VSL sklep II Cp 1075/93

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.
O stroških pritožbe bo odločeno s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ki je kot sopotnica zavarovanca tožene stranke utrpela škodo v prometni nesreči z dne 21.7.1989. Za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, za strah in skaženost je prisodilo tožnici denarno odškodnino v višini 3.300.000,00 SIT in za gmotno škodo 70.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.12.1992 dalje. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožnici stroške pravde v višini 140.000,00 SIT z obrestmi. Zaključilo je, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena po zavarovalnih pogojih AO-plus-86 z doplačilom za dvakratno zavarovalno vsoto, zaradi česar ni upoštevalo ugovorov tožene stranke glede presežene zavarovalne vsote in dejstva, da je tožnica žena lastnika motornega vozila. Glede višine odškodnine pa je bilo mnenja, da ni bilo ugovorov tožene stranke.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Zavarovanje AO-plus-86 ni bilo sklenjeno, ker sklenitelj pogodbe ni plačal premije za tako zavarovanje. Sodišče je morda motil računalniški pripis na zavarovalni polici, kjer je zaradi računalniškega programa izpisano poleg zavarovanja AO tudi zavarovanje AO-plus. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo smiselno ugovarjala tudi višini zahtevkov, ker so glede negmotne škode pretirani in za materialno škodo pavšalni in nedokazani.

Zaslišan bi moral biti sodni izvedenec. Tožena stranka predlaga višjemu sodišču, da naj izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Iz zavarovalne police, ki jo je predložila tožnica v dokaz, da je bila sklenjena zavarovalna pogodba z dne 20.4.1989 med E. A. kot zavarovancem je res mogoče sklepati, zaradi pripisa: "AO in AO+:DOPL.ZA 2xZAVAR.VSOTO", da je bilo sklenjeno zavarovanje v obsegu kot ga zatrjuje tožeča stranka in je na tej podlagi sklepalo tudi prvo sodišče po prosti oceni dokazov. Iz iste zavarovalne police je mogoče sicer res tudi razbrati, da je bilo sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po pogojih AO-86 s plačilom skupne premije 1.394,900 takratnih dinarjev, vendar na podlagi nepopolnih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka le na podlagi teh podatkov tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni mogoče ovreči dokazne ocene prvega sodišča. Predvsem tožena stranka bo zato morala predložiti še druge dokaze, s katerimi bo podprla svoje trditve o spornem obsegu zavarovanja. Morebiti bo že zaslišanje skleniteljev zavarovanja dovolj prepričljivo razjasnilo to vprašanje, če bo prvo sodišče izvedlo ta dokaz.

Pritožnica ima prav, da v dosedanjem postopku na prvi stopnji ni bilo dovolj razjasnjeno dejansko stanje tudi glede dejstev, ki so pomembna za odločitev o višini odškodnine. Za zavrnitev dokaza z zaslišanjem sodnega izvedenca medicinske stroke tudi ob nezadostni aktivnosti tožene stranke, ki je le na splošno zavračala tožbeni zahtevek, ni bilo razlogov. Ta dokaz je predlagala tožeča stranka, ker je na njej breme dokazovanja škode. Odločitev o pravični denarni odškodnini za negmotno škodo, ki jo uveljavlja tožnica, je odvisna od stopnje bolečin in strahu ter njihovega trajanja ter od drugih okoliščin primera. Za razjasnitev teh vprašanj le na podlagi listin (medicinske dokumentacije) in zaslišanja tožnice sodišče nima potrebnega strokovnega znanja ter je tudi po mnenju instančnega sodišča za pravilno odločitev potrebno zaslišati tudi sodnega izvedenca medicinske stroke. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka bo mogoča pravilna uporaba materialnega prava tudi kar zadeva pravno priznano odškodnino za negmotno škodo v smislu določil členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih. Pritrditi je treba toženi stranki, da prvo sodišče tudi ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi z zatrjevano gmotno škodo, ker o tej škodi ni zaslišalo niti toženca. Iz listin, ki jih je predložila tožnica ni razvidno, kakšno škodo zaradi uničene obleke je utrpela, niti ne kolikšna je bila njena izguba zaslužka ter iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, na kakšni podlagi je prvo sodišče presodilo, da je tožnici sploh nastala kakšna premoženjska škoda in o višini te škode.

Prav tako ni v izpodbijani sodbi obrazloženo, zakaj je prvo sodišče prisodilo tožnici od zneska odškodnine za vse vrste škode zakonite zamudne obresti od dne 22.12.1992, ko je bila vložena tožba. Zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot tudi od denarne odškodnine za povrnitev nedenarne premoženjske škode odmerjene, kakor to pove prvo sodišče v izpodbijani sodbi, po cenah na dan sodne odločbe, tečejo od dneva izdaje sodbe in za drugačno, temu nasprotno stališče, da tečejo od naslednjega dne po vložitvi tožbe, v uveljavljeni sodni praksi, ni opore. Do takih obresti bi bila tožnica upravičena kvečjemu v primeru izgubljenega zaslužka in če bo dokazala, da je že nadomestila poškodovano obleko (če je sama odpravila to škodo) preden je vložila tožbo.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov spoznalo, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje in je zato izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (370. člen ZPP). Na novi glavni obravnavi bo moralo sodišče prve stopnje vpogledati poleg že predloženih še druge (listinske) dokaze, ki jih bosta stranki predložili v skladu s svojim bremenom dokazovanja in zaslišati glede omenjenih spornih vprašanj izvedenca medicinske stroke, pričo E. A. in pravdni stranki. O stroških vsega postopka bo zato potrebno odločiti ponovno s končno odločbo, zato je do takrat odložena tudi odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je zaznamovala tožena stranka (tetji odstavek 166. člena ZPP).