VSL sklep I Cp 2975/2008

Pritožba se ugodi in se sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju v zvezi s popravnim sklepom ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojnem C. K. trisobno stanovanje v pritličju zgradbe S. cesta 14 levo, v skupni izmeri 101,31 m2 in enosobno stanovanje v dvoriščni zgradbi S. cesta 14/a, v skupni izmeri 30,04 m2, obe vpisani pri vl. št. 401, k.o. P. predmestje prvi del. Sodišče prve stopnje je zakonitim dedičem priznalo naslednje dedne deleže:

- vdovi G.K., do 1/2 zapuščine,

- zapustnikovi sestri M. G. do 1/8 in do 1/24 zapuščine,

- zapustnikovi sestri J. K. do 1/8 zapuščine,

- zapustnikovemu nečaku R. G. K. do 1/24 zapuščine,

- zapustnikovi nečakinji D.H., do 1/8 in 1/24 zapuščine,

ter odločilo, da se vknjižba v zemljiško knjigo izvede po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

D. L. M. (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se razglasi pritožnico za edino dedinjo po pokojni G. K., za katero je sodišče ustanovilo dedno pravico do 1/2 zapuščine. Pritožnica predlaga sodišču prve stopnje in pritožbenemu sodišču, da o pritožbi odloči v skladu z določbo 173. člena Zakona o dedovanju, ki omogoča izdajo novega sklepa tudi v primeru nepravočasne pritožbe, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se na ta sklep opirajo. Pritožba se nanaša izključno na delež po pokojni G. K. in ne posega v pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep. Pritožnica v pritožbi podrobneje pojasnjuje svoja dedna upravičenja, ki bodo pojasnjena v nadaljevanju sklepa.

Preostali zakoniti dediči so podali odgovor na pritožbo, s katerim se strinjajo, da se v zapuščinskem postopku po pokojnem C. K. kot dedinjo do 1/2 zapuščine razglasi pritožnica, kot edina dedinja G. K.,

Pritožba je utemeljena.

Odločitev prvega sodišča je napačna že iz razloga, ker G. K. ni bilo mogoče razglasiti za dedinjo, saj je sodišče prve stopnje v času izdaje sklepa o dedovanju vedelo, da je G. K. dne 31. 7. 1989 umrla. Za dediča ni mogoče razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, saj nima sposobnosti biti stranka. Dedna pravica v takem primeru preide na njegove dediče (134. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD; v zvezi s 125. členom ZD). ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, sodišče prve stopnje pa v sklepu tudi ni pojasnilo, ali so morda obstajale izjemne okoliščine, zaradi katerih je kot dedinjo določilo že pokojno G. K.. Sklep iz navedenega razloga tudi ni mogel postati pravnomočen, saj ga ni bilo mogoče vročiti pokojni G. K., iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi bil sklep (pravilno) vročen dedičem G.K., zato je pritožba D. L. M. pravočasna. Ker pritožnici, ki zatrjuje in dokazuje, da je dedinja po pokojni G. K., ni bila dana možnost obravnavanja v zapuščinskem postopku, zaradi nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje, je bilo potrebno sklep razveljaviti že iz navedenega razloga (8. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Pritožnica zatrjuje in dokazuje, da je dedinja po zapustnikovi vdovi G. K., ki je zapustnika preživela (A 4), vendar z njim ni imela nobenega otroka. Po smrti zapustnika naj bi se G. K. poročila z J. D. in tudi v tem zakonu ni imela otrok. G. D. naj bi preživel le en njen otrok P. A. D., otrok iz zakonske zveze s prvim možem T. W. D. P. A. D. se je poročila z J. G. in se preimenovala v P. A. G. P. A G. in J. G. sta imela hči D. L. G. (pritožnica). P. A. G. je umrla 28. 6. 2001 in vse premoženje zapustila pritožnici. Pritožnica se je poročila z J. A. M. in se preimenovala v D. L. M.. Pritožnica je na podlagi kopij rojstnih listov in mrliškega lista (A8) dokazovala, da je edina dedinja po G. K., vendar iz dokaznih listin v spisu izhaja, da naj bi imela G. H.H. K. D. hčer tudi z H., kar izhaja iz izjave zapustnikovih sester (A 42). Pritožnica tudi ni izkazala z nobeno listino, da je njena mati P. A. G. zapustila celotno premoženje pritožnici, zato obstaja možnost, da je dedič lahko tudi njen mož J. G. (oče pritožnice). Zakoniti dediči so sicer podali izjave pod zaprisego, vendar niso predložili nobene odločbe o dedovanju, iz kateri bi bilo mogoče prepričljivo zaključiti, da so (edini) dediči, kar velja še posebej za pritožnico, R. G. K. in D. H. Na podlagi izpodbijanega sklepa naj bi po zapustniku dedovala tudi njegova sestra J.K., ki pa naj bi glede na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 2. 2006 umrla (glej A 2 - četrti odstavek stran 2 sklepa).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku upoštevati, da v zapuščinskih postopkih velja tudi načelo oficialnosti, kar pomeni, da bo moralo v primeru dvoma raziskati vse okoliščine, na podlagi katerih bo mogoč prepričljiv zaključek, kdo so zakoniti dediči po pokojnem C. K.. Za prepričljive zaključke bodo predvsem v sklepu ugotovljeni zakoniti dediči in pritožnica morali predložiti dodatne dokazne listine, na podlagi katerih bo mogoče zaključiti, da so (edini) zakoniti dediči. Prvo sodišče se bo v primeru dvoma moralo poslužiti dodatnega zaslišanja dedičev, kakor tudi vabila z oklicem, kot ga določa 206. člen ZD v zvezi s petim odstavkom 207. člena ZD.

Tretji odstavek 173. člena ZD določa, da sodišče druge stopnje odloča praviloma samo o pritožbah, ki so vložene pravočasno; upošteva pa lahko tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na sklep II Ips 554/2006 Vrhovnega sodišča RS, iz katerega izhaja, da ima pritožbeno sodišče možnost (lahko), ne pa dolžnost (mora) upoštevati nepravočasno pritožbo. Sodišče ne sme upoštevati prepozne pritožbe, če bi bile s tem prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep, to seveda ne pomeni dolžnosti tudi v obratni smeri: da bi sodišče moralo upoštevati nepravočasno pritožbo, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep. Smisel pooblastila za upoštevanje prepozne pritožbe je zato očitno v možnosti za odpravo vsebinskih nepravilnosti sklepa, ki se nanašajo na pravice, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Določba tretjega odstavka 173. člena ZD ne določa le varstvo pravic oseb, ki so zajeti v sklepu ampak vseh tistih udeležencev zapuščinskega postopka, ki bi lahko izkazali pravico do dediščine. Ker pa pritožba ni bila prepozna, je odpadel tudi razlog za odločanje po določbi tretjega odstavka 173. člena ZD, ob tem, da predložene dokazi, kot je bilo že obrazloženo, tudi v primeru nepravočasne pritožbe ne bi dopuščali spremembe sklepa v smeri pritožbenega predloga, saj bi lahko bile prizadete pravice drugih, ki bi utegnili imeti enako ali celo močnejšo pravico do dediščine.