri tem napačno uporabilo materialno pravo. Na podlagi navedenega dopisa je štelo, da ni izpolnjen pogoj dovoljenosti gradnje (določilo 74 člena ZOR), pri čemer pa ni upoštevalo določila 12. člena Zakona o urejanju prostora, ki določa, da se z urejanjem prostora v občinski pristojnosti v skladu s temeljnimi določbami tega zakona ter z usmeritvami strateških prostorskih aktov države določa raba prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena. Z urejanjem prostora v občinski pristojnosti se določijo tudi pogoji prostorskega načrtovanja in umeščanja objektov v prostor, ki jih predpisujejo režimi varovanja okolja, ohranjanja narave in trajnostne rabe naravnih dobrin, ohranjanja kulturnih spomenikov lokalnega pomena in druge kulturne dediščine ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami na lokalni ravni. Ravno tako je izvedenka v mnenju natančno navedla, kateri prostorski akti določajo možnost gradnje na obravnavani parceli, to so: Program priprave strategije prostorskega razvoja občine G. v.-P. (SPRO), Prostorske sestavine dolgoročnega in srednjeročnega plana občine Š. L. za območje G. v.- P. in PUP za območje G. v.-P., Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Š. L. za obdobje 1986-2000, za območje občine G.v.-P., Prostorski ureditveni pogoji občine Š. L. za območje G. v.- P. ( akti navedeni na strani 6 izvedenskega mnenja). V potrdilu, ki ga je na zahtevo tožeče stranke izdala občina dne 28.11.2001 pa je natančneje opredeljen stavbni del zemljišča na parc. št. 1023 k.o. G. v., in sicer ta del meri 500m2.

Pritožba tako utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno štelo, da na delu navedene parcele 1023 k.o. G. v. gradnja ni dopustna, zaradi česar se ni izpolnil pogoj v pogodbi v korist tretjega. Nepravilno je sledilo le dopisu upravne enote z dne 2.7.2008, saj je gradnja dopustna, če prostorski ureditveni načrti, ki se nanašajo na določeno parcelo, gradnjo dovoljujejo. V obravnavani zadevi je izvedenka v svojem mnenju v točki 4.0 ( stran 6) natančno navedla navedla prostorske akte, ki določajo možnost gradnje na obravnavani parceli, in podala mnenje, da je na obravnavanem delu parcele po doslej veljavnih prostorskih aktih gradnja dopustna in mogoča. V grafičnih prilogah pa je tudi prikazala dve varianti možne pozidave.

Upravne enote so v skladu z določilom 54. členom Zakona o graditvi objektov ( v nadaljevanju ZGO-1) pristojne za izdajo gradbenih dovoljenj, ne pa za določanje namembnosti prostora. Sama pridobitev gradbenega dovoljenja pomeni že realizacijo gradnje, kar je izvedenka v mnenju tudi zapisala. Tako pritožnik utemeljeno izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje napačno postavilo na stališče, da je tožbeni zahtevek odvisen od mnenja upravne enote ali kateregakoli drugega soglasjedajalca. Pritožba ima tudi prav, ko pravi, da je z izdajo navedenega mnenja upravna enota posegla v pristojnost občine, saj iz tretjega odstavka dopisa upravne enote z dne 2.7.2008 izhaja, brez izrecnega soglasja občine gradnja v varovalnem pasu ceste ni dovoljena, kar pomeni da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja v varovalnem pasu ceste soglasje občine.

Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju napačno uporabilo pravila Zakona o graditvi objektov, saj navedeni zakon ureja, kot to izhaja iz 1. člena, pogoje za graditev vseh objektov. Graditev objekta po tem zakonu pa obsega projektiranje, gradnjo in vzdrževanje objekta. V 3. členu Zakona o graditvi objektov ( ZGO-1) je določeno, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V 54. členu pa je določeno, da zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vloži pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve investitor. V zahtevi mora navesti podatke o parcelni številki in katastrski občini zemljišča z nameravano gradnjo ter podatke o vrsti objekta glede na namen. V 4. odstavku navedenega člena pa je določeno, da mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Za dokazilo o pravici graditi pa v skladu z določilom 1. odstavka 56. člena ZGO-1 velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katere izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini, notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini. Tako pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki dopustnost gradnje veže na mnenje upravne enote napačno, saj so za urejanje prostora pristojne občine, upravne enote pa za izdajo gradbenih dovoljenj, s katerimi se gradnja začne realizirati. Analiza občinskih aktov, ki jo je sicer opravila izvedenka, je dopustnost gradnje potrdila. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (določilo 74. člena ZOR in določilo 12. člena Zakona o urejanju prostora) je bilo potrebno sodbo v skladu z določilom 355. člena ZPP v izpodbijani 1. točki izreka razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, posledično pa razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka je tožila na dopustitev odmere nove parcele na parceli 1023 k.o. G. v.. Postopek parcelacije je urejen v členih 47. do 52. Zakona o evidentiranju nepremičnin ( v nadaljevanju ZEN). Parcelacija je združitev ali delitev parcele (47. člen ZEN). V 6. odstavku 48. člena ZEN je določeno, da je zahtevi za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije treba priložiti elaborat parcelacije, ki ga izdela geodetsko podjetje. Elaborat parcelacije mora vsebovati prikaz novih parcel in njihovih mej. (7. odstavek 48. člena ZEN). Ob vložitvi zahteve za izvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije mora biti stanje, prikazano v elaboratu parcelacije pred parcelacijo, enako stanju, evidentiranemu v zemljiškem katastru. Glede na to, da je v skladu z ZEN zahtevi za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije treba priložiti elaborat parcelacije, ki ga tožbeni zahtevek ne vsebuje, bi moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu z določilom prvega odstavka 108. člena ZPP in tožnika pozvati, naj tožbo dopolni, česar pa ni storilo. Zato naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ravna v skladu z določilom 108. člena ZPP, tožnika pozove na dopolnitev tožbe in ob upoštevanju določbe 285. člena ZPP poskrbi, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Če zahtevek ne bo v skladu z materialnim pravom, pa ga bo tudi zavrniti.

Pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo pravilo eventualne maksime, ker je dopustilo nove navedbe in izvedlo dokaze na predlog stranke na četrtem naroku, so neutemeljeni, saj sta izvedbo navedenega dokaza (poizvedbe na upravno enoto) predlagali tako tožena kot tudi tožeča stranka, kar izhaja iz dodatnega dokaznega sklepa na list. št. 122 v spisu. Prav tako ne drži očitek pritožnika, da izpodbijana sodba ni obrazložena. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, vendar pa, sodišče prve stopnje določb materialnega prava ni uporabilo pravilno (določilo 12. člena Zakona o urejanju prostora in posledično določilo 74. člena ZOR).

V posledici razveljavitve sodbe v točki 1. izreka je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (tč. 3 izreka) in odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo ( 3. odstavek 165. člena ZPP).