149. člen ZOR

Ker je tožnikova pravica do gradnje garaže temeljila na dogovoru v korist tretjega, vsebovanem v darilni pogodbi, sklenjeni med starši tožnika in toženca ter tožencem, tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na delu nepremičnine, na kateri stoji garaža, po pravilih o dobroverni gradnji na tujem svetu.

Naročilo družbe S. toženi stranki, da da sporno pošiljko kave na razpolago tožeči stranki, in sprejem tega naročila s strani tožene stranke, pomeni, da je bila med družbo S. in toženo stranko sklenjena pogodba v korist tretjega (149. člen ZOR). S to pogodbo se je tožena stranka kot promitent družbi S. kot promisarju zavezala, da bo izpolnila tožeči stranki kot beneficiarju. Zato ne drži revizijski očitek, da med pravdnima strankama ni moglo nastati nikakršno obveznostno razmerje, ker naj med njima ne bi bilo pogodbenega razmerja. S sklenitvijo pogodbe v korist tretjega se je namreč tožena stranka zavezala izpolniti tožeči stranki, slednja pa je pridobila lastno in neposredno pravico, da od tožene stranke terja izpolnitev prevzete obveznosti, to je izročitev sporne pošiljke kave.

Bistveno je, da upravnik predstavi ključ natančno za vsak strošek posebej in opredeli njegovo podlago. Res je, da ni naloga sodišča, da samo pregleduje listine in ugotavlja, kako je tožeča stranka prišla do posameznega zneska. Vendar pa tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je navedla zadostno trditveno podlago za preizkus višine vtoževanega zneska. Pomembno je, da je na podlagi podanih trditev s predloženimi dokazi mogoče preveriti vtoževano višino tožbenega zahtevka.Ni pa treba, da tožeča stranka vsako stroškovno postavko posebej tudi opisno obrazloži, če vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije, ob čemer je način branja te dokumentacije zelo natančno pojasnjen.

Očitek zavarovancu tožene stranke, da betonskih stopnic ni ustrezno čistil, je sicer delno utemeljen, vendar ne v taki meri, da bi bilo mogoče temu pripisati vzrok za tožnikov padec, ob ugotovitvi, da sta trava in plevel rasla tam, kjer tožnik življenjsko gledano ni mogel stopiti. Res je, da so bile stopnice dotrajane in nekoliko poškodovane (a ne na mestu, kjer je tožnik stopil in, kot trdi, izgubil ravnotežje ter nato padel), vendar tudi ta dotrajanost na sam padec tožnika ni imela vpliva, saj so bile le-te še vedno varne za hojo. Stopnice so bile, kljub temu, da niso bile popolnoma očiščene trave in plevela in da so bile dotrajane, še vedno dovolj urejene, da bi povprečno skrben človek, ob povprečno skrbni hoji po njih, ne mogel pasti.

Podlaga pogodbe je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Po svoji vsebini je podlaga glavni namen oziroma razlog sklenitve pogodbe.

Pogodbo o upravljanju v smislu 1. odstavka 22. člena Stanovanjskega zakona oziroma pogodbo o medsebojnih razmerjih v smislu 32. člena sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona sklepajo etažni lastniki večstanovanjske stavbe. Stanovanjska soseska zato ne predstavlja relevantnega okvirja, v okviru katerega naj bi se ugotavljalo večinsko soglasje etažnih lastnikov za veljavnost sklenjene pogodbe o upravljanju.

Nevarna stvar obstaja izven krivde in zato tam, kjer stvar negativno deluje zaradi dejanj ali opustitev njenega lastnika oziroma posestnika, ne moremo govoriti o učinkih nevarne stvari, čeprav ima ta stvar lastnosti, ki jih lahko štejemo za nevarne. Glede na navedeno se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni izključna posledica nedopustnega ravnanja imetnika stvari. Čeprav stopnice nimajo protizdrsnega traku (so pa kovinsko mrežaste konstrukcije ravno iz razloga, da se sneg, ki ga obiskovalci hotela, kjer se stopnice nahajajo, prinesejo s seboj, ne bi kopičil na stopnicah, temveč padel skozi mrežo) in njihovi uporabniki hodijo po njih v smučarskih čevljih s smučkami v roki, odgovornosti zavarovanke toženke ni moč presojati ne glede na krivdo, če tudi so zaradi vlažnosti oziroma mokrote stopnice spolzke. Gre za običajne okoliščine, ki jih smučar ob vstopanju v prostor iz smučišča lahko pričakuje.

Ob revizijsko neizpodbojnih dejstvih, da so tožencu izročili denar za nakup spornih nepremičnin O. S., J. W. in H. A., pred ustanovitvijo pravne prednice tožnice, je tudi materialnopravno pravilno stališče sodišča, da je bila sklenjena pogodba v korist tretjega, ki ga je predstavljala pravna prednica tožnice, seveda šele po njeni ustanovitvi. Tožnica v tem primeru seveda ni upravičena do vrnitvenega zahtevka, ki je lahko le predmet kritnega razmerja in ne razmerja med promitentom (tožencem) in beneficiarjem (pravnim prednikom tožnice).

Razmerje med toženo stranko in materjo pravdnih strank je mogoče opredeliti kot mandatno razmerje, na podlagi katerega je tožena stranka kot mandatar sklenila prodajno pogodbo v svojem imenu, vendar za račun matere pravdnih strank kot mandanta (gre za indirektno zastopanje), pri čemer se je tožena stranka zavezala prenesti koristi iz takšnega pravnega posla (torej lastninsko pravico na sporni nepremičnini) na tožečo stranko, ko bo le-ta pridobila državljanstvo in bo nepremičnina tudi v celoti plačana. Gre torej za mandatno razmerje, s katerim je bila dogovorjena korist za tretjega. Na podlagi takšnega dogovora pa je tožeča stranka pridobila samostojno pravico do izgovorjene koristi. Posel ni v nasprotju s kogentnimi normami SZ o pridobivanju lastninske pravice na nepremičninah s strani imetnikov stanovanjskih pravic. Učinek razmerja ni v nasprotju z namenom zakona, tj. da lastninsko pravico na nepremičninah pridobijo pod ugodnimi pogoji slovenski državljani. Dogovor je pravnoekonomsko učinkoval zgolj tako, da je tožeči stranki omogočil nakup sporne nepremičnine po ceni ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, pri čemer je bila njena izročitev odložena na nedoločen čas v prihodno

Določila tedaj veljavnega SZ in ZTLR niso omogočala, da bi bil upravnik v posamezni stanovanjski hiši izbran z večino solastniških deležev celotne soseske. Na ta način bi bil lahko upravnik izbran kvečjemu za upravljanje skupnega funkcionalnega zemljišča, skupnih objektov in naprav, več stanovanjskih hiš (soseske), ne pa za uresničevanje odločitev lastnikov in opravljanje ostalih nalog iz 28. člena SZ znotraj posameznega stanovanjskega objekta.

Pogodba v korist tretjega je sicer lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice. Vendar pa mora biti tretjemu dana možnost, da se izjavi, ali pravico sprejema ali ne. Takšno možnost mu mora dati nazadnje tudi zemljiškoknjižno sodišče, kadar vknjižbo nanj predlaga druga zainteresirana oseba.

Glede na to, da je v skladu z ZEN zahtevi za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije treba priložiti elaborat parcelacije, ki ga tožbeni zahtevek ne vsebuje, bi moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu z določilom prvega odstavka 108. čl. ZPP in tožnika pozvati, naj tožbo dopolni, česar pa ni storilo. Zato naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ravna v skladu z določilom 108. čl. ZPP in tožnika pozove na dopolnitev tožbe ter, upoštevaje določbo 285. čl. ZPP, poskrbi, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank.

Priznanje dejstva pred sodiščem, vendar v drugem postopku, ne pomeni sodnega priznanja in ne odpravlja potrebe po dokazovanju.

Sporazum v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti do M.Š., v korist katere je pokojni izročevalec izgovoril določene oskrbne in preživninske pravice, predstavlja pogodbo v korist tretjega. Tožnica M.Š. ni bila stranka pogodba, zato ima kot upravičenka pravico zahtevati le izpolnitev obveznosti, ne pa tudi razveze sporazuma.

Leasing pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z drugotoženo stranko, in iz nje izhajajoč interes tožeče stranke do nemotene uporabe vozila v razmerje med toženima strankama ne more poseči na način, kot to želi tožeča stranka. Razmerje med toženima strankama glede storitev in ugodnosti po sistemu zavarovanja (Identicar) je namreč obligacijsko pravno razmerje, katerega temeljna značilnost je tudi njegova relativnost (148. člen ZOR). Res je, da opisano načelo relativnosti pogosto nasprotuje potrebam življenja, ki zahtevajo, da se v določenih primerih priznajo pogodbene pravice tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Vendar tudi v takšnih primerih načela relativnosti ne more preseči sam obstoj interesa tretje osebe oziroma sam obstoj nekega drugega pravnega razmerja med drugima strankama.

S pogodbo v korist tretjega tretji pridobi lastno in neposredno pravico zahtevati izpolnitev nasproti prevzemniku naročila, ne more pa zahtevati od toženca vrnitve tistega, kar bi bil ta dolžan zaradi nerealizirane pogodbe vrniti naročnikom.

Ne glede na oceno, da predstavlja prodajna pogodba z dne 16.10.1998 tudi pogodbo v korist tretjega, torej T. (prvi odstavek 149. člena ZOR), je odločilna predvsem uporaba določbe 305. člena ZOR o tem, komu se izpolnjuje obveznost. Po določbi drugega odstavka navedene zakonske določbe je izpolnitev veljavna tudi tedaj, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril, ali če jo je izkoristil. V tem primeru je toženec izpolnil predstavniku podjetja L., ne pa tretjemu, navedenemu v pogodbi z dne 16.10.1998. Ta izpolnitev bi bila v okviru določbe drugega odstavka 305. člena ZOR torej veljavna le tedaj, če bi jo upnik, torej pravni prednik tožeče stranke ali T. kot tretji, odobril ali jo kasneje izkoristil.

Zahtevek, ki ga je tožnik ponovno postavil v pripravljalnem spisu 25.02.2002 in o katerem je sodišče prve stopnje tudi odločalo, ni stvarnopravni, kot v pritožbi napačno zatrjuje toženec, ampak je obligacijski zahtevek, da tožena stranka sklene pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice. Tožnica je v tožbi zatrjevala in zahtevala, da sodišče naloži tožencu sklenitev služnostne pogodbe na podlagi v zapuščinskem postopku sklenjenega dednega dogovora med tožencem in njegovimi brati in sestrami, dediči po pokojni M. P.. Pritožbeno sodišče je že v prvi razveljavitveni odločbi sodišču prve stopnje povedalo, da se lahko tak dedni dogovor šteje kot pogodba v korist tretjega, na podlagi katere ima tretji, po 149. čl. ZOR, lastno in neposredno pravico, da terja nasproti dolžniku izpolnitev dogovora.

Ker je tožena stranka vzdrževalec javne ceste in tožeča stranka zatrjuje, da ni ceste posula v zimske času, je pasivno legitimirana za tak zahtevek. Na podlagi Zakona o javnih cestah je z občino sklenila pogodbo o vzdrževanju v zimskem času in na podlagi 154. člena ZOR odgovarja tudi tretji osebi, ki je zaradi njene domnevne opustitve utrpela škodo. Gre za izvajanje javne komunalne dejavnosti na podlagi Zakona o javnih cestah.

Čeprav ZOR za poroštveno pogodbo ne zahteva pisne oblike (primerjaj 997. člen ZOR v zvezi s 1. odstavkom 67. člena ZOR), sta pogodbeni stranki sklenili pisno pogodbo. Pač pa mora biti poroštvena izjava podana pisno (998. člen ZOR). Zakon ne določa načina, na katerega mora porok izdati pisno izjavo. Ta je lahko inkorporirana v sami poroštveni pogodbi.