VSL sodba II Cp 3606/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na plačilo 1.786,01 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroškovni zahtevek ter ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 31,71 EUR.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede opustitve odvetnika izvršbe na nepremičnine dolžnika poudarja, da so obstajali seznami lastnikov nepremičnin po posameznih katastrskih občinah in bi enostaven in brezplačen vpogled v takšno evidenco omogočil odvetniku vpogled v celotno lastništvo nepremičnin dolžnika, edini strošek bi bil le sodna taksa. Napačna je ugotovitev sodišča, da posestni list ne vsebuje zemljiškoknjižnega stanja. Edina odvetnikova začasno neplačana storitev bi bila le pridobitev oz. plačilo ustreznega izpiska. Izpisek pa bi lahko naročil po pošti. Tudi stroške poti do Grosuplja bi mu povrnila tožnica, saj je bilo dogovorjeno, da tožnica takoj povrne vse stroške. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z dejstvom, da je tožnica kot dokaz v spis vložila z. k. izpisek ......./97 z dne 9.7.1997 za vložek 358 k.o. O., v katerem so vse nepremičnine dolžnika K., vključno z nepremičninami, ki sestavljajo vložek 715. Takšen izpisek je v letu 1997 že obstajal in ni mogoče, da bi ga tožnica le hranila zase in ga ne bi izročila odvetniku, saj ji doma ne bi nič koristil. Celotno pričevanje odvetnika J. je nezanesljivo in polno neresnic. Njegovo zastopanje ni bilo brezplačno. Sporazum o načinu in višini plačevanja odvetniških stroškov z dne 26.6.1995 je bil sklenjen kasneje. Odvetnik je prejel povračilo vseh stroškov postopka in še 20% vtoževanih terjatev, kar po predpisih o odvetništvu ni dopustno, istočasno pa zatrjuje, da mu tožnica ni plačala ničesar in da ni stvar odvetnika, da bi iskal premoženje. Nerazumljivo je zatrjevanje, da je bil na obisku v hiši, ki je bila v solasti K. in priče S., vendar pa ni vedel, kdo je lastnik hiše, v kateri je bil z namenom, da si ogleda nepremičnine K.. Lažne so trditve odvetnika, da tožnica ni hotela plačevati sodnih taks, saj iz njegovih vlog izhaja, da je vedno predlagal oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče bi moralo odločiti na podlagi listinskih dokazov, ki so v nasprotju s pričevanjem. Glede krivde za umik tožbe pa napada ugotovitev sodišča, da je odvetnik naklepno ravnal zaradi česar je prišlo do umika tožbe. Obstoj dvoma je ugotovil že sam odvetnik, ki je pri zaslišanju izpovedal, da obstaja možnost da je zaradi obilice dela spregledal datum v rokovniku. Tožena stranka bi morala dokazati, da je šlo za odvetnikov naklep tudi pri prvem izostanku oz. prvem mirovanju postopka. Očitek sodišča, da bi morala tožeča stranka dokazati, da bi s tožbo za povišanje preživnine uspela, je prav tako neutemeljen, saj se ti dokazi nahajajo v pravdnem spisu, ki so sestavni del pravde, sodišče pa jih ni izvedlo.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s prvim dogodkom, ki se nanaša na opustitev odvetnika, ki ni vložil predlog za izvršbo za izterjavo terjatve iz naslova preživnine, predstavljata odločilni abstraktni zakonski dejanski stan: določba 1. odstavka 751. člena ZOR ter 2. odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93). Po prvo navedeni določbi mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Po drugo navedenem zakonskem določilu pa je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Kodeks odvetniške poklicne etike v 41. členu določa, da mora odvetnik vestno in požrtvovalno zastopati stranko in uporabiti zanjo vsa možna in dopustna zakonita sredstva. Sodišče prve stopnje je moralo odškodninsko odgovornost odvetnika, ki je zastopal tožnico v pravdnem postopku presojati v teh zakonskih oz. pravnih okvirih, ki po eni strani neposredno na podlagi ureditve pravic in obveznosti pogodbenih strank mandatne pogodbe terjajo od odvetnika skrbnost dobrega strokovnjaka (poklicno oz. profesionalno skrbnost) v okvirih naročila posameznih dejanj, ki jih mora odvetnik opraviti v skladu z medsebojnim pogodbenim dogovorom (vezanost mandatarja na naročiteljeva navodila), po drugi strani pa dodajajo še nekatera temeljna načela obligacijskega prava, ki predstavljajo istočasno tudi vrednote oz. vrline ter moralna pravila - vestnost, poštenost, skrbnost in ravnanje v skladu z avtonomnimi pravili poklicne etike (tudi požrtvovalnost). V teh okvirih, ki se po eni strani torej izkazujejo na podlagi meja dogovorjenega obsega odvetnikovega dela, ki ga mora opraviti za stranko, po drugi strani pa zapovedujejo način ravnanja pri izvršitvi dogovorjenih dejanj, je potrebno presojati tudi nedopustnost ravnanja in krivdo odvetnika za svoja ravnanja ali opustitve. To presojo pa je sodišče prve stopnje opravilo pravilno. Po pravno odločilnih dejanskih ugotovitvah, ki jih sodišče druge stopnje ocenjuje kot pravilne in ugotovljene v potrebnem obsegu, je tožnica odvetniku naročila vložitev predloga za izvršbo zaradi izterjave preživninske terjatve na dolžnikovem nepremičnem premoženju, vendar pa ni predložila zemljiškoknjižnih podatkov (izpiska iz zemljiške knjige) o spornem dolžnikovem premoženju, ki se je nahajalo v vl. štev. 715 k.o. O., temveč je predložila le posestni list in zato odvetnik ni vložil predloga za izvršbo tudi še na nepremičnine, ki so se nahajale v tej vložkovni številki. Med njima je obstajal dogovor, da bo tožnica predložila zemljiškoknjižne podatke. S takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša, saj je odvetnik dogovor prepričljivo opisal, sodišče prve stopnje pa ga je obrazložilo tudi z razumno indično okoliščino, da je tožnica preskrbela zemljiškoknjižni izpisek v zadevi In 161/95. Zato pritožbeno sodišče ne sprejema kot utemeljene pritožbene očitke zoper v tem - zadostnem obsegu - sprejeto dokazno oceno, da je namreč vendarle že tedaj obstajal seznam lastnikov nepremičnin po posameznih katastrskih občinah, da naj bi bil strošek pribave zemljiškoknjižnega izpiska za odvetnika majhen in da zato dokazne presoje ne vzdržijo drugi zaključki prvostopnega sodišča, da bi za tožnico bilo ceneje, če bi sama preskrbela tudi zemljiškoknjižni izpisek v sporni zadevi.

Tožnica se nadalje tudi v pritožbenem postopku sklicuje na to, da tudi posestni list, katerega je izročila odvetniku, izkazuje lastninsko stanje nepremičnine, torej podatke o imetniku lastninske pravice na parcelah in da bi že ta okoliščina odvetniku nalagala tudi vložitev predloga za izvršbo na te nepremičnine, vendar pa pritožbeno sodišče enako kot že prvostopno takšnemu stališču ne pritrjuje. Pravo stanje zemljiške knjige je bilo tudi v spornem primeru pravno učinkovito lahko razvidno le na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska, ki izkazuje aktualno (trenutno) stanje imetništva lastninske pravice. Tudi po v spornem času veljavnem Zakonu o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95; ZZK) so vse pravne in fizične osebe v razmerjih, ki se nanašajo na nepremičnine, bile dolžne uporabljati podatke o nepremičninah, kot so vpisani v zemljiški knjigi (člen 8). Vsaka stranka, ki je sodno uveljavljala svojo pravico na nepremičnini, se je morala v svojem zahtevku sklicevati na zemljiškoknjižne podatke (1). To pravno vodilo je odražala tudi tedaj veljavna določba 142. člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 do Uradni list RS štev. 1/94; ZIP), v skladu s katero je izvršba na nepremičnine dolžnika terjala dokaz o dolžnikovi lastnini, ki ga je lahko predstavljal zgolj izpisek iz zemljiške knjige, priložen že predlogu za izvršbo (ne pa morda posestni list iz zemljiškega katastra) (2). Enako določbo je vseboval tudi kasneje veljavni Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98; ZIZ; glej člen 168/1). Odvetnik torej na podlagi posestnega lista še ni mogel vložiti predloga za izvršbo, tožnica pa ni niti zatrjevala, da mu je naročila tudi pribavo ustreznega zemljiškoknjižnega izpiska in iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi moral odvetnik sam pridobiti relevantne dokazne listine o dolžnikovem premoženju (torej zemljiškoknjižni izpisek), temveč je bila to obveznost tožnice (glej v tem delu dokazno prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje).

Ob povedanem so torej pravno irelevantne nadalje pritožbene trditve, ki se nanašajo na dokazno oceno, oprto na odvetnikovo pričevanje o tem, kakšen je bil dogovor med tožnico ter odvetnikom o višini plačila ter o obsegu izpolnitve tožničine obveznosti plačila do odvetnika in glede plačevanja sodnih taks ter o tem ali je bilo odvetniku znano, kdo je lastnik hiše, ker se je enkrat nahajal v njej. Bistveno je, da je odvetnik ravnal v okviru naročila in razpoložljivih podatkov, ki mu jih je preskrbela tožnica oziroma opravljal potrebna procesna dejanja v okviru tožničinega naročila oz. na podlagi listin, ki mu jih je izročila tožnica, s potrebno skrbnostjo strokovnjaka; slednja se je izkazovala tudi na podlagi njegovega pojasnila tožnici po odpovedi pooblastila, naj se za preostale terjatve poplača iz sredstev, ki so ostala po prodaji nepremičnine, česar pa tožnica ni upoštevala (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje na strani 8 sodbe). Tožničino zavzemanje v tem pravdnem postopku za aktivnejšo odvetnikovo ravnanje (samoiniciativno pribavo zemljiškoknjižnega izpiska tudi za omenjeno vložkovno številko) predstavlja zahtevo, ki presega ugotovljeni obseg dogovorjenega naročila med tožnico in njim. Opustitev, ki zadeva ravnanje, ki med naročnico (nalogodajalko) in odvetnikom (prevzemnikom naročila) ni bilo dogovorjeno niti zahtevano s kakšnim pravnim aktom, pa upoštevaje zgoraj predstavljeno zakonsko podlago ne more predstavljati podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti odvetnika. Dolžnost vzdrževati se pasivnih ravnanj, torej dolžnost opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode mora imeti pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu (3). Odvetnik torej ni ravnal protipravno oz. nedopustno, ko ni vložil predloga za izvršbo za izterjavo sporne terjatve. Zato so končno pravno nepomembna tudi pritožbena zatrjevanja, da bi sicer pridobitev ustreznega zemljiškoknjižnega izpiska za odvetnika predstavljala le majhen in začasen strošek.

Pritožbena navedba, da je že v letu 1997 obstajal izpisek z dne 9.7.1997, štev. ......../97, katerega je vložila v spis in ki naj bi izkazoval tudi nepremičnine, ki sestavljajo vložek štev. 715, pri čemer ni mogoče, da tožnica ni že v letu 1997 ta izpisek izročila odvetniku, predstavlja v pritožbenem postopku prvič uveljavljano trditev, ki je sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati upoštevaje določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, po kateri sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena zakona. Pritožnica ne pojasnjuje, zakaj takšnih trditev ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zgolj predložitev dokaza brez ustrezne trditvene podlage v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ne zadostuje. V skladu z določbo 7. člena ZPP mora namreč vsaka stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje najprej navesti vsa dejstva, na katere opira svoje zahtevke (razpravno načelo). Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je torej sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja (4). Ob povedanem torej tožnica na podlagi sklicevanja na v prvostopnem postopku predloženi dokaz ne izkazuje upravičenosti do izjemnega navajanja omenjenih novih trditev v pritožbenem postopku.

Kar zadeva drugi dogodek, na katerega se tožnica sklicuje, ko zatrjuje odvetnikovo odškodninsko odgovornost (umik tožbe v zadevi II P 134/95), pritožbeno sodišče ob pritrditvi zgoraj obravnavani odločitvi sodišča prve stopnje, ki izključuje odvetnikovo odgovornost za nevložitev predloga za izvršbo, predvsem sprejema izpodbijano in v razlogih izpodbijane sodbe smiselno navedeno prvostopno stališče, da ni izkazane vzročne zveze med odvetnikovo opustitvijo (bodisi naklepno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje ali povzročeno z malomarnim ravnanjem, kot zatrjuje pritožnica, sklicujoč se na odvetnikovo izpovedbo pri zaslišanju, da je morda "spregledal datum v rokovniku" naroka z dne 19.6.2001) ter zatrjevano škodo. Ugotovljena dejanska okoliščina, da je bila na edinem preostalem dolžnikovem premoženju (vl. štev. 715 k.o. O.) že od leta 1998 vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve do poplačila druge upnikove terjatve, kar je onemogočalo poplačilo tožnice za njeno terjatev, v zvezi s katero se je štela tožba za umaknjeno, pomeni, da je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bil zavrnjen tudi ta tožničin zahtevek, saj tožnica adekvatne vzročne zveze ni uspela dokazati. Kakšni dokazi naj bi se nahajali v tem pravdnem spisu, ki naj bi izkazovali potencialen uspeh tožnice poplačati se iz dolžnikovega premoženja, pa iz pritožbenih trditev ni razvidno, in zato sodišče druge stopnje teh nesubstanciranih pritožbenih navedb ni moglo upoštevati. Pritožbeno sodišče pa sicer pritrjuje tudi dokazni oceni prvostopnega sodišča, da je odvetnik ravnal naklepno, ko ni pristopil na narok (in s tem izključil odgovornost tožene zavarovalnice za plačilo odškodnine), saj je kategorično pojasnil tudi razloge za svojo procesno neaktivnost (odpoved pooblastila tožnici) in zato pritožbeno sklicevanje na njegovo negotovo izpovedbo, da je morda spregledal dan naroka, te dokazne ocene ne more omajati.

Dejansko stanje je bilo tako pravilno in zadostnem obsegu ugotovljeno, nanj pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo nobene po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ob povedanem je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

--------------------------------

(1) Dolžnost uporabe zemljiškoknjižnih podatkov je veljala tako na materialnopravnem področju kot tudi v procesnem pravu (glej. dr. Nina Plavšak, Tone Frantar in dr. Miha Juhart: "Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem", GV založba, Ljubljana 1998, stran 50).

(2) "...Tudi kataster je sicer javna knjiga, kar pomeni, da sme vsakdo pogledati podatke o katastru, vendar zanj ne velja načelo zaupanja. Stanje v katastru tudi ni dokaz o lastnini oz. kakšni stvarni pravici na zemljišču. To je lahko le vpis v zemljiški knjigi... "(glej: dr. Matjaž Tratnik in dr. Renato Vrenčur: "Zemljiškoknjižno pravo , v teoriji in praksi", Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor; Maribor 2008, stran 22).

Omenjena ureditev je sistemsko skladna s pravnim pravilom, da je za vpis lastninske pravice na podlagi pravnega posla na nepremičnini potreben predpisani modus aquirendi, to je vpis v zemljiško knjigo (glej tedaj veljavno določilo 33. člena ZTLR).

(3) Glej dr. N. Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga; GV založba, Ljubljana, 2003; stran 702; v tem delu avtorica komentarja dr. Nina Plavšak.

(4) Glej dr. Lojze Ude in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem , GV založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2005, stran 65; v tem delu avtorja komentarja skupaj dr. Aleš Galič in dr. Dragica Wedam Lukić.